Jedro

ZGZ v 24. členu le na splošno ureja prenehanje zbornice, ne vsebuje pa nobenih določb o načinu oziroma izvajanju postopka likvidacije. V odsotnosti konkretnih postopkovnih pravil prenehanja zadruge je pravilno stališče pritožbe, da je takšno pravno praznino potrebno zapolniti s smiselno oziroma analogno uporabo drugega zakonskega predpisa. V obravnavanem primeru ne more biti dvoma o tem, da prav določbe ZGD-1 omogočajo smiselno uporabo določb o poteku likvidacijskega postopka oziroma prenehanju subjekta vpisa. Predlagatelji pravilno izpostavljajo, da ZGZ v 24. členu in Statut ZOJ v 14. členu v tej zvezi ne vsebujeta nobene omejitve, ki bi ZOJ preprečevala, da preneha po skrajšanem postopku likvidacije, oziroma da bi bila edini možen način prenehanja samo redna likvidacija.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Predlagatelji krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljev Interstat d.o.o., S.K.I. d.o.o. in S.K. komunikacije d.o.o. (v nadaljevanju predlagatelji) za vpis prenehanja po skrajšanem postopku glede subjekta vpisa Z.O.J., matična številka 2343053000 (v nadaljevanju ZOJ).

2. Proti temu sklepu se pritožujejo predlagatelji in predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu predlagateljev ugodi in pri subjektu vpisa ZOJ vpiše prenehanje oziroma izbris navedenega subjekta in nato subjekt izbriše iz registra, podrejeno predlagajo vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico v korist predlagateljev. V pritožbi navajajo, da ne drži trditev v izpodbijanem sklepu, da naj bi predlagatelji podali predlog za izbris subjekta vpisa ZOJ po skrajšanem postopku, česar Zakon o gospodarskih zbornicah (v nadaljevanju ZGZ) naj ne bi predvideval, niti naj se ne bi skliceval na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

