Jedro

Obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če določno zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je tudi, da izkaže verjetnost, da bi izvedba dokazov potrdila njene navedbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati na 600,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 9. 2013 obsojeno H. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je denarno kazen v višini 110 dnevnih zneskov kar znaša 2.932,60 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. O izvršitvi denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, je odločilo skladno z določbo 87. člena KZ-1. Obsojenki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 10. 2014 zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, določb kazenskega postopka, Ustave Republike Slovenije ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe ali pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj kršitve zakona, ki jih navaja, niso podane.

4. O odgovoru se obsojenka in zagovornik nista izjavila.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. V zahtevi zagovornik navaja, da je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za ogled ter meritev avtomobila in ni pregledalo fotografije vozila, prav tako pa je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca cestno prometne stroke. Ogled, meritev avtomobila ter pregled fotografije vozila, bi bili potrebni, ker kot navaja zagovornik, ni mogoče, da bi obsojenka z žarometom trčila v oškodovankino nogo, saj je višina luči vozila 62 do 87 cm od tal, medtem ko naj bi bila, kot izhaja iz mnenja izvedenca cestno prometne stroke, podplutba na oškodovankini nogi od 40 do 45 cm od tal. Zagovornik se ne strinja z razlogi višjega sodišča, ki je odgovorilo na enake pritožbene navedbe, da ni pomembno s katerim delom avtomobila je obsojenka oškodovanko zadela ali z žarometom, ali z odbijačem. Za presojo obsojenkinega zagovora, v katerem je trdila, da do trčenja ni prišlo, je po oceni zagovornika ta okoliščina bistvena in pomembna. Meni, da je bil, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog kršen 16. člen ZKP, prav tako Ustava Republike Slovenije in EKČP, po katerem je zagotovljena pravica obdolžene do izvajanja dokazov v njeno korist. Citira sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 240/2009 z dne 23. 9. 2010 in I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2010 po katerih vnaprejšnja dokazna ocena praviloma ni možna pri presoji, ali naj sodišče dokaz izvede ali ne. Citira še sodbo I Ips 41367/2010, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora sodišče dokaznemu predlogu ugoditi in izvesti dokaz, če se nanaša na materialno ali procesno vodstvo in sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

