Jedro

Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno slediti tema dokaznima predlogoma, saj lahko dokazne predloge po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno ali da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali, če ni dovolj substanciran. Glede na povzeto je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek odslej glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.771,60 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 138,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 8.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema sodbe (točka I. izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.317,10 EUR (točka II. izreka sodbe).

2. Toženka s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer tako po temelju kot po višini. Poudarja, da je ves čas zatrjevala, da konkretni škodni dogodek ni nastal na način kot je trdil tožnik, temveč, da je škoda posledica ravnanja tožnika samega, verjetno padca nekje drugje na ravnini. Sodišče je nekritično sledilo tožniku in priči, ki je sorodnik tožnika. Razlogi sodbe so pavšalni, v nasprotju z izvedenimi dokazi, dokazna ocena ni ustrezno obrazložena, izpovedi tožnika in priče glede zatrjevanega načina padca sodišče ni dokazno ocenilo, temveč je le nekritično sledilo njunim izpovedbam. V nadaljevanju pritožba navaja, da so izpovedbe tožnika in priče bile prilagojene za uspeh v pravdi, kar naj bi izhajalo iz očitnih nasprotij v njunih izpovedbah, ki jih pritožba v nadaljevanju navaja. Graja stališče sodišča, da povzete razlike v izpovedbah niso bistvene. Meni, da je dejstvo, da tožnik in priča nista izpovedovala enako, da zatrjevani način ni zapisan v zdravniški dokumentaciji, da niso obvestili policije in da je narava poškodbe takšna, da je malo verjetno, da je nastala na zatrjevan način. Vse to je nedvomno indic, ki kaže na to, da je bil potek dogajanja dogovorjen in bi moralo tožbeni zahtevek sodišče zavrniti. Izpostavlja poškodbeni list z dne 21. 1. 2018 in kopijo osebnega zdravniškega kartona z dne 20. 1. 2018 iz katerih izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo v posledici padca na ravnini in ni niti enega zapisa, da se je poškodoval ob izstopanju iz avtomobila. Kritizira pojasnilo sodišča, da je takšen pomanjkljiv zapis v sodni praksi pogost, saj se zdravniki osredotočajo na samo poškodbo, ne pa na način nastanka. Meni, da je takšen razlog pavšalen in neprepričljiv, saj sodišče dobro ve, da je poškodba, ki se povzroči z osebnim vozilom vedno obravnavana s strani policije in da so k obveščanju policije v takšnih primerih zavezani tudi zdravstveni delavci. Če bi do zatrjevanega dogodka res prišlo, bi tožnik vozilo omenil že ob prvem obisku, zdravniki pa bi o tem obvestili policijo. Nič od tega ni napravil, sodišče pa je kljub temu nekritično sledilo izpovedbi tožnika in priče, ki je z njim v sorodstvenem razmerju in je velika verjetnost, da je izpovedba pristranska. Izvedeniško mnenje komisije je pojasnilo, da so razlogi za padec pri izstopanju iz avtomobila lahko različni in je možno tudi, da oseba, ki izstopi iz avta in je z eno nogo še v avtomobilu z drugo pa zunaj, ko se vozilo premakne izgubi ravnotežje in pade. Potrjena možnost nastanka nezgode ne pomeni, da je premik vozila vzrok za padec na roko. Izvedenec je še ugotovil, da mehanizem poškodbe ni izstopanje iz vozila, temveč padec na roko. Kakšen je bil razlog za padec v obravnavanem primeru ni dokazano. V konkretnem primeru je sodišče nekritično verjelo tožniku in priči, kar pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer so izpolnjeni pogoji storitve absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi moral s stopnjo prepričanja dokazati, da je škodni dogodek nastal na zatrjevan način in najmanj s strani izvedenca cestnoprometne stroke dobiti potrdilo, da je vsaj z veliko verjetnostjo nastala poškodba na tak način. O vzročni zvezi sodba nima razlogov in sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga priče zdravnika A. A. in izvedenca cestnoprometne stroke storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje pritožba navaja, da obstaja domneva, da je voznik vozil pod vplivom alkohola. S tem, ko nista obvestila policije, je bilo onemogočeno preverjanje alkoholiziranosti in logično sklepanje je, da se je tožnik namerno izmaknil preizkusu alkoholiziranosti v trenutku nastanka škodnega dogodka. Ob domeni alkoholiziranosti, in ker se je tožnik po lastni volji peljal z vinjenim voznikom, ki je povzročil prometno nesrečo v kateri je bil kot sopotnik telesno poškodovan, je potrebno upoštevati, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode v obsegu najmanj 30 %. Pritožba v nadaljevanju graja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec je opredelil, da gre za lahko telesno poškodbo, sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje, a prisodilo bistveno previsoko odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, ki odstopa od sodne prakse. Nadalje graja odmero odškodnine za strah. Potrebno je upoštevati, da je bil strah kratkotrajen ter da je trajal v obliki zmernega strahu do obravnave pri zdravniku ter blagi strah za izid zdravljenja dva meseca. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odmerjena previsoka odškodnina. Izvedenec je ugotovil trajne posledice z blago okvaro, ki nikakor ne opravičujejo odškodnine v višini 2.500,00 EUR, sploh ob upoštevanju dejstva, da je komisija ocenila okrnjenost njegovega funkcioniranja kot zanemarljivo ter da poslabšanja stanja ni mogoče pričakovati.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov za zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo pri sestopu iz vozila v trenutku, ko se je vozilo premaknilo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sporna pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan načina poškodovanja tožnika ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, ki vključuje tako presojo izpovedb tožnika, priče, zaključkov izvedeniškega mnenja ter ostalih listinskih dokazov. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank.

6. Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta glede na ugovore toženke v prvi vrsti sporen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnikova poškodba posledica premika osebnega vozila v trenutku, ko je tožnik izstopal iz avtomobila in je bil z eno nogo še v avtomobilu z drugo pa zunaj in je izgubil ravnotežje in padel na roko. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje utemeljen z razumno argumentirano dokazno oceno. Toženka v pritožbenem postopku v bistvu ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje v točkah od 6 do 8 obrazložitve. Izpostavljena razhajanja v izpovedbi tožnika in priče B. B. glede tega ali sta peč kupovala tožnik in priča ali le eden od njiju, kot tudi glede dejstva ali je tožnik v trenutku, ko je B. B. pritekel do njega že vstal ali se je pobiral s tal in mu je pri tem voznik pomagal, je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve argumentirano dokazno ocenjevalo ter nato pravilno zaključilo, da navedenega neskladja ne morejo bistveno vplivati na potek škodnega dogodka kot ga zatrjuje tožnik. Sodišče je presojalo izpovedbi natančno, z upoštevanjem, da gre za prijatelja ter sorodstvenega razmerja in pojasnilo, da tudi z upoštevanjem teh okoliščin, izpovedbam ni mogoče odvzeti verodostojnosti. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve odgovorilo na pritožbeno ponavljane očitke neobstoja objektivne dokumentacije, torej, da tudi iz poškodbenega lista ne izhaja, da se je tožnik poškodoval ob izstopu iz premikajočega se vozila. Prav tako je presojalo toženkino opozorilo, da tožnik o poškodbi ni obvestil policije, kar bi naj storil, ker se je poškodoval zaradi premikajočega se vozila. Argumentacija sodišča je tudi v tem delu razumna, človeško logična, zato je pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti. Sodišče je v skupno oceno vključilo tudi zaključke izvedeniškega mnenja, da so najpogostejši mehanizmi zloma dlančnic, obremenitev ob padcu, ko se poškodovanec lovi na roko. Drži, kar opozarja pritožba, da s strani izvedenca potrjena možnost nastanka nezgode ne pomeni, da je premik vozila vzrok za padec na roko. Takšnega zaključka izvedenec ne sme in ne more narediti, saj je to polje presoje pridržano sodišču. Pri tej presoji pa je sodišče pravilno upoštevalo tudi zaključke izvedeniškega mnenja glede mehanizma poškodbe.

7. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo predlog po zaslišanju priče zdravnika A. A. in po angažiranju izvedenca cestnoprometne stroke, „s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izvedba dokaza bistvena za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja“, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, kar poudarja toženka, da okoliščine nastanka škodnega dogodka kot jih je navajal tožnik niso potrjene v nobeni objektivni listinski dokumentaciji, zato to dejstvo ni bilo sporno in ga ni bilo potrebno dokazovati z zaslišanjem zdravnika. Glede izvedenca cestnoprometne stroke pa toženka navaja, da bi moral „tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je škodni dogodek nastal na zatrjevan način in najmanj s strani izvedenca za cestnoprometno stroko dobiti potrdilo, da je vsaj z veliko verjetnostjo nastala poškodba na tak način“. Bistvo toženkinih ugovorov glede načina nastanka poškodovanja je bilo pred sodiščem prve stopnje in je tudi v pritožbi, da se tožnik ni poškodoval na način kot zatrjuje, temveč, da je škoda posledica ravnanja tožnika samega, najverjetneje padca nekje drugje na ravnini. Toženka očita prilagajanje opisanega načina nastanka za potrebe postopka in uspeha v pravdi. Iz njenih ugovornih navedb torej izhaja, da je z izvedencem cestnoprometne stroke želela dokazovati, da je bil potek dogajanja, kot ga zatrjuje tožnik, dogovorjen, a slednjega v obravnavanem primeru z izvedencem cestnoprometne stroke ni moč dokazati. Že izkustveno logično je, da ob izstopu iz avtomobila, če se le ta premakne, sopotnik pa ravno izstopa, lahko pride do padca z oporo na desno roko. Kako bi izvedenec cestno prometne stroke ta potek poškodovanja lahko izključil, toženka tudi ni natančneje navedla. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno slediti tema dokaznima predlogoma, saj lahko dokazne predloge po drugem odstavku 287. člena ZPP zavrne, če oceni, da so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno ali da gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali, če ni dovolj substanciran. Glede na povzeto je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

8. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz vseh zahtevanih postavk zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odškodnino odmerilo previsoko.