Predlagatelji uveljavljajo, da so v ZGZ in 14. členu Statuta ZOJ določeni trije načini prenehanja in sicer (1) če v skladu s Statutom tako odločijo člani, (2) z likvidacijo in (3) s stečajem. Člani ZOJ so se odločili za (1) način prenehanja, to je odločitev v skladu s Statutom. ZOJ tako ni prenehala po skrajšanem postopku, temveč po volji članov. Gre za samostojen in avtonomen način prenehanja, ki ga uzakonja ZGZ, v identični obliki pa ga povzema tudi Statut ZOJ. V tej zvezi ZGZ ne določa nadaljnjih podrobnih pravil glede postopka prenehanja po volji članov (enako kot to ne določa v primeru likvidacije ali stečaja), prav tako podrobnejše določbe ne vsebuje Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (v nadaljevanju Uredba). V odsotnosti podrobnejšega predpisa, ki bi urejal postopek vpisa ustanovitve, sprememb in izbrisa zbornice iz registra, je zato potrebno uporabiti določbo 138. člena Uredbe, ki določa, da se za predloge za vpis v zvezi z drugimi subjekti vpisa smiselno uporabljajo pravila o vpisih pri delniški družbi. Iz tega razloga so člani ZOJ smiselno upoštevali določbe oddelka 2.10 Uredbe. Gre za določbe, ki so po smislu in namenu najbližje enemu izmed taksativno določenih načinov prenehanja ZOJ, to je po avtonomni volji članov. Pritožniki so tako predlogu za izbris predložili ustrezen sklep o prenehanju, izjave članov, da so poplačane vse obveznosti ZOJ, da so urejena vsa razmerja z delavci, in da prevzamejo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Izjave so bile nato tudi notarsko overjene. Vendar navedeno ne pomeni, da so pritožniki podali predlog za prenehanje ZOJ po skrajšanem postopku, kot to zmotno trdi izpodbijani sklep. Pritožniki so podali predlog za prenehanje v skladu z enim od samostojnih in avtonomnih možnih načinov prenehanja, to je po volji članov. Izpodbijani sklep v tem delu navaja napačno dejansko stanje, posledično pa je napačen tudi pravni zaključek, da prenehanja po skrajšanem postopku ZGZ ne predvideva. Člani ZOJ so izpolnili vse potrebne zahteve za vpis prenehanja subjekta, saj so v skladu z določbami ZGZ in Statuta ZOJ sprejeli veljaven sklep o prenehanju, poleg tega pa izpolnili tudi vse pogoje, ki jih za predložitev predloga za vpis prenehanja Uredba na podlagi 138. člena določa v oddelku 2.10. V utemeljitev, da je način prenehanja po volji članov samostojen in avtonomen način prenehanja, pritožniki izpostavljajo že zgolj jezikovno razlago določb ZGZ, ki v 24. členu več kot očitno določa tri taksativno naštete načine prenehanja (enako tudi Statut v 14. členu). Prav tako pritožniki izpostavljajo namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval ob uzakonitvi ZGZ in izhaja iz predloga k sprejemu. Zakonodajalec je ob vpeljavi 24. člena ZGZ navedel, da gospodarska zbornica lahko preneha predvsem na podlagi avtonomne odločitve svojih članov. Ob sprejemu ZGZ je torej zakonodajalec prenehanje po avtonomni volji določil kot samostojni način prenehanja, medtem ko se je v zvezi z likvidacijo in stečajem kot drugima možnima načinoma prenehanja skliceval na takrat veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, kjer sta bila ta dva instituta podrobneje urejena. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo diskriminatorno in neenakopravno obravnavo zbornic kot pravnih oseb, ki so po obliki in namenu v celoti izenačene z drugimi subjekti zasebnega prava, kot so delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo ipd. V tem primeru bi namreč po napačni argumentaciji izpodbijanega sklepa druge pravne osebe zasebnega prava lahko prenehale z obstojem na način, ki so smiselno podobni prenehanju zbornice po volji članov, medtem ko za ZOJ oziroma gospodarske zbornice to naj ne bi bilo možno. Za takšno razlikovanje ne obstaja noben ustavno dopusten cilj, ki tudi ni določen v nobenem zakonu ali drugem predpisu, zato je izpodbijani sklep tudi iz tega razloga neustaven in nezakonit. Tudi v kolikor bi se postavili na stališče izpodbijanega sklepa, da naj bi pritožniki predlog za izbris vložili na podlagi predloga za prenehanje po skrajšanem postopku, pa je stališče, zavzeto v izpodbijanem sklepu, da ta postopek v ZGZ ni urejen, prav tako materialnopravno zmotno, predlog predlagateljev pa je tudi v tem primeru popoln in mu je potrebno v celoti ugoditi. Predlagatelji namreč zavzemajo stališče, da ne drži, da ZGZ za postopek likvidacije ne odkazuje na uporabo določb ZGD-1. Institut in postopek prenehanja družbe po postopku likvidacije v ZGZ podrobneje ni urejen, zato je ravno iz tega razloga potrebno smiselno oziroma analogno uporabiti določbe ustreznega predpisa. V nasprotnem primeru in po logiki izpodbijanega sklepa namreč postopka likvidacije sploh ne bi bilo mogoče izpeljati, ker določbe, ki bi ta postopek podrobneje urejale, v ZGZ niso uzakonjene. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti s smiselno oziroma analogno uporabo drugega zakonskega predpisa. V tem primeru so to ravno določila ZGD-1, ki vsebujejo podrobnejše zakonske določbe o poteku likvidacijskega postopka. ZGZ po 24. členu in Statut ZOJ v 14. členu v tej zvezi ne vsebujeta nobene omejitve, ki bi ZOJ preprečevala, da preneha po skrajšanem postopku likvidacije oziroma, da bi bila edini možen način prenehanja samo redna likvidacija. ZOJ kot gospodarski zbornici je v tem primeru potrebno dopustiti možnost izbire ali bo prenehala bodisi po skrajšanem postopku bodisi po postopku redne likvidacije. Nasprotna pravna ocena je neutemeljena iz že omenjenih razlogov, da bi takšno razlogovanje pomenilo protiustavno ožanje in nedopusten poseg ustavne pravice ZOJ, saj bi s tem bila ZOJ kot gospodarska zbornica diskriminirana v odnosu do drugih zasebnopravnih subjektov glede možnih načinov prenehanja, čeprav za takšno razlikovanje ne obstaja noben razlog.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani registrski zadevi so predlagatelji kot člani ZOJ vložili predlog za prenehanje in izbris ZOJ iz sodnega registra na podlagi skupščinskega sklepa, sprejetega dne 19. 5. 2017, s katerimi je bila sprejeta odločitev, da ZOJ na podlagi 24. člena ZGZ in 14. člena Statuta ZOJ preneha z obstojem in delovanjem na podlagi soglasne odločitve vseh članov zbornice. Skupščina je ugotovila, da ZOJ nima premoženja, zato prenos na drugo zbornico ni potreben, prav tako je skupščina ugotovila, da ZOJ na podlagi ZGZ ne opravlja nalog na podlagi javnega pooblastila, ter da vsi člani ZOJ izjavljajo, da so poplačane vse obveznosti ZOJ, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti ZOJ.