8. Zagovornik ima prav, da je z določbami 29. člena Ustave in 6. člena EKČP (zagovornik člena Ustave sicer ne navaja) obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Zagovornik trdi, da je bilo kršeno določilo 16. člena ZKP, ne pojasni pa, katera določba ZKP, ki konkretizira pravico iz 16. člena ZKP, je bila kršena. Zagovornik navaja nekaj sodb Vrhovnega sodišča, vendar s stališči, ki so bila zavzeta v teh sodbah in so se nanašala na druge zadeve, pravilnosti razlogov v pravnomočni sodbi, da predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvesti, ne more izpodbiti. Pravica do izvajanja dokazov ni kršena, če sodišče upošteva merila, ki izhajajo iz ustavno sodne prakse pri presoji, ali so dokazni predlogi utemeljeni. Ta merila je mogoče strniti v sledeče: obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokazov določno zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokazov potrdila njene navedbe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi obrazloženi tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi dokazov za ogled in meritev avtomobila ter pregled fotografije vozila izhajalo iz stališča, da izvedba dokaza ni pomembna za ugotavljanje relevantnih dejstev. Strinjati se je sicer mogoče z vložnikom zahteve, da razlogi o višini vozila in prilagoditvi višine vozila niso ustrezni, vendar pa je sodišče druge stopnje z razumnimi razlogi, ko je presodilo pritožbene navedbe, utemeljilo, da višina žarometa in višina podplutb na oškodovankini nogi po presoji vseh dokazov, ki so bili izvedeni in oceni po ugotovljenih relevantnih dejstvih, ni bistvena (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). V obeh sodbah je utemeljeno, da je sodišče razpolagalo z dovolj podatki na podlagi presoje izpovedbe priče B. ter izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke o načinu poškodovanja oškodovanke, torej da je bil najprej udarec, pri katerem je nastala podplutba v posledici tega pa je prišlo do padca oškodovanke po tleh, pri katerem je utrpela hudo telesno poškodbo, zlom obeh vej sramne kosti desno. Mehanizem nastanka poškodbe je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe priče in izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke. Zato se je mogoče strinjati s sodiščem druge stopnje, da za presojo načina nastanka poškodbe ter vzročne zveze med ravnanjem obsojenke in hudo telesno poškodbo ter kršitvijo cestno prometnih predpisov (odločilna dejstva) ni bistveno, ali je obsojenka oškodovanko zadela z žarometom ali odbijačem svojega vozila. Ob upoštevanju, da so ugotovljena odločilna dejstva, da je prišlo do udarca avtomobila v oškodovankino nogo, da je ta udarec povzročil padec po tleh, kar je rezultiralo v hudi telesni poškodbi oškodovanke, torej da je vzročna zveza podana in da je obsojenka kršila določbe drugega odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), je nepomembna višina in obseg podpludbe na oškodovankinem stegnu, ker to ni bistveno za pravilno razsojo. Iz razlogov obeh sodišč (prve in druge stopnje) tako izhaja, da predlagani dokazi niso materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišči sta izhajali iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga za izvedbo dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedba dokazov prispevala k ugotavljanju pomembnih, pravno relevantnih dejstev. Presodili sta, da ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko izvedba dokazov potrdila navedbe obrambe. Enako velja za predlog za postavitev izvedenca cestno prometne stroke. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljeno ocenili, da obramba materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti ni utemeljila s predlogom, da naj izvedenec cestno prometne stroke ugotovi, kakšna je bila preglednost na cesto, kamor je zavijala obsojenka. Sodišči sta razumno ocenili, da dokaz ni potreben, oziroma kot je navedlo sodišče prve stopnje, da zagovornik z navedbami ni utemeljil relevantnosti predlaganega dokaza. Strinjati se je s sodiščema prve in druge stopnje, da izvedba dokaza ni bila potrebna zaradi jasnosti zadeve in da ne gre za strokovno vprašanje, ki bi zahtevalo angažma izvedenca pri ugotavljanju preglednosti pri vključevanju na prednostno Dunajsko cesto iz Einspielerjeve ulice. Ob ugotovitvi, da je obsojenka stala na prehodu za pešce s svojim vozilom, in da je voznik dolžan paziti na pešce na prehodu za pešce tako na prehodu za pešce kot v bližini njegovega območja, ter da je pešec na prehodu za pešce in v njegovi neposredni bližini pričakovana ovira, kar je posebej poudarilo sodišče druge stopnje, gre za dokazni predlog, ki je bil glede na ugotovljena odločilna dejstva zaradi jasnosti zadeve odveč in ni bil pravilno substanciran.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je bila obsojenka spoznana za krivo, kot je navedeno v izreku sodbe v opisu dejanja, da je z desno polovico prednjega odbijača trčila v levo stran peške J. K. Navaja, da iz izvedenih dokazov kaj takega ne izhaja in se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Poudarja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje razlogov o tem, s katerim delom avtomobila naj bi obsojenka oškodovanko zadela. Če je v izreku sodbe navedeno, s katerim delom vozila je bila oškodovanka zadeta, bi to moralo sodišče obrazložiti tudi v razlogih sodbe. Meni, da je okoliščina, s katerim delom vozila je obsojenka trčila v oškodovanko in v kateri del telesa jo je zadela, bistvena. Ne strinja se z obrazložitvijo v sodbi višjega sodišča, da ni važno s katerim vozilom je obsojenka trčila v oškodovanko in v kateri del telesa jo je zadela, ker to ni zakonski znak kaznivega dejanja.

11. Kršitev procesnega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, sodišče stori takrat, kadar sodba nima razlogov glede katere izmed odločb, vsebovanih v izreku sodbe in če sodišče ne obrazloži odločilnih dejstev, to je dejstev, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Odločilna dejstva v zvezi z odločbo o krivdi so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja ter na krivdo obsojenca, to je na dejanski temelj sodbe. Čeprav sodišče prve stopnje v razlogih ni izrecno ugotovilo, da je obsojenka zadela oškodovanko z desno polovico prednjega odbijača, ko je trčila vanjo (sodišče je na strani 4 sodbe pri izpovedbi priče C. ugotovilo, da je šlo za zadetje s prednjo lučjo ali odbijačem, na strani 5 sodbe je ugotovilo mehanizem poškodbe s trkom osebnega avtomobila v prvem odstavku, v drugem odstavku pa je ugotovilo odločilno dejstvo, da je obdolženka trčila z avtomobilom v oškodovanko, zaradi trka pa je oškodovanka padla na tla in pri tem utrpela hudo telesno poškodbo), pa to za oceno, ali je bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni odločilno. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, ne gre za odločilno dejstvo, ker ni zakonski znak kaznivega dejanja. Sodišče je ugotovilo bistvene in ključne okoliščine, odločilna dejstva v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja, ki so predmet obtožbe, to je kršitev cestno prometnega predpisa, povzročitev prometne nesreče zaradi kršitve cestno prometnega predpisa, trk v oškodovanko z vozilom ter posledico tega trka, to je hudo telesno poškodbo. Zato po navedenem, v pravnomočni sodbi ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Ker kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 98.a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tar. št. 7114 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke.