Jedro

Ureditev iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1 - za razliko od 43. člena ZUP - pri nevladnih organizacij varstvo javne koristi izenačuje z njihovo, torej osebno pravno koristijo. Gre za zakonsko fikcijo, ki nevladnim organizacijam omogoča vstop v postopek, čeprav ne izkazujejo pravne koristi v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP. Zato je napačno tožnikovo stališče, da z zastopanjem javnega interesa izkazuje svojo pravno korist ne glede na določbo drugega odstavka 64. člena ZVO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za center za ravnanje z odpadki ... in njegovo zahtevo za vročitev odločbe v tem postopku. V obrazložitvi se v zvezi z zavrženjem zahteve za priznanje stranke v postopku sklicuje na tretji odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in ugotavlja, da je tožnik zahtevo za vstop v postopek vložil po preteku roka, ki ga določata navedeni zakonski določbi. Gre za ureditev, ki je glede na ureditev po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) specialna, zato je treba uporabiti določbe ZVO-1 in ne ZUP. Ker tožnik v upravnem postopku ni sodeloval kot stranka, ni upravičen zahtevati vročitve odločbe, zato je toženka tudi to zahtevo zavrgla.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da se pri vodenju upravnih postopkov uporabljajo določbe ZUP, razen v primerih, za katere je predpisan drugačen oziroma poseben postopek. V takih primerih se določbe ZUP uporabljajo le za vprašanja, ki niso urejena s posebnimi postopki. ZVO-1 je glede na ZUP poseben predpis, ki natančno določa pravila vstopa nevladnih organizacij v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, zato se glede teh vprašanj uporabljajo določbe tega zakona in ne ZUP. Poleg tega vročitve odločbe ne more upravičeno zahtevati oseba, ki ji ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca, zato je bila pravilna tudi odločitev o zavrženju zahteve za vročitev okoljevarstvenega soglasja.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je že v pritožbi navedel, da svoj pravni interes utemeljuje z določbami ZVO-1 in Uredbe o odpadkih. Po tej uredbi je treba z odpadki ravnati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in da ravnanje ne povzroča škodljivih vplivov na okolje, zlasti čezmernega obremenjevanja voda, zraka in tal ter čezmernega obremenjevanja s hrupom in neprijetnimi vonjavami. Tožnik živi v neposredni bližini odlagališča, zato je dnevno izpostavljen hudi in nedopustni onesnaženosti, poleg tega pa odlaganje odpadkov na obstoječem odlagališču pomeni hudo obremenitev okolja zaradi neurejenosti tega odlagališča in nepravilnega odlaganja odpadkov. Tožnik je torej svoj pravni interes izkazal s sklicevanjem na veljavni predpis in s tem zadostil določbam 43. člena ZUP.

V nadaljevanju navaja, da je zahteval vstop v postopek na podlagi 43. člena ZUP in ne na podlagi 64. člena ZVO-1. Razlika med obema zakonskima določbama je, da drugi odstavek 64. člena ZVO-1 določa, da ima nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena ZVO-1 pravni interes, da vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. To pomeni, da je pravni interes v takem primeru izkazan na podlagi zakona, v primeru, če vstopa v postopek na podlagi 43. člena ZUP, pa mora vlagatelj pravni interes šele izkazati. Ker je tožnik vstop v postopek zahteval na podlagi 43. člena ZUP, bi morala toženka preizkusiti obstoj njegovega pravnega interesa.

Tožnik poudarja še, da je isti prvostopenjski organ v drugem postopku, ki se je nanašal na vstop v postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za odlagališče nenevarnih odpadkov ..., že ugotovil obstoj njegovega pravnega interesa. V tem postopku je organ zavzel stališče, da je tožnik neposreden pravni interes izkazal s tem, ko skladno z zakonom deluje kot nevladna organizacija v javnem interesu, javni interes pa je izkazan z varovanjem človekovega zdravja in okolja, organ pa je navedel še, da je bilo na ta način zadoščeno določbam 43. člena ZUP. Tožnik se tudi v obravnavnem upravnem postopku sklicuje na iste razloge za obstoj pravnega interesa.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj njegovi zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca v navedenem upravnem postopku oziroma za vročitev odločbe ugodi, podrejeno (smiselno), naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu, ki ga je izdal v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila po vsebini.

Tožba ni utemeljena.

Komu gre v upravnem postopku status stranskega udeleženca, določa prvi odstavek 43. člena ZUP, po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Kot pravilno navaja tožnik, 43. člen ZUP torej omogoča vstop v upravni postopek osebam, ki v njem varujejo svoje pravne koristi, vendar pa glede obstoja oziroma vsebine teh pravnih koristi odkazuje na določbe drugih zakonov in podzakonskih aktov. Povedano drugače: status stranskega udeleženca gre osebi, ki v upravnem postopku varuje katero od svojih koristi, ki izhaja iz predpisov, ki jih je treba upoštevati pri odločanju v tem postopku.

V postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja je tak predpis ZVO-1, ki v drugem odstavku 64. člena določa, da ima nevladna organizacija iz prvega in četrtega odstavka 153. člena tega zakona pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. To priznanje pravnega interesa pa je vezano na pogoj iz tretjega odstavka istega člena. Po tej določbi ima namreč oseba iz prejšnjega odstavka položaj stranskega udeleženca po predpisih o upravnem postopku le, če je zahtevo za vstop v postopek vložila v roku iz tretjega odstavka 58. člena. V tem pogledu je torej odločitev toženke pravilna in v skladu z zakonom.

Enako izhaja tudi iz prvega odstavka 155. člena ZVO-1, na katerega se v zvezi z obstojem svojega pravnega interesa sklicuje tožnik, in ki ureja pravice nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Po tej določbi lahko nevladne organizacije sodelujejo v postopkih skladno z določbami tega zakona, v obravnavani zadevi torej skladno z drugim in tretjim odstavkom 64. člena. Da tožnikova zahteva za vstop v postopek ni skladna z navedenima določbama, med strankama niti ni sporno, tako da se tožnik ne more uspešno sklicevati na svoj status nevladne organizacije iz 153. člena ZVO-1. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da tako iz besedila 43. člena ZUP, kot tudi iz obširne in ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je ena od značilnosti pravne koristi, da gre za osebno (lastno) korist osebe, ki zahteva vstop v postopek. To pomeni, da ta oseba vstopa v postopek ne more zahtevati zaradi varstva javne koristi (prim. npr. odločbe VS RS X Ip 329/2010, I Up 118/202 in I Up 183/2006).

Zato je za nevladne organizacije, ki delujejo v javno korist, potrebna prej omenjena posebna ureditev statusa iz prvega odstavka 155. člena ZVO-1, saj te organizacije sicer svojega pravnega interesa ne bi mogle utemeljiti zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi. Temu sledi tudi prej navedena ureditev iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, ki – za razliko od 43. člena ZUP – pri nevladnih organizacij varstvo javne koristi izenačuje z njihovo, torej osebno pravno koristjo. Gre za zakonsko fikcijo, ki nevladnim organizacijam omogoča vstop v postopek, čeprav ne izkazujejo pravne koristi v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP. Zato je napačno tožnikovo stališče, da z zastopanjem javnega interesa izkazuje svojo pravno korist neglede na določbo drugega odstavka 64. člena ZVO-1. Zgolj s sklicevanjem na varstvo javne koristi torej tožnik ob neizpolnjevanju pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogel doseči položaja stranskega udeleženca. Sodišče v tem pogledu dodaja, da tudi tožbene navedbe o nepravilnem odlaganju smeti in čezmernem obremenjevanju okolja pomenijo prav to, namreč uveljavljanje javne koristi. Po drugi strani ostajajo tožbene navedbe, da tožnik živi v neposredni bližini odlagališča in je zato prizadet z obremenitvijo okolja in onesnaženjem, povsem splošne in neobrazložene, v kontekstu tožbe, ki jo vlaga društvo s sedežem na ..., pa tudi nerazumljive. Tožnik zato po presoji sodišča poleg varovanja javnega interesa ne izkazuje nobene druge pravne koristi, na podlagi katere bi imel pravico do udeležbe v predmetnem upravnem postopku.

Nenazadnje pa je iz razlogov, ki jih podrobno in obširno navaja toženka, določbi tretjega odstavka 58. člena in tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 mogoče razumeti kot posebni procesni določbi glede na določbe ZUP, ki ju zato treba uporabiti namesto določb ZUP. Sodišče se z razlogi, ki jih v tem pogledu navaja toženka, strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). To stališče se tudi ujema s stališčem tega sodišča iz sodb I U 585/2013 in I U 1307/2013, ki se nanašata na podobno oziroma identično procesno situacijo.

Kot je v drugostopenjski odločbi pravilno obrazložila že toženka, zahteva za vročitev odločbe iz drugega odstavka 229. člena ZUP ne pomeni nič drugega kot zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v fazi postopka, ko je bila odločba že izdana, vendar še ni postala dokončna. Vsi navedeni razlogi se zato nanašajo tako na 1. kot na 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da drugačno stališče ne izhaja niti iz tožbenih razlogov, saj tožnik ni izpodbijal vsakega dela izreka posebej, z ločenimi razlogi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.