Jedro

Sodišče je vezano na vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi. Te vrednosti v revizijskem postopku ni več mogoče spreminjati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženkama njune stroške revizijskega postopka v znesku 530,15 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji pripada dedna pravica po pokojnem A. A.. Tožnica je pravico utemeljevala s trditvijo, da je med njo in zapustnikom obstajala pravno priznana zunajzakonska skupnost. Temu sta nasprotovali toženki, zapustnikovi hčerki.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženkama naloži povrnitev stroškov postopka. Glede "dopustnosti" (pravilno: dovoljenosti) revizije navaja, da je v sodbah sodišč prve in druge stopnje navedena napačna vrednost spornega predmeta, in sicer v višini 25.000,00 EUR, čeprav dejanska vrednost znaša 100.000,00 EUR. To je razvidno iz spisa, saj v zapuščino spadajo nepremičnine, ki jih je Geodetska uprava Republike Slovenije ocenila nad 100.000,00 EUR. Zato bi moralo sodišče pravo vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna njena pravica do revizije, ugotoviti po uradni dolžnosti. V drugem delu revizije se ne strinja z ugotovitvijo sodišč, da med njo in zapustnikom ni bilo čustvene navezanosti in skupnega življenja ter da sta se le občasno družila kot znanca. Ponovno pojasnjuje, da je dokazala njuno medsebojno čustveno naklonjenost, skupno življenje in vlaganje v skupne projekte. Sodišče se je oprlo samo na izpovedbi prič toženk, ki so njun odnos ocenjevale pretežno glede na čas, ko je bil zapustnik v stanju alkoholiziranosti ali abstinenčne krize in so imele namen predvsem pomagati toženkama. Ni pa sodišče upoštevalo, da je bil zapustnik leta brez stalnih prihodkov in finančno odvisen od tožnice. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženki predlagata, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka. Navajata, da je tožnica šele v revizijskem postopku na novo ocenila vrednost spornega predmeta in tudi v pritožbenem postopku ni nasprotovala v tožbi postavljeni vrednosti spornega predmeta. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku ni dovoljeno, saj predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja po tretjem odstavku 370. člena ZPP. Tožnica v reviziji zgolj ponavlja navedbe, s katerimi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in na katere je že odgovorilo pritožbeno sodišče ter z navedbami graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni razlog za ugoditev reviziji.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je s sklepom II DoR 165/2017 z dne 15. 6. 2017 zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrglo tožničin predlog za dopustitev revizije.

7. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če ni dovoljena po tem merilu, je po tretjem odstavku 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek (kot v obravnavani zadevi), mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Po tretjem odstavku 44. člena ZPP pozneje te vrednosti ob nespremenjenem zahtevku ni več mogoče spreminjati, razen če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost. Takrat mora sodišče samo odločiti o vrednosti spornega predmeta, vendar najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja stvari same.

8. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi (vloženi dne 7. 12. 2015) ocenila vrednost spornega predmeta in navedla znesek 25.000,00 EUR, čemur toženki nista ugovarjali, sodišče prve stopnje pa je ni spreminjalo. Sodišči prve in druge stopnje sta v uvodu svojih sodb povzeli navedeni znesek. Tožnica je isto vrednost spornega predmeta navedla tudi v pritožbenem postopku in šele v reviziji zvišuje vrednost spornega predmeta na 100.000,00 EUR. Glede na navedeno pa v revizijskem postopku določene vrednosti spornega predmeta ni več mogoče spreminjati. Zato niso upoštevni revizijski razlogi o višji vrednosti spornega predmeta in je Vrhovno sodišče ob preizkusu dovoljenosti revizije vezano na vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi.

9. Ker je spor o ugotovitvi dedne pravice premoženjske narave, ocena vrednosti spornega predmeta (25.000,00 EUR) pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije (40.000,00 EUR), je moralo Vrhovno sodišče tožničino revizijo v skladu s 377. členom ZPP zavreči. 10. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženkama (na isti pravni podlagi), ki sta argumentirano odgovorili na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 530,15 EUR, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.050 odvetniških točk po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), to je znesek 481,95 EUR in znesek 48,195 EUR (10 % zvišanje glede na tretji odstavek 7. člena Odvetniške tarife).