Jedro

Dolžnik lahko proti prevzemniku terjatve poda ugovor, ki se nanaša na samo pridobitev terjatve do njega.

Če ji terjatev ni bila odstopljena v izterjavo zaradi poplačila njene terjatve do odstopnika, pomeni da jo ima le pravico izterjati.

S sklenitvijo cesijske pogodbe cedirana terjatev preide iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. Ravno na podlagi ugotovljenega dejstva, da terjatev ni prešla iz premoženja A. A. v premoženje tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka z A. A. ni sklenila pogodbe o odstopu terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.058,38 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 206134/2012 z dne 27. 12. 2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 3.369,62 EUR v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov nagrade za pritožbeni postopek po Odvetniški tarifi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrajno sodišče je na predlog tožeče stranke kot upnice zoper toženo stranko kot dolžnico izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je po ugovoru dolžnice razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. O zahtevku in stroških je odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani po pravilih postopka v gospodarskem sporu. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da izvira njena terjatev do toženca iz pogodbenega razmerja med tožencem in prvotnim upnikom A. A., ki jo je s cesijo prenesel na tožečo stranko. Toženec je podal ugovore, ki se tičejo samega odstopa terjatve, kot tudi ugovore zoper obstoj in utemeljenost odstopljene terjatve. Trdil je, da je bil A. A. njegov prokurist, da mu je bil zavezan na podlagi Sporazuma o opravljanju funkcije prokurista in nagradah in nadomestilih iz tega naslova plačevati mesečno nagrado, da je vse svoje obveznosti do prokurista izpolnil in da mu ničesar več ne dolguje. Dogovora o prenehanju opravljanja funkcije prokurista (A2, v nadaljevanju Dogovor), na katerem je tožeča stranka utemeljevala zahtevek, toženec ni priznal, ker je brez datuma in v svojih uvodnih določilih nejasen ter zato iz njega ni razvidno, za katero plačilo prokuristu naj bi se nanašal. Trdil je, da ne držijo trditve tožeče stranke, da je A. A. na podlagi Dogovora že izdal račun v višini 15.000,00 EUR, ki naj bi mu ga toženec poravnal. V tej zvezi pa je tudi glede odstopa sporne terjatve A. A. iz Dogovora tožeči stranki trdil, da do njega sploh ni prišlo, saj tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje povečanja premoženja v višini domnevnega imetništva terjatve do toženca v višini 141.700,00 EUR. Na ta ugovor je tožeča stranka odgovorila, da ji je A. A. odstopil svojo terjatev do toženca zgolj v izterjavo, ter da so nagibi in motivi za sklenitev te pogodbe izven relevantnega okvira te pravdne zadeve.

6. Dolžnik lahko proti prevzemniku terjatve poda ugovor, ki se nanaša na samo pridobitev terjatve do njega (drugi odstavek 421. člena OZ). Ker je toženec zanikal trditve tožeče stranke o pridobitvi terjatve od A. A. iz naslova nagrade za prokuro, so bila vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, za odločitev o tožbenem zahtevku v obravnavanem sporu relevantna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedbe dokaza z vpogledom v letno poročilo dolžnika za leto 2012 (B3 in B4) ugotovilo, da tožeča stranka v letu 2012 svojih sredstev ni povečala v višini domnevno pridobljene terjatve. Zato je zaključilo, da A. A. in tožeča stranka pogodbe o odstopu terjatve nista sklenila. Na podlagi trditev tožeče stranke, da je terjatev pridobila v izterjavo pa je zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za zahtevek tožeče stranke po 425. členu OZ, ker se ta nanaša na odstop terjatve upniku, tožeča stranka pa ni trdila, da je tudi odstopnikova upnica. Če pa ji terjatev ni bila odstopljena v izterjavo zaradi poplačila njene terjatve do odstopnika, pomeni da jo ima le pravico izterjati. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožeča stranka kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe, vendar bi morala s tožbo zahtevati, da toženec plača mandatu, ne pa njej. Ker je tožba nesklepčna, je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka vtožuje sporno terjatev A. A. zase, zavrnilo, ne da bi presojalo utemeljenost in višino te terjatve.

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da zmotno ni upoštevalo določbe 417. člena OZ. Res je, da se z odstopom terjatve spremeni upnik in da, kot poudarja pritožnik v pritožbi, s sklenitvijo cesijske pogodbe cedirana terjatev preide iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. Ravno na podlagi ugotovljenega dejstva, da terjatev ni prešla iz premoženja A. A. v premoženje tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka z A. A. ni sklenila pogodbe o odstopu terjatve. Pravilno toženec v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da tožeča stranka ne izpodbija dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da terjatev do tožene stranke tožeča stranka v letnem poročilu za leto 2012 ni izkazala; nadalje, da očitno ne obstoji verodostojna listina (izpisek odprtih postavk), na podlagi katere je tožeča stranka kot upnik predlagala izvršbo zoper toženca ter da pogodbe, na podlagi katere naj bi ji bila terjatev odstopljena v izterjavo, tožeča stranka ni predložila v dokaz tem svojim trditvam. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec uspel ovreči trditev tožeče stranke, da je v konkretnem primeru dobila upravičenje zahtevati zase plačilo nagrade, ki naj bi jo bil upravičen prejeti toženčev prokurist na podlagi spornega Dogovora. Na podlagi neizpodbitega dejstva, da tožeča stranka z A. A. ni sklenila pogodbe o odstopu terjatve iz 417. člena OZ, niti pogodbe o odstopu terjatve v izterjavo iz drugega odstavka 425. člena OZ, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožnica pa neutemeljeno sodišču očita, da ne loči notranjega razmerja med cedentom in cesionarjem od razmerja med cesionarjem in cessusom.

8. Glede na navedeno se izkaže, da tožeča stranka ni uspela z nobenim pritožbenim razlogom zoper odločitev o glavni stvari. Posledično, glede na kriterij uspeha, je pravilna tudi odločitev, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožnica trdi, da je stroškovni izrek evidentno nezakonit, ker nalaga tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema drugopisa sodbe, torej še pred pravnomočnostjo sodbe. Pri tem spregleda, da ZPP v tretjem odstavku 313. člena določa, da rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev, kot je navedeno tudi v izpodbijani II. točki izreka sodbe. Zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je toženi stranki odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo stroške nagrade za postopek s pravnim sredstvom 1.667,20 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (skupaj 2.058,38 EUR).