Jedro

V določenih primerih je že narava ali teža kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšna, da obstoje okoliščine oziroma interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka. V tej zadevi je o tem sklepati na podlagi dejstev, da je bilo pri toženi stranki, ki se ukvarja z dejavnostjo gradbeništva, ki je sama po sebi nevarna, prepovedano delo pod vplivom alkohola in da tožnik te prepovedi ni spoštoval, kljub temu da je bil z njo seznanjen. Zaradi takšne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2010 je nezakonita. Pogodba o zaposlitvi med strankama 28. 5. 2010 ni prenehala veljati in še vedno velja.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika na delo v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika za čas od 29. 5. 2010 do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, ter izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2010 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi z dne 26. 11. 2004 ni prenehala, ampak še vedno velja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo (2. točka izreka), ga za čas od 29. 5. 2010 do poziva na delo prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, ter mu izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila (3. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 635,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je tožnik 19. 5. 2009 (pravilno 2010) opravil preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal 0,09 miligrama na liter alkohola v izdihanem zraku. S tem je zavestno kršil Pravilnik o ugotavljanju alkoholiziranosti in drugih psiho aktivnih substanc na delovnem mestu, z vsebino katerega je bil seznanjen, seznanjen je bil tudi z dejstvom, da mu tožena stranka zaradi ugotovljene prisotnosti alkohola lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v okviru svojih delovnih zadolžitev postavljal fasadne in lovilne odre, kar predstavlja delo na višini do 50 metrov. Pri takšnem delu je nedopustno, da delavec dela pod vplivom alkohola. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da prisotnost alkohola pri tožniku, kot je bila ugotovljena, ne predstavlja resne grožnje za njegovo življenje in za življenje sodelavcev, je za toženo stranko, ki se ukvarja z dejavnostjo gradbeništva, nesprejemljiva. Pred nedavnim so se pri njej dogodile nesreče pri delu na višini, zaradi česar mora biti striktna in nepopustljiva glede ukrepov za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo arbitrarno presojati, kje je dopustna meja prisotnosti alkohola v krvi pri njenih delavcih. Tožena stranka je med postopkom pojasnila, zakaj se je odločila za opravljanje preizkusov alkoholiziranosti, razlog je bil v tem, da je gradbeništvo nevarna dejavnost, v okviru katere lahko pride do povečane nevarnosti za delavce in za ostale udeležence na gradbišču. Še tako nizka stopnja prisotnosti alkohola pri delavcih, ki delajo na višini (med katere sodi tožnik), lahko privede do nesreče pri delu. Posledice takšne nesreče pri delu so navadno katastrofalne, lahko tudi s smrtnim izidom. V izogib takšnim posledicam je tožena stranka sprejela zgoraj omenjeni pravilnik in dosledno kontrolirala prisotnost alkohola pri delavcih. Navedba sodišča prve stopnje, da je do sprejema pravilnika tolerirala prisotnost alkohola, kakršna je bila ugotovljena pri tožniku, ni bistvena, bistveno je, da je tožena stranka s sprejemom pravilnika prepovedala prisotnost alkohola v celoti in da so bili delavci s tem seznanjeni. V kolikor bi sodišče prve stopnje menilo, da pravilnika delavci niso dolžni spoštovati, bi s tem izničilo pomen tega akta tožene stranke, postavilo bi se na stališče, da lahko delavci prihajajo na delo pod vplivom alkohola. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko 26. 11. 2004, je v 7. členu določeno, da ne sme biti pod vplivom alkohola (ne sme imeti več kot 0,1 gram alkohola na kilogram telesne teže). Dne 19. 5. 2009, ko je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, je imel v izdihanem zraku 0,09 miligrama na liter alkohola. Če pretvorimo vrednost iz pogodbe o zaposlitvi v to mersko enoto, dobimo vrednost 0,048 miligramov na liter alkohola. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, tožena stranka je pri preizkusu alkoholiziranosti ugotovila prisotnost alkohola in je zakonito izpeljala postopek odpovedi. Z vsemi delavci, pri katerih je ugotovila prisotnost alkohola, je ravnala enako, vse zaradi zagotavljanja varnosti pri delu. Za odločitev ni bistveno, ali je tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo neutemeljeno ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2010 ugotovilo, da je bila podana iz utemeljenega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) in sicer ker je tožnik 19. 5. 2010 med delovnim časom užil alkoholno pijačo, tako da je bilo pri preizkusu ugotovljeno, da ima 0,09 miligrama na liter alkohola v krvi, s čimer je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved je bila podana pravočasno in po tem, ko je tožena stranka tožniku zagotovila zagovor skladno z zakonskimi določbami. Kljub temu je zaključilo, da odpoved ni zakonita, pri čemer je štelo kot odločilno, da tožena stranka ni dokazala, da upoštevaje okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem je kot odločilno štelo, da tožnik spornega dne ni opravljal dela na višini (ki ga je sicer opravljal v okviru svojih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi), da je bila ugotovljena stopnja alkohola v krvi 0,09 miligrama na liter (kar ne more pomeniti resne grožnje za njegovo življenje in življenje sodelavcev), da je tožena stranka takšno stopnjo alkohola v krvi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi tolerirala in da tožnik predhodno ni kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Ob dokazanem razlogu za odpoved in izpolnjenih formalnih zahtevah mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan še pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Citirani člen določa, da je izredna odpoved pogodbe zakonita le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi). Vendar je sodišče prve stopnje nadalje napačno presodilo, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen.

Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 26. 11. 2004 sklenili stranki, v 7. členu določa, da delavec prihaja na delo v stanju, sposobnem za delo, in da ne sme biti pod vplivom alkohola (več kot 0,1 gram alkohola na kilogram telesne teže). Tožnik spornega dne ni imel manjše koncentracije alkohola v krvi, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pri primerjavi ugotovljene in predpisane vrednosti alkohola ni uporabilo pretvornika, tako bi ugotovilo, da je bila pri tožniku spornega dne prisotna višja koncentracija alkohola (0,09 miligrama na liter ali 0,18 grama na kilogram telesne teže), kot je bila prepovedana po pogodbi o zaposlitvi (0,048 miligrama na liter ali 0,1 gram na kilogram telesne teže). Poleg tega sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo Pravilnika o ugotavljanju alkoholiziranosti in drugih psiho aktivnih substanc na delovnem mestu tožene stranke, ki velja od 8. 9. 2009 in ki v 3. členu določa, da delavci ne smejo imeti pred nastopom dela oziroma med delom višje stopnje alkohola v krvi oziroma v izdihanem zraku, kot je 0,00 miligrama na liter izdihanega zraka oziroma 0,00 grama na kilogram telesne teže. Četudi tožnik s tem pravilnikom ni bil seznanjen, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je vedel oziroma bi lahko sklepal, da med delom ne sme uživati alkoholnih pijač, kot je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje.

1. odstavek 110. člena ZDR govori o okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali je nadaljevanje z delovnim razmerjem mogoče. Pod pojmom „vse okoliščine“ je razumeti zlasti naravo, težo in posledice kršitve, pod pojmom „interesi obeh pogodbenih strank“ pa je pomembno zlasti, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, zlasti na medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih je že narava ali teža kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšna, da lahko privede do popolne izgube zaupanja in s tem možnost nadaljnjega sodelovanja. V tej zadevi je o tem sklepati na podlagi (pravilno ugotovljenih) dejstev, da je bilo pri toženi stranki, ki se ukvarja z dejavnostjo gradbeništva, ki je sama po sebi nevarna, prepovedano delo pod vplivom alkohola in da tožnik te prepovedi ni spoštoval, kljub temu da je bil z njo seznanjen. Na podlagi navedenih ugotovitev je mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je izgubila zaupanje vanj in da njuno nadaljnje sodelovanje ni bilo več mogoče. Pri tem ni bistveno, da pri tožniku predhodno ni ugotovila kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi ne, da spornega dne ni delal na višini, tako da ni ogrožal sebe oziroma sodelavcev, kot je na podlagi njegove izpovedi ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je pogodbo o zaposlitvi sklenil za delovno mesto tesar, v okviru katerega je postavljal in razstavljal fasadne in lovilne odre, torej delal na višini, kar je nedvomno nevarno, da se je zavedal, da ne sme uživati alkohola med delovnim časom in da je bila pri njem ugotovljena prisotnost alkohola v krvi, celo višja, kot je bila določena kot meja v pogodbi o zaposlitvi (in pravilniku tožene stranke). Četudi je tožena stranka za nespoštovanje prepovedi določila, da se delavcu lahko poda odpoved, in ne, da se odpoved mora podati, je v konkretnem primeru ravnala zakonito.

Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tako da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo neutemeljen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik, ki po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom ni uspel, po 1. odstavku 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka. Enako velja za toženo stranko, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, za te spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1, kar pomeni, da tožena stranka sama krije svoje stroške, povezane s sestavo pritožbe.