Jedro

Izvajalec del je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo, saj je objekt pred sanacijo strehe zaščitil po pravilih stroke. Objektivno je mogoča tudi večja zaščita, ki pa že presega standard dolžne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 703,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine od tožene stranke, pri kateri je imela družba R. d. o. o. zavarovano odgovornost. R. d. o. o. je bil izvajalec sanacije strehe na poslovno stanovanjskem objektu v K. Dne 19. 9. 2012 in v noči iz 23. na 24. 9. 2012 je prišlo do močnejših neurij, zaradi katerih je prišlo do zamakanja v poslovne prostore tožeče stranke, ki se nahajajo v zadnjem nadstropju 17 nadstropnega objekta. Tožeča stranka je navajala, da vdor vode predstavlja nenaden in presenetljiv dogodek, ki je posledica opustitve dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Izvajalec del naj ne bi ustrezno zaščitil stavbe pred vdorom vode po tem, ko je odstranil plasti strehe, skupaj s hidroizolacijo.

6. Pravno podlago za odločanje o zahtevku predstavljajo določila 964. in 965. člena Obligacijskega zakonika – OZ, na podlagi katerih ima oškodovanec direktno tožbo proti zavarovalnici iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo in sklenjena zavarovalna pogodba med R. d. o. o. in toženo stranko. Del zavarovalne pogodbe so tudi Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti ... Slednji v prvi točki 1. člena določajo, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici in ki ima za posledico poškodovanje oseb ali poškodovanje stvari.

7. Bistveni razlogi, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek so naslednji. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke B. B., je izvajalec objekt ustrezno zaščitil, skladno z običajno prakso, ki se izvaja pri tovrstnih sanacijah in v primeru običajnih padavin. Za večjo zaščito bi moral naročnik izdelati projektno dokumentacijo s statičnim izračunom. V primeru začasnih konstrukcij bi bilo neekonomično izdelati projektno dokumentacijo, ki bi upoštevala tudi zaščito pred padavinami, za katere je manjša možnost, da bi se pojavile v tem obdobju. Izvajalec je napel ponjavo med strojnico (na sredini strehe) in zidom (atiko) okoli ravne strehe, vmes pa ponjave podprl z jeklenimi vrvmi. Izvajalec je tudi zaščitil elektroniko v poslovnih prostorih in izvedel nočno varstvo. Takšno ravnanje je skladno z običajno prakso pri obnovi streh. Iz pogodbe o sanaciji strehe tudi ne izhaja, da bi bila določena posebna zaščita za primer izrednih vremenskih razmer. Niti ni mogoče šteti, da so bile vremenske okoliščine iz 23. na 24. 9. 2012 nenadne in presenetljive. To bi bilo mogoče kvečjemu šteti za 19. 9. 2012, vendar je na ta dan izvajalec ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu s pravili stroke poskrbel za ustrezno zaščito strehe.

8. Pritožba sodišču prve stopnje najprej očita, da je nepravilno presojalo izpolnjenost pogoja iz splošnih pogojev, saj je to opravilo iz vidika nenadnosti in presenetljivosti vremenskih okoliščin. Po pritožbenih navedbah pa nenaden in presenetljiv dogodek predstavlja vdor vode v poslovne prostore zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja izvajalca del, ne pa vremenske okoliščine. To je tožeča stranka navedla že v tožbi. Sodišče prve stopnje tako naj ne bi ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in ni upoštevalo navedb tožeče stranke. Sodba bi naj zato bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati bi naj bila podana bistvena kršitev določb postopka tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe naj ne bi dalo preizkusiti.

9. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. Glede kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je že Vrhovno sodišče1 večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Pritožbena graja v tem delu je usmerjena v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato se pritožba pri tem ne more sklicevati na kršitev po 15. točki in ta ni podana. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede kršitve iz 14. točke. Sodbo se namreč da preizkusti in vsebuje vse relevantne razloge zaradi katerih je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je višje sodišče povzelo zgoraj. Vdora vode v poslovne prostore med obnovo strehe kot v obravnavanem primeru ni mogoče presojati brez upoštevanja vremenskih okoliščin, saj le te predstavljajo naravni vzrok škodnega dogodka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nenadnosti in presenetljivosti dogodka z vidika kršitve dolžnostnega ravnanja. Pretežni del prvostopenjske sodbe zajema namreč ravno vprašanje ali je izvajalec del pri obnovi strehe ravnal skrbno.

10. Pritožba prvostopenjskemu sodišču nadalje očita nepravilno presojo ravnanja izvajalca strehe. Pri tem se je oprlo na pomanjkljivo izvedensko mnenje ter zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Prav tako bi se naj sodišče izognilo vsebinski presoji očitkov izvedenskemu mnenju, tako da jih je spregledalo in se še napačno sklicevalo na določila o prekluziji.

