Jedro

Tožnika sta kot predkupna upravičenca po 18. členu SZ uveljavljala kršitev svoje predkupne pravice, ker je prva toženka, ki je podedovala po uveljavitvi SZ denacionalizirano nepremičnino, hišo prodala drugemu tožencu. Rok za vložitev tožbe za izpodbijanje take pogodbe in sklenitev pogodbe s predkupnim upravičencem je določen v 20. členu SZ in je prekluzivne narave. Pritožbeno sodišče je glede okoliščine, kdaj sta tožnika zvedela za pogodbo, z izbiro le enega od dveh možnih datumov iz sodbe prve stopnje in brez pojasnila za tako izbiro bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je s takim ravnanjem skrčilo, s tem brez pritožbene obravnave spremenilo dejansko stanje in na podlagi te ugotovitve zavrglo tožbo.

Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj se ne strinja s stališčem prvega sodišča, da je kljub kasnejšemu plačilu izpolnjena tudi procesna predpostavka iz četrtega odstavka 20. člena SZ. To bi glede na podatke v spisu moralo pojasniti, saj bi stališče prvega sodišča utegnilo biti v skladu z že uveljavljenim stališčem v sodni praksi, po katerem sicer rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 20. člena SZ teče tudi, če predkupnemu upravičencu ni znana višina kupnine, vendar pa mu to ne more škodovati v tem smislu, da ne bi smel kasneje tožbe in sodnega pologa prilagoditi podatkom, ki jih brez svoje krivde ni mogel uporabiti ob vložitvi tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku obeh tožnikov (izrek pod točko I) in glede odločitve o pravdnih stroških se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 16.03.1994 in dodatka z dne 17.03.1994, s katero je prva toženka prodala drugemu tožencu celo hišo v Mariboru, kršila predkupno pravico prve tožnice, ki je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ) imetnica stanovanjske pravice na podstrešnem stanovanju te hiše, in predkupno pravico drugega tožnika, ki je bil na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na pritličnem stanovanju v tej hiši. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov in kupno pogodbo z dodatkom v tem delu razveljavilo ter prvi toženki naložilo, da pod določenimi pogoji sklene kupno pogodbo za podstrešno stanovanje s prvo tožnico, za pritlično stanovanje pa z drugim tožnikom. Nasprotni tožbeni zahtevek drugega toženca proti obema tožnikoma za ugotovitev, da nimata predkupne pravice, ker je predmet prodaje večstanovanjska hiša s gospodarskim poslopjem in vsem funkcionalnim zemljiščem, je zavrnilo. Štelo je, da za tako stališče drugega toženca ni podlage v zakonu. V razlogih je še pojasnilo, zakaj tožnika nista prekludirana pri svoji predkupni pravici.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh tožencev delno ugodilo tako, da je s sklepom sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku obeh tožnikov razveljavilo ter njuno tožbo zavrglo (izrek pod točko I odločbe druge stopnje), v ostalem delu pa je pritožbo obeh tožencev zavrnilo in s sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka.

