Jedro

Prevzemniku kmečkega gospodarstva se v zavarovalno dobo všteva čas opravljanja kmetijske dejavnosti pod pogoji, da je v času, ko vloži zahtevo, zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot svojega edinega ali glavnega poklica, da je prevzemnik kmečkega gospodarstva in da je v času, ki se všteva največ od 1. 1. 1972, opravljal kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Za prevzemnika kmečkega gospodarstva se šteje tisti, ki je postal nosilec kmetijske dejavnosti na podlagi pogodbe ali na podlagi dedovanja, kar se izkaže s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika da se odpravita odločba toženke z dne 21. 12. 2008 in 23. 6. 2008 in da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983, in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik še danes ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, iz katerega bi bilo razvidno, da je prevzemnik kmetije. Meni, da obstoj pravnomočnega sklepa o dedovanju ne more biti pogoj za priznanje njegovih pravic, saj je tožnik že s smrtjo očeta kot edini od dedičev prevzel posest in skrb nad kmetijo v formalnem smislu, za kmetijo pa skrbi in jo vodi že skoraj 40 let, saj je bil njegove oče ob smrti star skoraj 100 let in je bil tožnik tisti, ki je edini delal in gospodaril na kmetiji in vodil kmetijo. Formalni prenos lastništva poprej ni bil urejen. Tožnik je tudi sam s sredstvi od dela na kmetiji naredil in zgradil večji gospodarski objekt. Vse življenje opravlja kmetijsko dejavnost kot edini poklic, saj ni bil nikjer drugje nikoli zaposlen in je vse vložil v samo kmetijo, v njen obstoj in ohranjanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 12. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 23. 6. 2008, s katero je ta odločila, da se tožnikova zahteva za priznanje obdobja od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 v zavarovalno dobo zavrne, ker tožnik v času vložitve zahteva ni bil prevzemnik, niti na podlagi sklepa o dedovanju ali na podlagi darilne pogodbe.

Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, torej tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar teh v pritožbi nikjer ne navede tako, da pritožbeno sodišče v predmetni zadevi lahko preizkusi izpodbijano sodbo le glede tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 1. odstavku 187. člena določa, da se v pokojninsko dobo všteva čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije upošteva v pokojninsko osnovo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na navedeno določbo je potrebno upoštevati določbo 164. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami) in v kateri je določeno, da se v pokojninsko dobo osebam, ki so bili zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov, kot zavarovalna doba všteva tudi čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, za katerega so bili plačani prispevki oz. so bili prispevki zmanjšani ali oproščeni v skladu s predpisi, ki so bili veljavni do 31. 12. 1983. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnika ni mogoče šteti za zavarovanca po 17. členu Zakona o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami), saj tožnik v spornem obdobju od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča, saj je bil lastnik do svoje smrti tožnikov oče J.T. in je bil tožnik le zdravstveno zavarovan kot družinski član nosilca zavarovanja in zavezanca dohodkov iz kmetijske dejavnosti, to je pokojnega očeta tožnika.

Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev iz 165. člena ZPIZ/83. Navedeni člen določa, da se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10 in 11. člena tega zakona - prevzemniku kmečkega gospodarstva kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica, vendar največ od 1. januarja 1972. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, so naslednji: - oseba mora biti zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot svojega edinega ali glavnega poklica, oseba mora biti prevzemnik kmečkega gospodarstva; - v obdobju, ki se všteva največ od 1. 1. 1972, je morala opravljati kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Tožnik v času odločanja tožene stranke še ni bil prevzemnik kmečkega gospodarstva. Za prevzemnika kmečkega gospodarstva se namreč šteje tisti, ki je postal nosilec kmetijske dejavnosti na kmetiji. Prevzemnik lahko postane na podlagi pogodbe, ali na podlagi dedovanja. V primeru dedovanja je res, kot navaja pritožba, da zapuščina preide na dediče že v trenutkih smrti zapustnika, vendar pa je o tem potrebno posedovati pravnomočni sklep o dedovanju. Zapuščinski postopek po pokojnem J.T. pa do izdaje dokončne odločbe toženke še ni bil končan.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.