9. Dokazno podprte, pa tudi pritožbeno neizpodbijane so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika, da je tožnik utrpel v škodnem dogodku zlom četrte dlančnice desne roke, pri čemer je sodišče upoštevalo intenziteto in čas trajanja telesnih bolečin ter vse nevšečnosti kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja. Upoštevaje s strani sodišča prve stopnje ugotovljene konkretne okoliščine ter določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) znesek 5.000,00 EUR, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravične denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z obravnavanimi poškodbami. Vendarle je potrebno upoštevati, da je tožnik trpel hude bolečine le nekaj ur, stalne srednje hude bolečine dva dni, nato pa občasne srednje hude bolečine šest dni ter tri tedne blage, v nadaljevanju pa zaradi razgibavanja občasno blage do srednje hude do zaključka aktivnega zdravljenja ter občasne blage, ki jih bo trpel v prihodnje. Sodišče druge stopnje upošteva tudi vse tožnikove neprijetnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje (nošnja longete, kontrolni pregledi, fizioterapije...). Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti je po mnenju sodišča druge stopnje tožniku priznati odškodnino v znesku 3.500,00 EUR. Tako odmerjena višina odškodnine je tudi objektivno primerljiva z dosojenimi odškodninami v primerih, ki so po obsegu in intenziteti poškodb primerljivi s tožnikovimi1. 10. Potrebno je pritrditi pritožbi, da je sodišče tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu odmerilo previsoko odškodnino. Da se tožnik ob samem padcu ni huje prestrašil izhaja tudi iz njegove izpovedbe, iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je sekundarni strah v zmerni intenziteti trajal pet tednov, ko je tožnik že vedel, da poškodba ne bo zapustila hujših okrnjenosti na njegovem zdravju. Pri tožniku je torej obstajal zmerni primarni in sekundarni strah v obdobju pet tednov, kar je na spodnji meji še pravno priznane nematerialne škode. Glede na navedeno predstavlja pravično denarno zadoščenje iz naslova strahu znesek 500,00 EUR in je v presežku potrebno zahtevek zavrniti.

11. Nadalje je utemeljena tudi pritožba, da je sodišče previsoko odmerilo tožniku denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec ugotavlja, da je upoštevaje vsa področja okrnjenosti tožnikovega funkcioniranja njegovo skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka zanemarljivo, od 0 do 4 % ter, da gre skupno za blago okvaro oziroma prizadetost (tako na področju gibanja, kot pri izvajanju opravil, ki zahtevajo fino motoriko desne roke). Tem zaključkom izvedenca tožnik ni ugovarjal, v svoji izpovedbi pa tudi ni izpostavil kakšnih večjih trajnih omejitev, ki bi bile posledica obravnavane nezgode in, ki bi ga posebej duševno prizadevale. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da gre pri tožniku za minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter, da ugotovljene konkretne okoliščine po presoji sodišča druge stopnje opravičujejo denarno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR2. 12. S skupno odmerjeno odškodnino v znesku 5.500,00 EUR je sodišče druge stopnje upoštevalo temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti višine odškodnine.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženkini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je presojeno odškodnino znižalo ter skupaj za nepremoženjsko škodo odmerilo (iz naslova telesnih bolečin 3.500,00 EUR, iz naslova strahu 500,00 EUR ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR) skupaj 5.500,00 EUR.

14. Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških postopka, upoštevaje spremenjeni pravdni uspeh pravdnih strank. Le ta za tožnika sedaj znaša 63 %, za toženko 37 %. V tem obsegu je dolžna toženka tožniku povrniti njegove na prvi stopnji odmerjene in pritožbeno negrajane pravdne stroške v višini 3.317,10 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 19 obrazložitve), torej znesek 2.089,80 EUR.

15. Toženka je na prvi stopnji priglasila pravdne stroške: izvedenina v znesku 600,00 EUR in 260,00 EUR materialnih stroškov in je v višini 37 % upravičena do povrnitve, torej ji je tožnik dolžan povrniti 318,20 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka plačati tožniku 1.771,60 EUR pravdnih stroškov.

16. Toženka je upravičena skladno s svojim pritožbenim uspehom do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer v višini 37 %. V tem obsegu ji je dolžan tožnik v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti njene utemeljeno priglašene pritožbene stroške v višini: sodna taksa za pritožbo 375,00 EUR, torej glede na pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženki povrniti 138,70 EUR pritožbenih stroškov.

1 VSL sodba II Cp 2813/2015. 2 V zadevi VSL sodba II Cp 2813/201, je bila prisojena odškodnina s tega naslova v višini 3.000,00 EUR, a zadeva v tem delu ni primerljiva, saj iz nje izhaja, da je oškodovanec bistveno omejen pri vsakodnevnih opravilih na svoji kmetiji, ki jih mora opravljati nad nivojem rame.