Tožnika v pravočasni reviziji proti odločbi sodišča druge stopnje uveljavljata vse revizijske razloge in predlagata tako spremembo, da se njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev odločbe druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodiču v nov postopek. Revizija v uvodu omenja, da je bila pritožba prve toženke prepozna in opozarja, da je zamudo roka za vložitev tožbe uveljavljal le drugi toženec. V nadaljevanju pa očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri ugotovitvi, da naj bi tožnika za kupno pogodbo zvedela z dnem njenega vpisa v zemljiško knjigo 06.01.1995, ko naj bi začel poleg objektivnega teči tudi subjektivni rok za vložitev tožbe. O tem datumu sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, sodišče druge stopnje pa ni opravilo pritožbene obravnave. Iz spisa izhaja samo, da sta tožnika za pogodbo zvedela šele, ko je bila ta kot priloga priložena odgovoru na tožbo drugega toženca. Datum vpisa v zemljiški knjigi ne more veljati za pričetek tega subjektivnega roka, saj potem objektivni rok sploh ne bi bil potreben. Oba roka iz tretjega odstavka 20. člena SZ sta po mnenju revizije zastaralne, ne pa prekluzivne narave. Ugovor zastaranja je nedopusten, saj že iz dopisa takratnega pooblaščenca tožencev z dne 19.08.1994 izhaja, da je šlo za zavajanje, da bo drugi toženec po vpisu v zemljiško knjigo ponudil stanovanje v odkup tožnikoma, prva toženka pa naj na zahtevo obeh tožnikov za odkup stanovanja ne bi odgovorila zato, ker v tem času še ni bila lastnica sporne nepremičnine, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena njenemu pokojnemu možu. Sicer pa je datum 06.01.1995 napačen, pravilen datum vknjižbe je 10.01.1995, sam sklep o vknjižbi pa sta oba toženca prejela šele 12.04.1995. Tožnika v zvezi z datumom 06.01.1995 uveljavljata več procesnih kršitev, ker za tako ugotovitev ni podlage v podatkih spisa in ni jasno, iz katerega dokaza ta podatek izhaja, saj ni nihče preverjal podatkov v zemljiški knjigi. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni bila izpolnjena druga predpostavka za vložitev tožbe iz četrtega odstavka 20. člena SZ, torej položena varščina. V času vložitve tožbe tožnika nista vedela niti za višino kupnine, niti za ceno posameznega stanovanja v okviru te kupnine, ker jima toženca pogodbe nista hotela predložiti, pa tudi sicer je bila cena vsakega od obeh spornih stanovanj ugotovljena z velikimi težavami in pritegnitvijo izvedencev šele v teku te pravde.

Tožnika sta vložila tudi dopolnitev revizije, ki je revizijsko sodišče zaradi izteka revizijskega roka ni upoštevalo.

Revizija je bila vročena obema tožencama, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je glede na vsebino revizije obseg revizijskega izpodbijanja le tisti del odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku obeh tožnikov in s katerim je bila zavržena njuna tožba. Gre torej le za izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodbe o zavrnitvi pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka, saj revizija tega dela pritožbene odločbe ne omenja, kar je tudi razumljivo, ker tožnika nimata pravnega interesa izpodbijati tisti del odločbe, ki je bil v njuno korist. Revizijsko sodišče pojasnjuje tudi, da je bila glede na naravo izpodbijane pritožbene odločbe revizijska presoja omejena le na podlago za zavrženje tožbe. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka obeh tožnikov.

Tožnika v reviziji ponavljata svojo trditev iz pritožbenega postopka, da je prva toženka zamudila rok za vložitev pritožbe, vendar nimata prav. Iz podatkov spisa izhaja (listna št. 163a), da je bil prvi poskus vročitve sodbe prve stopnje neuspešen, ker je bil pooblaščenec prve toženke na dopustu. Vročitev je bila dejansko opravljena 19.01.2000, prva toženka je pritožbo vložila 02.02.2000, torej v okviru 15 dnevnega pritožbenega roka in zato pravočasno. Zmotna je tudi revizijska trditev, da je zamudo roka za vložitev tožbe uveljavljal le drugi toženec, saj je na to okoliščino opozoril vsak od tožencev v svojem odgovoru na tožbo (listna št. 5 in 15 spisa), sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe presodilo, da njun ugovor ni utemeljen.