5. Sodišče prve stopnje je po vložitvi predloga z odredbo predlagatelje pozvalo k dopolnitvi predloga z obrazložitvijo, da zbornica ne more prenehati po skrajšanem postopku, pač pa samo z likvidacijo ali stečajem. Predlagatelje je pozvalo, da predložijo sklep v skladu s 14. členom Statuta ZOJ. Predlagatelji so se na poziv k dopolnitvi predloga odzvali z vlogo, v kateri so pojasnili določbe Statuta ZOJ in ZGZ o treh taksativno predvidenih načinov prenehanja ZOJ, med katerimi so se predlagatelji odločili za način prenehanja po volji članov, kar je možno enačiti s prenehanjem delniške družbe po skrajšanem postopku. Predlagatelji so izpostavili, da v predmetni zadevi ne gre za prenehanje po skrajšanem postopku, pač pa za prenehanje po volji članov kot samostojno določenem načinu prenehanja v 24. členu ZGZ in 14. členu Statuta. Predlagatelji so v vlogi še izpostavili, da tudi v kolikor bi ZOJ prenehala z likvidacijo, pa so predlagatelji prepričani, da so tudi v tem primeru podani vsi pogoji za vpis zaradi prenehanja subjekta. ZGZ v 24. členu in Statut ZOJ v 14. členu v tej zvezi ne vsebujeta nobene omejitve, ki bi ZOJ preprečevala, da preneha po skrajšanem postopku likvidacije, oziroma da bi bila edini možen način prenehanja samo redna likvidacija.

6. Sodišče prve stopnje vlogi predlagateljev ni sledilo, pač pa je predlog z izpodbijanim sklepom, potem ko je zavzelo stališče, da ZGZ ne predvideva prenehanja po skrajšanem postopku, niti se ne sklicuje na ZGD-1 oziroma njegovo smiselno uporabo, zavrglo z obrazložitvijo, da predlagatelji predloga niso ustrezno popravili oziroma ga dopolnili z ustreznimi listinami.

7. ZGZ v 24. členu določa, da zbornica preneha, če v skladu s Statutom tako odločijo njeni člani, z likvidacijo ali s stečajem. Citirani 24. člen ZGZ tako na splošno ureja položaj prenehanja zbornice.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da ne sprejema stališča predlagateljev, da zgolj odločitev njenih članov, da zbornica preneha, predstavlja samostojen, avtonomen način prenehanja zbornice, ki bi sam po sebi pripeljal do izbrisa zbornice iz sodnega registra. Odločitev članov zbornice, da preneha poslovati, predstavlja le podlago oziroma razlog za začetek postopka njenega prenehanja, nima pa ta odločitev neposrednih pravnih posledic prenehanja. Razlogi, ki so pogojevali odločitev o prenehanju zbornice pa v nadaljevanju zahtevajo ravnanja oziroma postopek, povezan z likvidacijo zbornice oziroma njenim izbrisom iz sodnega registra.

9. Tudi ne gre pritrditi pritožbenim navajanjem, da izpodbijani sklep napačno povzema, da so predlagatelji predlagali prenehanje zbornice po skrajšanem postopku. Predlog za prenehanje in izbris subjekta vpisa iz sodnega registra, posredovan registrskemu sodišču, namreč po vsebini povsem ustreza predlogu za prenehanje subjekta po skrajšanem postopku v smislu določb 425. člena ZGD-1. 10. Pravilno pa je stališče pritožbe, ki mu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da je materialnopravno zmotna razlaga sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da ZGZ ne predvideva prenehanja po skrajšanem postopku, niti se ne sklicuje na ZGD-1 oziroma njegovo smiselno uporabo.

11. Kot je bilo že obrazloženo ZGZ v 24. členu le na splošno ureja prenehanje zbornice, ne vsebuje pa nobenih določb o načinu oziroma izvajanju postopka likvidacije. V odsotnosti konkretnih postopkovnih pravil prenehanja zadruge je pravilno stališče pritožbe, da je takšno pravno praznino potrebno zapolniti s smiselno oziroma analogno uporabo drugega zakonskega predpisa. V obravnavanem primeru ne more biti dvoma o tem, da prav določbe ZGD-1 omogočajo smiselno uporabo določb o poteku likvidacijskega postopka oziroma prenehanju subjekta vpisa.

