Jedro

Tožnik v svoji prošnji, kljub dopolnitvi, ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlogom za odpravo prepovedi stikov uspešen, in s tem izkazati pogojev za upravičenost do BPP po 24. členu ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi prošnjo A.A. z dne 29. 11. 2012, za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zavrnila kot neutemeljeno. Odločitev je pojasnila z ugotovitvijo, da ji je Okrožno sodišče v Celju, dne 29. 11. 2012, v reševanje odstopilo prošnjo za BPP. Prošnja ni utemeljena, saj mora prosilec za dodelitev BPP izkazati dva pogoja, finančno premoženjski kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Pojasnila je določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP in navedla, da iz prošnje izhaja, da želi prosilec dodelitev BPP v obliki odvetnika zaradi odprave prepovedi stikov z otrokoma. Prosilec je po pozivu tožene stranke kot edini razlog za odpravo prepovedi stikov navedel, da imata otroka pravico do stikov z njim, ne glede na narodnost enega ali drugega starša, odločba o prepovedi stikov pa se nahaja v spisu N 471/2011 in N 690/2007. Tožena stranka je pojasnila, da iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju N 690/2007 z dne 28. 11. 2008 izhaja, da se predlog za določitev stikov med prosilcem kot predlagateljem ter njegovima otrokoma zavrne, stiki pa se med prosilcem in otrokoma prepovedo. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da imata pravico do stikov z otrokoma oba starša, saj je to samostojni element starševstva in izhaja iz pravice družinskega življenja, vendar sta otroka v neformalnem razgovoru, ki je pred tem sodiščem potekal dne 30. 1. 2008, odklanjala tako osebne, kot pisne stike s prosilcem. Nadalje je bil prosilec s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 281/2005 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, nasilništva po drugem in prvem odstavku 159. člena KZ, nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Vsa dejanja je storil na škodo matere otrok, ki sta ob tem doživljala travme, kot izhaja iz podatkov v spisu K 281/2005 in tudi iz mnenja izvedenke klinične psihologinje. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila vsebino izvedenskega mnenja. Sodišče je tako na podlagi izpovedi matere otrok, mnenja CSD Celje, predvsem pa na podlagi ugotovitev izvedeniških mnenj, z gotovostjo zaključilo, da so tako osebni kot pisni stiki med prosilcem in otrokoma v nasprotju s koristjo otrok, zato je stike prepovedalo in sklep je postal pravnomočen 15. 5. 2009. Kot izhaja iz spisa N 471/2011, pa je sodišče predlog prosilca za ureditev stikov z dne 3. 8. 2011, imenovan zahteva za odpravo prepovedi stikov, dne 4. 4. 2012, zavrglo. Višje sodišče v Celju pa je 11. 10. 2012 ta sklep potrdilo. Glede na to, da prosilec želi ponovni postopek zaradi odprave prepovedi stikov, je po mnenju tožene stranke njegova prošnja neutemeljena, oziroma ni izkazan verjetni izgled za uspeh. Na podlagi določbe petega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih lahko sodišče pravico do stikov odvzame samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Glede na izčrpno obrazložitev sodišča v zadevi N 690/2007 je nedvomno izkazano dejstvo, da stiki med prosilcem in otrokoma niso v njuno korist, razlog, ki pa ga navaja prosilec v prošnji, to je da imata otroka pravico do stikov ne glede na narodnost staršev, pa pri odločanju o odpravi prepovedi stikov oziroma ureditev ni relevanten. Tako je bila tožena stranka mnenja, da prosilec z navedeni razlogom ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh v postopku odprave prepovedi stikov oziroma ureditve stikov z otrokoma, poleg tega pa je prosilčeva hči že polnoletna. Ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja 24. člena ZBPP, tožena stranka ni presojala ali izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

3. Tožnik v vloženi tožbi odločitvi oporeka in navaja, da vlaga tožbo zaradi tega, ker je izdana na podlagi maščevalnih motivov tožene stranke. Navaja, da sta otroka, ko sta bila v stiku z njim dosegala dobre rezultate in bila čustveno uravnovešena. Prav tako pa v spisu obstaja izjava sina, ki je izrazil željo po kontaktih.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni posredovala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zakon o brezplačni pravni pomoči v določbi 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP in v njej navedel, da „ponovno vlaga prošnjo za odpravo prepovedi stikov z otrokoma“. Na podlagi poziva sodišča je pojasnil, da imata otroka pravico do stikov in se skliceval na listine v spisu N 471/2010 in spisu N 690/2007. Tožena stranka je izčrpno povzela vsebino odločitve v obeh zadevah, zato sodišče teh navedb, v izogib ponavljanju ne navaja več. Pojasnila je, da gre v zadevi N 690/2007 z dne 28. 11. 2008, za odločitev, ki je postala pravnomočna 15. 5. 2009 in s katero se je tožnikov predlog za določitev stikov med tožnikom in njegovima otrokoma zavrnil; stiki med njim in otrokoma pa so se prepovedali. V zadevi N 47111/2011 pa je sodišče predlog prosilca z dne 3. 8. 2011, dne 4. 4. 2012 zavrglo, Višje sodišče v Celju pa je ta sklep dne 11. 10. 2012 potrdilo. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik v svoji prošnji, kljub dopolnitvi, ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlogom za odpravo prepovedi stikov uspešen, in s tem izkazati pogojev za upravičenost do BPP po 24. členu ZBPP.

8. Izpodbijani upravni akt je glede na navedeno po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.