Tožnika sta bila ob uveljavitvi SZ imetnika stanovanjske pravice na podstrešnem in pritličnem stanovanju v hiši, ki je bila takrat v družbeni lastnini. Kot predkupna upravičenca po 18. členu SZ sta uveljavljala kršitev svoje predkupne pravice, ker je prva toženka, ki je podedovala po uveljavitvi SZ denacionalizirano nepremičnino, hišo prodala drugemu tožencu. Rok za vložitev tožbe za izpodbijanje take pogodbe in sklenitev pogodbe s predkupnim upravičencem je določen v 20. členu SZ in je prekluzivne narave. V primeru, ko prodajalec ne predloži kupne pogodbe predkupnemu upravičencu na vpogled, lahko po tretjem odstavku 20. člena SZ predkupni upravičenec pogodbo izpodbija v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za pogodbo, vendar ne pozneje kot eno leto od vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ne gre torej za zastaralni rok, kot zmotno uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču revizije, da subjektivni in objektivni rok ne pričneta teči istega dne, saj je dan, ko predkupni upravičenec zve za pogodbo, drugačen od dneva same vknjižbe lastninske pravice na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi in je tudi vprašljivo, kako sploh naj bi predkupni upravičenec zvedel za pogodbo prav na dan vknjižbe v zemljiški knjigi. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhajata dva možna datuma, ko naj bil tožnika zvedela za pogodbo. Na 5. strani sodbe je sodišče prve stopnje res navedlo, da sta tožnika za sporno pogodbo zvedela šele z njeno vknjižbo v zemljiško knjigo 06.01.1995, vendar ni pojasnilo niti, kako je do tega datuma prišlo, niti ni tako sklepanje logično. V istem odstavku pa je sodišče prve stopnje nadaljevalo, da verjame tožnikoma, da je drugi toženec šele po vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi prišel in povedal, da je on novi lastnik. Sodišče je še dodalo, da zato verjame tožnikoma, da pred tem za sklenitev sporne pogodbe dejansko nista vedela. Tega drugega datuma sodišče prve stopnje ni podrobneje ugotavljalo, ker je zmotno štelo, da zadostuje že prvi datum, ker naj bi bila tožba vložena 03.02.1995. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da je bila tožba vložena šele 02.03.1995, od dveh možnih datumov, ko naj bi tožnika zvedela za pogodbo, pa je izbralo prvega, torej 06.01.1995 in zato zaključilo, da je tožba prepozna. Pri prej povzetih razlogih prve sodbe o tej okoliščini je pritožbeno sodišče z izbiro le enega od dveh možnih datumov in brez pojasnila za tako izbiro bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje skrčilo, s tem brez pritožbene obravnave spremenilo dejansko stanje in na podlagi te ugotovitve spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka 358. člena ZPP).

Druga procesna predpostavka za vložitev tožbe predkupnega upravičenca je po četrtem odstavku 20. člena SZ, da predkupni upravičenec v roku za vložitev tožbe položi pri sodišču zneske ali garancije za zneske, ki so na račun kupnine po sklenjeni pogodbi do takrat zapadli v plačilo. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa le na kratko navedlo, da tudi ta predpostavka ni izpolnjena, ker bi tožnika tudi varščino morala položiti do 05.02.1995 in je zato aprila 1997 položena varščina prepozna. Navedeni datum, ko naj bi iztekel subjektivni rok za vložitev tožbe, je glede na že pojasnjene razloge vprašljiv. Sodišče druge stopnje pri tem ni navedlo, zakaj se ne strinja z nasprotnim stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka iz četrtega odstavka 20. člena SZ (razlogi na 3. strani sodbe prve stopnje in v sklepu o določitvi varščine in roka za plačilo z dne 09.04.1997 - listna št. 47 spisa). Prav na te razloge se sklicuje tudi revizija, ko opozarja na podatke v spisu in izvedene dokaze, zakaj ob vložitvi tožbe tožnika nista mogla vedeti, koliko naj bi znašal potrebni polog. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi glede na take podatke v spisu sodišče druge stopnje moralo pojasniti, zakaj se ne strinja s stališčem prvega sodišča, da je v obravnavani zadevi ta procesna predpostavka izpolnjena. Tako stališče sodišča prve stopnje bi namreč utegnilo biti v skladu z uveljavljenim stališčem v sodni praksi, da sicer rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 20. člena SZ teče tudi, če predkupnemu upravičencu ni znana višina kupnine, vendar pa mu to ne more škodovati v tem smislu, da ne bi smel kasneje tožbe in sodnega pologa prilagoditi podatkom, ki jih brez svoje krivde ni mogel uporabiti ob vložitvi tožbe (sodbi VS RS II Ips 575/98 in II Ips 596/2001).

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji obeh tožnikov in odločilo kot v izreku tega sklepa. Odločitev o njunih priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.