12. ZGD-1 v 9. oddelku IV. poglavja podrobno ureja prenehanje delniške družbe, in sicer dve obliki: (1) redno prenehanje in (2) prenehanje po skrajšanem postopku brez izvajanja postopka likvidacije. Pri urejanju vzrokov prenehanja in postopka prenehanja zakon izhaja iz dejstva, da z nastopom vzroka prenehanja družba ne preneha, temveč je potrebno izvesti posebni likvidacijski postopek, v katerem se dokončajo vsa obstoječa pravna razmerja in razdeli premoženje, v nekaterih primerih pa bo družba prenehala brez posebnega postopka, kot npr. pri prenehanju po skrajšanem postopku.

13. Prenehanje družbe po skrajšanem postopku je posebna institucija, ki omogoča izbris družbe iz sodnega registra brez izvedenega likvidacijskega postopka. Gre za izjemno obliko prenehanja družbe (pri kateri pa niso ogroženi interesi upnikov). Ureditev te oblike je nujna zaradi številnih primerov družb, ki so vpisane v sodnem registru, vendar niso začele delovati, ali pa nimajo namena (več) poslovati kot družbe. V takih primerih bi bilo neprimerno izvajati likvidacijske postopke, ki so povezani s stroški. Prenehanje družbe po skrajšanem postopku temelji na enakih načelih kot redno prenehanje družbe, vendar se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo vseh delničarjev, da bodo osebno poravnali obveznosti družbe upnikom, če se ti pojavijo po izbrisu družbe iz registra. Predpostavke za prenehanje družbe po tem postopku so, da družba nima upnikov oziroma nerazrešenih pravnih razmerij s poslovnimi partnerji ali pa tudi z delavci. Da lahko družba preneha po skrajšanem postopku, je bistveno, da delničarji pred sprejetjem sklepa o prenehanju družbe uredijo vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v likvidacijskem postopku. V trenutku sprejemanja sklepa o prenehanju morajo biti poplačani vsi upniki in urejena vsa razmerja z delavci. V luči navedenega tedaj prenehanje po skrajšanem postopku v bistvu predstavlja obliko likvidacije družbe, le da se likvidacijski postopek nadomesti s prej navedeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so ureja vse razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.

14. Predlagatelji pravilno izpostavljajo, da ZGZ v 24. členu in Statut ZOJ v 14. členu v tej zvezi ne vsebujeta nobene omejitve, ki bi ZOJ preprečevala, da preneha po skrajšanem postopku likvidacije, oziroma da bi bila edini možen način prenehanja samo redna likvidacija.

15. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču, izraženem v odločbi VSK Cpg 312/2017, zavzetem v primerljivem primeru iz sodne prakse, da je namen izvedbe postopka rednega prenehanja v primeru likvidacije, v tem, da se na zakonsko in po sprejetih pravilih določen način pred izbrisom družbe iz sodnega registra uredijo vsa razmerja med delničarji in zlasti, da se pred izbrisom subjekta uredijo vse njegove obveznosti do upnikov, med katere spadajo tudi delavci. Zato je ena bistvenih nalog tega postopka, da se v njem pred izbrisom subjekta izterjajo njegove terjatve do dolžnikov, da se vnovči premoženje subjekta in da se pred koncem postopka poplačajo upniki, nato pa med delničarje razdeli preostanek premoženja. To pa pomeni, da je tak postopek smiseln le v primerih, ko je potrebno pred izbrisom subjekta te naloge tudi dejansko opraviti. V primerih, ko pa so ta vprašanja že razrešena, zlasti pa v primerih, ko niso ogroženi interesi upnikov, pa je zakonodajalec predpisal izjemno obliko prenehanja družbe, in sicer prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije. To prenehanje dejansko temelji na istih načelih kot redno prenehanje, pri čemer pa se likvidacijski postopek nadomesti z izjavo delničarjev, družbenikov ali članov, da bodo osebno poravnali morebitne preostale obveznosti upnikom. V takih primerih je neprimerno izvajati dolgotrajnejši, zahtevnejši in neprimerno dražji postopek rednega prenehanja, saj bi bil tak postopek, če subjekt terjatev nima, če sploh nima premoženja, ki bi ga bilo potrebno vnovčiti in ko niti nima upnikov, delničarji pa se sporazumno dogovorijo o delitvi preostalega premoženja, dejansko nesmiseln.

16. Vse obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek, da je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje zbornice po skrajšanem postopku ni predvideno, materialnopravno zmotno. Zaradi takšnega zmotnega stališča je sodišče prve stopnje predlog predlagateljev neutemeljeno zavrglo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje zaradi vsebinske presoje zadevnega predloga (3. točka 39. člena Zakona o sodnem registru - v nadaljevanju ZSReg).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 18. členu ZSreg, po katerem vsak udeleženec v postopku plača svoje stroške.