Jedro

Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa (I. točka izreka in del II. točke izreka, da tožnica sama krije svoje stroške postopka) in izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2016 nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo v mesečni višini 4.062,79 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 197,68 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in preostali neto znesek nakazati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila, v presežku pa zahtevek zavrnilo.

Z dopolnilno sodbo, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto znesku 98,84 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in preostali neto znesek nakazati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila.

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) in posledično sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o vročitvi izpodbijane odpovedi tožnici, saj kopiji kuverte in povratnice ne izkazujeta, da je bila tožnici vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ponavlja, da v poštnem nabiralniku ni bilo nobenega obvestila o prispeli pošiljki in da se ni izogibala sprejemu pošiljk, saj niti ni slutila niti ni mogla slutiti, da ji bo tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz dopisa PTT z dne 30. 1. 2017 izhaja, da vročevalec ni ravnal v skladu z določbo 88. člena ZDR-1. Izhaja tudi, da naj bi na obvestilu pisalo, da je pošiljko mogoče prevzeti v 15 dneh, nič pa o posledicah prevzema, po ZDR-1 pa bi moralo pisati, da je mogoče pisanje prevzeti v 8 dneh, sicer se šteje za vročeno. Navaja, da vročitev po fikciji ne more za različne kategorije državljanov (stranke v sodnem ali upravnem postopku, delavci zasebnega ali javnega sektorja, delavci znotraj javnega sektorja) potekati različno in mora biti ravnanje vročevalca za vse enako, da je zagotovljena enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS in enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS. Uveljavlja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-200/15, Up-936/15 z dne 28. 9. 2016 sprejelo v obravnavanje ustavno pritožbo zoper odločitev sodišča vseh treh stopenj glede vročanja po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 in sprejelo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 88. člena ZDR-1. Navaja, da ji je odpoved vročena na napačen naslov, saj se skladno s citiranim členom ZDR-1 odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Tožena stranka, ki ni imela pisnega obvestila tožnice o spremembi naslova, bi morala tožnici izpodbijano odpoved vročati na naslov iz pogodbe o zaposlitvi. Odpoved ji je vročala na naslov, ki ni bil naveden v pogodbi o zaposlitvi in s katerim ni bila pisno seznanjena, zato gre za napačno oziroma nezakonito ravnanje tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sklepa in sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V postopku v predmetni zadevi se je kot bistveno izpostavilo vprašanje pravilnosti vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2016 tožnici. Ta je bila priporočeno s povratnico poslana po četrtem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

6. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017 razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Iz 125. člena Ustave RS in 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. - ZUstS) izhaja, da ugotovitvena odločba ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o zadevi ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh postopkih, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, morajo torej sodišča upoštevati ugotovitveno odločbo ustavnega sodišča, in sicer tako, da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti. Zakon oziroma njegov del je namreč neizogibno v neskladju z ustavo že od same uveljavitve, le veljavo je izgubil z nastopom učinkov o razveljavitveni odločbi ustavnega sodišča1. 7. Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomerni poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Že zaradi tega je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpoved pravilno vročena po določbi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (dne 1. 3. 2016), zaradi česar je tožbo, vloženo dne 15. 4. 2016, kot prepozno zavrglo.

8. Ker je Ustavno sodišče RS razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju, je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju in odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka ter posledično izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pravilno vročena skladno s pravili pravdnega postopka o osebnem vročanju, prav tako pa ugotoviti, ali je tožba vložena pravočasno. V kolikor bo ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno, bo moralo preizkusiti izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 9. 2. 2016 po vsebini, posledično pa tudi odločiti o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Odločitev o zavrženju tožbe je bila tako preuranjena.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 84/2014 z dne 9. 12. 2015 ter odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014.