Jedro

Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se ugotavlja in preverja kot dejansko vprašanje v vsakem posameznem primeru in je zato ocena o (ne)dopustnosti kazenskega pregona, glede na določbo četrtega odstavka 155. člena ZKP, odvisna od presoje vseh relevantnih dejstev in okoliščin, v katerih je bila taka policijska dejavnost izvajana.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojena H. B. in M. V. se oprostita plačila sodne takse; obsojeni N. B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma citirano sodbo spoznalo obsojena H. B. in M. V. za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega N. B. pa pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju, torej po prvem odstavku 186. členu KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenemu H. B. je bila po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena kazen tri leta in dva meseca zapora, obsojenemu M. V. pa na podlagi iste zakonske določbe kazen tri leta zapora. Obema je bil na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeni kazni zapora vštet čas, H. B. prestan v hišnem priporu vključno z odvzemom prostosti, in M. V. prestan v priporu, vključno z odvzemom prostosti. Obema obsojencema je bil na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložen v plačilo, H. B. znesek 3.872,42 EUR, M. V. pa znesek 4.355,00 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist, ki sta si jo pridobila s kaznivim dejanjem in sta jo dolžna plačati v roku enega leta. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 jima je bila zasežena droga odvzeta. Obsojenemu H. B. je bil po 73. členu KZ-1 odvzet zaseženi gsm znamke Nokia in SIM kartica operaterja Si.mobil ter elektronska tehtnica Lanov, kot predmeti, ki so bili uporabljeni oziroma namenjeni za kaznivo dejanje. Na podlagi iste zakonske določbe in iz enakih razlogov je bil obsojenemu M. V. odvzet gsm znamke Samsung črne barve, gsm znamke LG belo-rdeče barve z vstavljeno SIM kartico operaterja Izi.mobil in gsm znamke Nokia 7260. Oba obsojenca sta bila oproščena plačila sodne takse, za obsojenega H. B. je bilo odločeno, da je dolžan plačati trinajst dvajsetin stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za obsojenega M. V. pa da je dolžan plačati šest dvajsetin stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obsojenemu N. B. je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let ter naloženo plačilo ene dvajsetine stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bil plačila sodne takse oproščen. Z isto sodbo je bil obtoženi R. Š. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je bilo v tem delu odločeno, da ti v celoti bremenijo proračun, vključno z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornice, postavljene temu obtožencu po uradni dolžnosti.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe okrožna državna tožilka in zagovorniki obsojenih H. B., M. V. in N. B., ki pa so bile s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 81692/2010 z dne 3. 10. 2012 zavrnjene kot neutemeljene in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojence oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki vseh treh obsojenih. Zagovornik obsojenega H. B. je uveljavljal „pritožbene razloge“ iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zlasti pa kršitve kazenskega postopka ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da se zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M. V. je v zahtevi navedel, da sodbi izpodbija iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenega oprosti. Zagovornica obsojenega N. B. je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je spremembo pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Kopru in oprostitev obsojenca.

4. Na zahteve za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki jih je opredelila kot neutemeljene ter predlagala njihove zavrnitve.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenim in njihovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Zagovornik obsojenega M. V. je v izjavi navedel, da se je vrhovno državno tožilstvo do stališč v zahtevi površno opredelilo in zato s takim odgovorom ne more resno pravno polemizirati.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.

7. Zagovornik obsojenega H. B. v zahtevi najprej izpostavlja, da je bil ta obsojenec zadnji v verigi preprodajalcev, da je prodajal majhne količine za majhen denar in to zaradi posledic prometne nesreče, ko je ostal brez zaposlitve, brez sredstev za preživljanje in naj bi si na ta način omogočil „minimalno finančno eksistenco“. Šele vzpostavitev kontakta s tajnim delavcem je privedla do tega, da je obsojenec zaradi vztrajnega in nenehnega prigovarjanja tajnega delavca, temu prodal večje količine amfetaminov in kokaina, kar sicer predstavlja poglavitni del celotne količine prodane prepovedane droge. Poleg tega je bil obsojeni H. B. v resnici zgolj prevajalec med obsojenim M. V., ki je zagotavljal predmet prodaje in tajnim delavcem. Zaradi navedenih razlogov vložnik zahteve meni, da je bila dejavnost obsojenega H. B. izzvana, torej posledica delovanja, ki je v tretjem odstavku 155. člena ZKP izrecno prepovedana. Obstoj te okoliščine izključuje kazenski pregon za kazniva dejanja, ki so bila izzvana ter bi zato moralo sodišče obsojenega po 358. členu ZKP oprostiti obtožbe.

8. Razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik obsojenega H. B., so neutemeljeni, saj ponuja svoje videnje o dejanskih okoliščinah, ki so obsojenca privedle do storitve očitanih mu dejanj. Na ta način pa po vsebini izpodbija dokazno oceno sodišča in torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Sicer je praviloma neizogibno, da se vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti ugotavlja in preverja kot dejansko vprašanje v vsakem posameznem primeru in je zato ocena o (ne)dopustnosti kazenskega pregona, glede na določbo četrtega odstavka 155. člena ZKP, odvisna od presoje sodišča vseh relevantnih dejstev in okoliščin, v katerih je bila taka policijska dejavnost izvajana (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4288/2009 z dne 11. 7. 2012). V obravnavani zadevi je bila taka presoja opravljena, tako v sodbi sodišča prve stopnje (strani 15 do 18), kot tudi v pritožbenem postopku (točka 16 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), pri čemer je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi objektivni test, ki ga določa tretji odstavek 155. člena in ga vložnik zahteve posebej izpostavlja. Upoštevaje na ta način pravilno ugotovljena dejstva, je tudi iz izpodbijane sodbe izhajajoč pravilen zaključek, da dejavnost obsojenega H. B. ni bila izzvana.

