Jedro

Pri izračunu nadomestila za degaradacijo in uzurpacijo prostora je pomembno tudi, ali je zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, v planskih aktih glede na namensko rabo opredeljeno kot zazidljivo, torej, ali je na njem dovoljena gradnja, ali pa je opredeljeno kot nezazidljivo zemljišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 7. 2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 21. 11. 2003, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za zemljišče s parc. št..., na katerem je grajena vinska klet, v znesku 1,439.967,00 SIT.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu, strinja pa se tudi z razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na prvi odstavek 137. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/1002 in nadaljnji) ter na Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Ur. l. RS, št. 33/2003).

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne bo sprijaznila z višino nadomestila, ki dosega vrednost nepremičnine. Vsi organi niso upoštevali niti listinskih dokazil. Ne more sprejeti stališča, da je pri odmeri nadomestila odločilen planski akt. Ni bilo upoštevano, da gre za gradnjo pred letom 1967. O tem je ponudila dokaze. Znesek, ki ga mora plačati, je previsok. Nelegalna gradnja je dejansko le nadzidava, ki pa je bila nujna, saj je plošča začela zamakati in je voda tekla v klet. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje na prvo stopnjo.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena osebe ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V teh mejah se je gibal tudi sodni preizkus izpodbijane sodbe.

8. Materialnopravno podlago, na katero so v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje in tudi oba upravna organa oprli svojo odločitev, predstavlja 157. člen Zakona o graditvi objektov in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila – Uredba.

9. Tožeča stranka je ugovarjala izračunu oziroma uporabi kriterijev iz 5., 7., 9., 11. in 13. člena Uredbe in te ugovore smiselno ponavlja tudi v reviziji (prej pritožbi). Ti ugovori niso utemeljeni.

10. Glede vrste namenske rabe prostora (5. člen Uredbe) gre po mnenju tožeče stranke za pozidano stavbno zemljišče, saj zemljišče, na katerem je bil izvršen poseg, ne more biti nezazidljivo zemljišče. Ta ugovor tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen, saj se ne ugotavlja pozidanost ali nepozidanost zemljišča, ampak je prej odločilno, ali je v planskih aktih zemljišče glede na namensko rabo opredeljeno kot zazidljivo, torej, ali je na njem dovoljena gradnja, ali je opredeljeno kot nezazidljivo zemljišče. Sicer pa Uredba v 5. točki 3. člena natančno določa opredelitev pojmov „nezazidljivo zemljišče“ in „zazidljivo zemljišče“. Kot so pravilno pojasnili že oba upravna organa in sodišče prve stopnje, gre v obravnavanem primeru za gradnjo na prvem območju kmetijskih zemljišč ter v regijskem in krajinskem parku, ki je opredeljeno kot nezazidljivo (T1 = 160). Zato niso utemeljeni ugovori glede uporabe 7. člena Uredbe, saj gre za gradnjo na območju Kozjanskega parka (peti odstavek 7. člena, T3 = 140).

11. Tudi po mnenju revizijskega sodišča tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da ne gre za novogradnjo. Kot to navaja že sodišče prve stopnje, tako iz pritožbenih navedb v upravnem postopku kot iz tožbenih navedb, pa tudi iz projektne dokumentacije, izhaja, da je tožeča stranka kupila zemljanko, to je vkopano klet, pokrito z betonsko ploščo in zasuto z zemljo, ki sta jo zgradila njena pravna prednika pred letom 1967. Iz vloge za legalizacijo pa je razvidno, da se legalizira objekt, ki ima klet in pritličje, kuhinjo, to je precej več, kot zemljanka in tega tudi po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče šteti le za rekonstrukcijo obstoječega objekta, ampak za novo gradnjo, in to po letu 1967. Za tako novo gradnjo pa je gradbeno dovoljenje potrebno.

12. Glede obsega nedovoljene gradnje (11. člen Uredbe) tožeča stranka ugovarja tudi izračunu površine, ki se določi po formuli, upoštevaje bruto etažno površino. Ta je razvidna iz projektne dokumentacije, ki za bruto tlorisno površino navaja 110,4 m2, to pa je tudi izračun, opravljen po izmerah na podlagi načrtov (tloris kleti in tloris pritličja – 6,9 m x 8 m x 2 m). Zato je tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen tudi izračun F3 = 1,1. 13. Glede na navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

14. Tožeča stranka ne navaja konkretno, katere kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Pavšalno zatrjevane kršitve postopka v upravnem sporu pa niso predmet uradnega preizkusa.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.