11. Višje sodišče navedenim pritožbenim očitkom ne sledi. Ne drži, da naj sodišče ne bi upoštevalo pripomb na izvedensko mnenje. Na podlagi pripomb in zahteve tožeče stranke je izvedlo tudi dokaz z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Iz obrazložitve sodbe (25. - 34. točka) je razvidno, da navedb ni preprosto spregledalo. Glede standardov Evrokod, na katere pritožba ponovno opozarja, je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da veljajo za projektante, ker gre za standarde projektiranja. Pritožbeno sklicevanje na 76, 77. in 83. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 ne more uspeti. V 76. členu je namreč določena obveznost imenovanja odgovornega vodje del, 77. člen določa pogoje za njegovo imenovanje. V 4. točki prvega odstavka 83. člena ZGO-1 je določena splošna obveznost izvajalca izvajati dela v skladu z gradbenimi predpisi, ki veljajo za gradnjo, ki jo izvaja, ter po pravilih gradbene stroke. Kako bi naj izvajalec sanacije strehe kršil pravila Evrokod, za katere je izvajalec pojasnil, da zadevajo projektante, pritožba niti ne pojasni. Iz navedenih določil ZGO-1 in tudi Pravilnika o mehanski odpornosti in stabilnosti objektov, na kar se sklicuje pritožba ne izhaja nič, kar bi potrjevalo njene navedbe. Na podlagi navedenega se izkažejo za neutemeljene pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je sodišče prve stopnje glede navedenih predpisov in standardov Evrokod pravilno uporabilo določila o prekluziji (286. člen ZPP), saj gre za nove očitke, ki jih tožeča stranka ni navedla najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pri tem ne gre zgolj za navajanje pravne podlage kot zmotno trdi pritožba ampak za očitke, ki pomenijo nova dejstva. Tožeči stranki pa nič ni preprečevalo, da takšnih očitkov ne bi navedla in konkretizirala že pred nastopom prekluzije.

12. Prav tako ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z novim izvedencem. Stranki pravica do izvedbe dokaza z novim izvedencem ne pripada avtomatično, ampak mora to utemeljiti z razumnimi razlogi (prim. drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj nestrinjanje in nasprotovanje ugotovitvam izvedenca temu na zadosti. V obravnavanem primeru pa je tudi po presoji višjega sodišča izvedensko mnenje izdelano ustrezno, nestrinjanje tožeče stranke z njim pa v prvi vrsti izhaja iz zanjo neugodnih zaključkov.

13. Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi upoštevalo navedb tožeče stranke, da je izvedenec prevzel vlogo sodišča. Kršitev po navedeni točki je podana v primeru (1) nerazumljivega ali protislovnega izreka, (2) pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovna obrazložitev ter (3) nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Domet te kršitve pa ni tak, da bi stranka znotraj nje sankcionirale kršitve ostalih določb procesnega zakona, ampak se v prvi vrsti nanaša na odsotnost razlogov na relaciji materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Neresnične in izven konteksta so vzete pritožbene navedbe, da bi naj bila tudi po izvedenčevih navedbah zaščita, ki jo je napravil izvajalec, neustrezna. Izvedenec je v mnenju nedvoumno pojasnil, da je bila izvedba zaščite ob sanaciji strehe ustrezna, v skladu s stroko in pogodbo, saj bi morala biti večja zaščita projektirana, kar pa ni bila. Zaslišan na naroku je izvedenec dodatno pojasnil, da je stike na ponjavi mogoče zalepiti, tako da pride do neprepustnosti in voda ne more steči na beton, česar v obravnavnem primeru verjetno ni bilo. Nato je pojasnil še, da je vedno možna boljša zaščita in da je folijo možno tudi variti skupaj, kar pa presega dolžno skrbnost. Iz izvedenskega mnenja in njegovih dodatnih pojasnil tako izhaja, da je bila zaščita, ki jo je napravil izvajalec ustrezna. Objektivno je bila mogoča bolj zanesljiva zaščita, kar pa že presega dolžno skrbnost pri tovrstnih sanacijah. Očitek tožeče stranke pa je bil usmerjen ravno v opustitev dolžne skrbnosti.

15. Pritožba tudi neutemeljeno graja zaključke prvostopenjske sodbe glede prekluzije v zvezi z objektivno odgovornostjo izvajalca del, poslovno odškodninsko odgovornostjo in solidarno odgovornostjo družbe D. d. d., ki je upravnik stavbe in je deloval kot zastopnik etažnih lastnikov pri sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka je izvajalcu del do prvega naroka za glavno obravnavno, ko je nastopila prekluzija (286. člen ZPP), izvajalcu očitala le opustitev dolžne skrbnosti pri zaščiti strehe oz. stavbe pred vdorom vode. Utemeljitev zahtevka na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti zahteva navedbo novega sklopa dejstev, ki utemeljujejo nevarno dejavnost in niso enostavno zajeta znotraj dolžne skrbnosti. Enako velja glede sklicevanja na solidarno odgovornost družbe D. d. d. po 187. členu OZ. Do nastopa prekluzije takšnih očitkov tožeča stranka ni podala. Prav tako pa velja poudariti, da 187. člen OZ ne daje dodatnega temelja za odškodninsko odgovornost, ampak določa le podlago za solidarno odgovornost. Naročiteljeva odgovornost je torej odvisna od odškodninske odgovornosti izvajalca.2 D. d. d. tudi ni stranka spora, niti stranka zavarovalne pogodbe, na kateri temelji tožbeni zahtevek. Zato so takšne navedbe tudi povsem brezpredmetne.

16. Nazadnje so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila tožena stranka prekludirana z ugovorom, da zavarovalna polica ne krije poslovne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2017 pojasnila, kaj krije zavarovalna polica v skladu z že citiranim prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev. Pojasnila je, da se le v primeru posebnega dogovora krije tudi čista premoženjska škoda, ki je posledica opustitve, kršitve ali storjene napake (peti odstavek 1. člena Splošnih pogojev). Že iz takšnih navedb je jasno, da domet zavarovalnega kritja ni neomejen, zaradi česar so pritožbene navedbe glede prekluzije neutemeljene.

17. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Npr. sodba II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019. 2 Tako VSL Sklep I Cpg 225/2018 z dne 19. 12. 2018.