C.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. V. najprej na povsem splošni ravni napada sodbo sodišča druge stopnje, ki da je v svoji obrazložitvi nekorektna, ker ni pravilno upoštevala v pritožbi izpostavljenih konkretnih napak sodbe sodišča prve stopnje, v posledici katerih je prišlo do nepoštenega sojenja. Sodba sodišča druge stopnje naj bi bila zato „nerazumljiva in napačno razlogovana.“ V nadaljevanju vložnik zahteve izpostavi vprašljivo verodostojnost policista kot priče, ki da ne more biti nepristranski in je treba zato še posebej skrbno oceniti morebitno policijsko provokacijo. Po mnenju vložnika sodišče te ocene tajnega delavca v obravnavani zadevi ni opravilo v zadostni meri, sodba naj bi bila zato nezadostna in napačna, ter v tej zvezi izpostavi določene dele iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Vložnik zahteve oporeka zaključku iz sodbe, da je bil pri obsojencu H. B. izkazan interes za nadaljnjo prodajo mamil, saj bi bilo treba v tem okviru predvsem skrbno oceniti ravnanje tajnega delavca, ki je po mnenju vložnika izzval kriminalno dejavnost, tako obsojenega B. kot obsojenega V. Po mnenju vložnika za „pravično sodbo“ ni zadostna le uporaba določbe tretjega odstavka 155. člena ZKP, temveč je treba skrbno oceniti, ali je tajni delavec dejansko deloval le pasivno ali pa „(še) kako drugače“, pri čemer se vložnik zahteve sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Tajni delavec naj bi potenciral izvršitev kaznivega dejanja in na obsojenega H. B. „aktivno vplival“, kar naj bi izhajalo že iz obrazložitve sodbe. Zaradi tako povzetih razlogov zahteve naj bi bila sodba sodišča druge stopnje nerazumljiva, brez razlogov, sojenje pa nepošteno in podana kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

10. Tudi v zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega M. V. veljajo enaki razlogi kot so navedeni v točki B 8. Že iz vsebine zahteve je povsem očitno, da se zavzema za drugačno oceno dejanskih okoliščin v zvezi z dejavnostjo tajnega delavca, kar pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče RS je tako v zvezi z izzvano kriminalno dejavnostjo na primer v sodbi I Ips 318/2008 z dne 12. 2. 2009 izrecno navedlo, da gre pri tem za ugotavljanje „okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bil obsojenec napeljan k storitvi kaznivega dejanja“ in da to ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. Kolikor se vložnik zahteve sklicuje na primer iz sodne prakse ESČP (zadeva Constantin in Stoian proti Romuniji), je treba poudariti, da je bil v citirani zadevi edini dokaz za kaznivo dejanje enkratna policijska akcija, v kateri je prišlo do predaje mamila policijskemu agentu. Že ta okoliščina jasno kaže, da ne gre za primerljivo zadevo z dejavnostjo, ki se jo v tem primeru očita obsojenima H. B. in M. V. 11. Zagovornik obsojenega V. je zahtevo za varstvo zakonitosti še dopolnil in dodatno uveljavljal nerazumljivost sodbe sodišča druge stopnje, v zvezi z navedbo, da je prodaja „B. in V. bistveno odstopala od prodaje povprečnega uličnega prodajalca droge“, kar naj bi ostalo brez ustrezne utemeljitve. Poleg tega naj bi sodišče „preseglo svoje kompetence“ in storilo bistveno kršitev kazenskega postopka po 371. členu ZKP, ko je razglabljalo o pohlepu obsojencev. Te vložnikove navedbe so prav tak neutemeljene, saj ne konkretno opredelijo kršitev, zaradi katerih je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), niti ne poskušajo konkretno utemeljiti vpliva domnevnih kršitev na zakonitost izpodbijane sodbe.

D.

12. Zagovornica obsojenega N. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti oporeka dokaznim zaključkom sodišča v izpodbijani sodbi glede vedenja tega obsojenca, da se njegov brat H. B. ukvarja s preprodajo prepovedanih drog. V tem smislu polemizira s stališčem sodišča o vedenju obsojenca N. B. o pravem namenu poti obsojenega H. B. v Ljubljano z njegovim avtomobilom; ponuja drugačno razlago za posojo denarja bratu H. B.; poudarja, da sta klet uporabljala oba brata, soobsojenca H. in N. B. ter zagotavlja, da je šlo v teh primerih le za bratsko pomoč. Izvedeni dokazi naj torej ne bi omogočali zaključka o obstoju naklepa pri obsojenem N. B., dejstva, ki jih je v tej zvezi raziskalo sodišče ne zadoščajo za dokazni standard gotovosti, dejanja pomoči pa ni mogoče storiti iz malomarnosti. Navedeni razlogi naj bi utemeljevali kršitev materialnega prava, poleg tega pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede hrambe droge v kleti obsojenega N. B., kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti je tudi v primeru obsojenega N. B. neutemeljena, saj po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje na podlagi katerega je sodišče v izpodbijani sodbi zaključilo, da je ta obsojenec vedel za dejavnost brata H. B. in mu naklepno pri tem pomagal. Kljub zatrjevanju, da naj bi zahteva uveljavljala kršitve kazenskega zakona (kot kršitev materialnega prava) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, se zahteva v resnici ukvarja le z vprašanjem ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

E.

14. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, niso bile ugotovljene, zahteve pa uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, so bile zavrnjene kot neutemeljene (425. člen ZKP).

15. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji za obsojena H. B. in M. V. na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, za obsojenega N. B. pa na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.