Jedro

Ker sta sodišči ugotovili, da je raztrganje degenerativne rotatorne manšete pustilo pri tožnici trajne posledice v funkcionalnem smislu, zgolj bolečine v ramenskem sklepu pred poškodbo, ne morejo biti v vzročni zvezi z omejeno gibljivostjo rame. Degenerativne spremembe so bile tako lahko le pogoj, na pa vzrok rupture.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim se izpodbija sklep o stroških, zavrže. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 5.204,41 EUR in zakonske zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti: od zneskov 753.725,31 SIT od 2. 3. 2002 do 1. 1. 2007, od 20.666,55 SIT od 26. 6. 2002 do 1. 1. 2007, od 350.000 SIT od 5. 3. 2002 do 17. 6. 2002 ter od 472.792,95 SIT od 2. 3. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do 1. 1. 2007, pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od 1. 1. 2007 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti od zneska 5.204,41 EUR.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ Sicer se revizija zavrne.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki še 612,28 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki 1.177,50 EUR (namesto 1.471,00 EUR) in stranskemu intervenientu 730,10 EUR (namesto 919,90 EUR) stroškov pravdnega postopka.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 413,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu njegove stroške revizijskega postopka v znesku 263,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se je kot sopotnica poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec stranskega intervenienta. Pri tem je utrpela zvin desne rame ter degenerativno raztrganje rotatorne manšete desne rame. Tožnici je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 9.015,71 EUR (prej 2.160.524,74 SIT), in sicer 2.100,00 EUR za telesne bolečine, 630,00 EUR za strah in 6.285,71EUR oziroma ob upoštevanju deljene vzročnosti (35% je posledica škodnega dogodka, 65% pa posledica degenerativnih sprememb) 2.200,00 EUR (prej 527.208 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, od česar je sodišče odštelo revalorizirano, že plačano akontacijo iz tega naslova (1.784,76 EUR, prej 427.699,89 SIT).

2. Tožnica vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnica v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Nadalje meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti. Po njenem mnenju je izključni vzrok za težave z ramenom škodni dogodek, ne pa degenerativne spremembe na tem ramenu. Zaradi težav z ramenom se tožnica pred škodnim dogodkom ni nikoli zdravila, niti ni obiskala zdravnika. V kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo, tožnica danes ne bi imela težav z ramenom. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, stranskemu intervenientu, ki je nanjo odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

5. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O delni utemeljenosti revizije: Glede deljene vzročnosti pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

6. Iz dejanskih ugotovitev sodb prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela (rupturo) raztrganje degenerativne rotatorne manšete. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja še, da je prav ta poškodba pustila trajne posledice lažje stopnje, ki se kažejo kot omejena gibljivost rame. To povzroča po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah sodb prve in druge stopnje tožnici težave pri dvigu rok nad višino glave, dviganju in prenašanju nekoliko težjih bremen in bolečine pri spremembi vremena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, da so degenerativne spremembe v poškodovanem ramenskem sklepu tožnici povzročale bolečine že pred poškodbo.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnici, da zgoraj povzete odločilne dejanske ugotovitve, ne utemeljujejo deljene vzročnosti. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je raztrganje degenerativne rotatorne manšete pustilo pri tožnici trajne posledice v funkcionalnem smislu, zgolj bolečine v ramenskem sklepu pred poškodbo, ne morejo biti v vzročni zvezi z omejeno gibljivostjo rame. Degenerativne spremembe so bile v obravnavani zadevi tako lahko le pogoj, ne pa vzrok rupture, do katere je prišlo zaradi delovanja sil izzvanih v trčenju, med drugim tudi na ramenski sklep tožnice. Izvedenec je v zvezi s tem lahko podal le razmerje med vzrokom in pogojem, pomembnim za nastanek poškodbe (to je raztrganje degenerativne rotatorne manšete) z gledišča medicinske stroke. Odgovor na vprašanje pripisljivosti konkretnih posledic škodnega dogodka pa se dotika odgovora na vprašanje pravno pomembnega vzroka, kar je pravno vprašanje in zato pridržano odgovoru sodišča. 8. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in je sodbi sodišč prve in druge stopnje, v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, spremenilo tako, da je iz tega naslova tožnici prisodilo znesek 4.172,93 EUR (prvi odstavek 380. člen ZPP).

Glede višine odškodnine

9. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Kot je bilo odvetnici tožnice že večkrat pojasnjeno, je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Tožnici je bila tako odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.172,93 EUR, kar ob upoštevanju že odmerjenih odškodnin za strah (630,00 EUR), telesne bolečine (2.100,00 EUR) ter že plačane valorizirane akontacije (1.784,76 EUR) pomeni, da znaša pravnomočno prisojena odškodnina za vso nepremoženjsko škodo 5.118,17 EUR.

10. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov

11. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Glede na spremenjeni pravdni uspeh revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje približno petdesetodstoten.

Skupno odmerjeni pravdni stroški tožnice na prvi stopnji znašajo 3.036,12 EUR, toženca 2.355,00 EUR ter stranskega intervenienta 1.460,17 EUR. Ob upoštevanju opisanega uspeha je toženec dolžan tožnici povrniti 1.518,06 EUR, tožnica tožencu 1.177,50 EUR ter stranskemu intervenientu 730,10 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji.

Skupno odmerjeni stroški tožnice na drugi stopnji znašajo 435,16 EUR, kar glede na približno polovičen uspeh znaša 217,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih mora toženec povrniti tožnici. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bi lahko pobotalo stroške tožnika in toženca le v primeru, ko bi to storili že sodišči prve in druge stopnje.

Revizijski stroški tožnice in stranskega intervenienta so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica oziroma stranski intervenient uspel v revizijskem postopku. Toženec mora povrniti tožnici revizijske stroške v višini 413,04 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo o uspehu revizije, stroške poštnine, 20% DDV in sodno takso), tožnica pa mora povrniti revizijske stroške stranskemu intervenientu, ki znašajo 263,19 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, poročilo o uspehu, 2% materialnih stroškov in 20% DDV). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006, (Pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).