Jedro

Razlaga določbe 42. člena ZDSS-1 v povezavi z določbo 100.a člena ZObr, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ki jo predlagateljica izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne predstavlja odločilnega pravnega vprašanja v predmetni zadevi. Predlagateljica z njim ne bi mogla doseči drugačne, zanjo ugodnejše odločitve.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika, ugotovilo je, da ima le-ta pravico do izplačila dodatka za stalnost še za nadaljnjih šest let dela v JLA, kar mu je tožena stranka poleg že upoštevanega dodatka na stalnost dolžna obračunati in izplačati pri plačah od 1. 2. 2009 dalje, in sicer v višini 1,98 % mesečno. Višji tožbeni zahtevek (za nadaljnjih 0,33 % mesečno) je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije in sodišču druge stopnje očita, da je določbe prvega in drugega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr) razlagalo napačno in v nasprotju z namenom zakonodajalca. Prezgodnja vložitev tožbe po mnenju predlagatelja pomeni absolutno procesno oviro za meritorno odločanje, ne le v času od vložitve tožbe do izteka 60-dnevnega roka iz osmega odstavka 100.a člena ZObr. Predlagateljica navaja, da stališče sodišča druge stopnje pomeni odstop od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS), pri čemer se sklicuje na sklep VIII Ips 112/2006 z dne 25. 4. 2006 ter na sklep VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008. 4. Razlaga določbe 42. člena ZDSS-1 v povezavi z določbo 100. a člena ZObr, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ki jo predlagateljica izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ne predstavlja odločilnega pravnega vprašanja v predmetni zadevi. VS RS je namreč v podobni zadevi (sklep VIII Ips 302/2006 z dne 26. 6. 2007) zavzelo naslednje stališče: „Predmet spora ni odločitev tožene stranke v tistem delu, ki priznava tožniku dodatek za stalnost, temveč le odločitev glede višine tega dodatka. Ne gre torej za spor o pravici do dodatka kot pravici iz delovnega razmerja, temveč za premoženjski spor,...“ S tem ko sta sodišči druge in prve stopnje o tožnikovih tožbenih zahtevkih v predmetni zadevi odločali meritorno, sta torej postopali skladno s citiranim stališčem VS RS, na podlagi katerega gre tožniku glede postavljenih tožbenih zahtevkov pravica do direktnega sodnega varstva. Ob takšnem stališču v predlogu za dopustitev revizije izpostavljeno pravno vprašanje ne more izpolnjevati kriterijev iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, saj predlagateljica z njim ne bi mogla doseči drugačne, zanjo ugodnejše odločitve. Glede na vse navedeno je brez uspeha tudi sklicevanje predlagateljice na sklep VS RS VIII Ips 112/2006 z dne 25. 4. 2006 ter na sklep VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008. V nobeni od citiranih zadev namreč ni šlo za uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem (v zadevi VIII Ips 112/2006 je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, v zadevi VIII Ips 189/2007 pa je šlo prvenstveno za spor o določitvi oziroma priznanju količnika osnovne plače in šele v posledici tega za spor o višini denarne terjatve).

5. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku) ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog zavrnilo.