Jedro

Tožnik je bil zavarovalni zastopnik. Njegova plača je bila, kar izhaja iz 8. člena tožnikovih pogodb o zaposlitvi, sestavljena iz osnovne plače, dodatkov, stroškov dela iz naslova obiskov strank na terenu ter dela plače na podlagi stimulacije. Postavljen mesečni plan je bil določen. Tako je bil tožnik do osnovne plače upravičen v primeru doseganja mesečnega plana, do plačila iz naslova uspešnosti pa le pri preseganju plana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep o zavrženju dela tožbe v zahtevku, da se ugotovi, da je določilo 3. odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, 27. 12. 2005 in 30. 6. 2006 v nasprotju z določili Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije skladno s 30. členom Zakona o delovnih razmerjih, neveljavno ter odločitev o stroških postopka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati za obdobja od oktobra 2005 do novembra 2005, od januarja 2006 do junija 2006, od avgusta 2006 do marca 2007, za junij 2007, avgust 2007 in za obdobje od oktobra 2007 do januarja 2008 zneske kot izhajajo iz točke I. izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka I izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžan v 8 dneh tožeči stranki od navedenih bruto zneskov obračunati in odvesti predpisane dajatve ter prispevke (točka II izreka odločbe). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 6 dneh po izplačilu zneskov tožeči stranki predložiti originalno potrdilo o plačilu (točka III izreka odločbe) in v presežku zahtevek za 11.724,50 EUR (točka IV izreka odločbe). Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu zahtevka) na ugotovitev, da je določilo 3. odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, 27. 12. 2005 in 30. 6. 2006 v nasprotju z določili Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije in kot takšno skladno s 30. členom Zakona o delovnih razmerjih, neveljavno (točka V izreka odločbe). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.664,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka odločbe).

Zoper zavrnilni del sodbe (III. in IV. točka izreka) in zoper sklep o zavrženju (V. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podrejeno, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, kakor tudi vse pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodne odločbe do plačila.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo skoraj vse dokazne predloge tožnika, zlasti pa predlog za zaslišanje prič, dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja kot tudi dokazni predlog za zaslišanje strank. Po zaslišanju tožnika sodišče prve stopnje ne bi moglo zaključiti, da je bil že s tem, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi seznanjen s pravilnikom, saj je delovno razmerje sklenil leta 2005, pravilnik pa se prvič omenja v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2006. Tožnik s pravilnikom z dne 3. 1. 2005 ni bil nikoli seznanjen. S svojim načinom razlage, da je tožena stranka za zavarovalne zastopnike določila poseben sistem obračunavanja in izplačila plač, je sodišče postavilo tožnika v status manj vrednega delavca, saj je dobil plačo samo v takšni višini in v takšnem obsegu in le v primeru, če je delodajalec uspel prodati izdelke, ki jih je tekom meseca izdelal. Tako je bil kaznovan z znižanjem plače izključno iz razloga, na katerega sam ne more vplivati.

Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da bi moral prejemati plačo na podlagi določbe 43. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (v nadaljevanju: panožna KP, Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji), zato bi mu morala tožena stranka vsak mesec izplačati plačo na podlagi individualne delovne uspešnosti dodatno k osnovni plači, saj tožnik nižje plače od osnovne ne bi smel dobiti in tožena stranka ni imela pravne podlage za zniževanje tožnikove plače do nivoja minimalne plače. Tak sistem obračunavanja ni posebni sistem, ampak je nezakonit sistem in v direktnem nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in kolektivnimi pogodbami, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje odpraviti, če bi v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) zasledovalo načelo materialne resnice. Določbe panožne KP predstavljajo minimalni obseg pravic delavcev, zato so manj ugodne določbe splošnih aktov delodajalca in pogodbe o zaposlitvi neupoštevne po 7. in 30. členu ZDR. Kot izhaja iz navedb tožene stranke in tudi iz izvedenskega mnenja, 90 % zavarovalnih zastopnikov ni dosegalo plana. Da je tožena stranka napačno obračunavala plače, izhaja tudi iz zapisnikov in sklepov DURS, pa tudi sklepov inšpektorja za delo. Iz tega razloga je znižanje plače tožniku nezakonito, saj bi moral prejeti osnovno plačo in provizijo, pa tudi vse ostale dodatke k plači. Poleg tega pa je tožena stranka tožniku plačo obračunavala tudi v nasprotju z 8. členom njegove pogodbe o zaposlitvi, po katerem bi mu plačo lahko znižala le iz naslova delovne uspešnosti v primeru nedoseganja predvidenih rezultatov. Sodišče prve stopnje pa je ignoriralo tudi vsebino 45. člena panožne KP, da predstavlja provizija plačo zavarovalnih zastopnikov na podlagi individualne delovne uspešnosti, zato so vse določbe pogodbe o zaposlitvi ali splošnih aktov tožene stranke, ki so s tem določilom v nasprotju, nične oziroma neveljavne.

Sodišče prve stopnje pa je neupravičeno zavrglo zahtevek tožnika, da se ugotovi da so določila 3. odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, 27. 12. 2005 ter 30. 6. 2006 v nasprotju z določili panožne KP in kot takšna neveljavna, iz razloga, ker se tožnik ni opredelil ali uveljavlja neveljavnost ali ničnost. Čeprav tožnik meni, da tega zahtevka ni potrebno dodatno pojasnjevati in dopolnjevati, pa bi ga sodišče moralo pozvati, da naj zahtevek dopolni.

Tako je, po stališču pritožbe, sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa pritožba ugotavlja, da gre za neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu, kar je bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožuje pa se tudi na odločitev o stroških postopka, saj se je sodišče oprlo zgolj na določbe ZPP in bi ob uporabi določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji) lahko vse stroške postopka naložilo v plačilo toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, kjer pritožbene navedbe v celoti prereka in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 365. členom istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prav tako ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni neskladja med izrekom in obrazložitvijo, prav tako pa tudi v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, da pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbenega zahtevka (pravilno tožbe v delu tožbenega zahtevka) v V. točki izreka materialnopravno napačna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi zoper izpodbijani del sodbe: Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v izpodbijanem delu sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bil tožnik že s tem, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi seznanjen s pravilnikom tožene stranke o zavarovalnih zastopnikih in njihovih plačah. Iz pogodb o zaposlitvah z dne 1. 10. 2005 (A2) in 27. 12. 2005 (A3) izhaja, da sta bili sklenjeni na podlagi pravilnika iz januarja 2004, iz pogodbe z dne 30. 6. 2006 pa, da je bila sklenjena na podlagi pravilnika iz januarja 2005, to je Pravilnika o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja (v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s podpisom pogodb o zaposlitvi soglašal z vsebino pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal in tako tudi z njeno pravno podlago t.j. tudi s Pravilnikom, ki je naveden v preambuli in 8. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2006, zato se ne more sklicevati na to, da s Pravilnikom ni bil seznanjen. Glede na določilo 6. člena tega Pravilnika, je šele v devetem in vseh naslednjih mesecih določena mesečna obveznost sklenitve 8 polic oziroma mesečne premije življenjskih in dodatnih nezgodnih zavarovanj najmanj v višini 320 EUR. Ker se je tožnik pri toženi stranki zaposlil 1. 10. 2005, takšne mesečne obveznosti do konca meseca junija 2006 ni imel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za zavarovalne zastopnike določila poseben sistem obračunavanja in izplačil plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja in ga vpela v provizijski sistem. To svojo ugotovitev je oprlo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 472/2008 z dne 7. 9. 2010, ki je v sporu med zavarovalnim zastopnikom in njegovim delodajalcem ugotovilo, da dejstvo, da je na osnovi 45. člena panožne KP plačilo na osnovi provizije izrecno predvideno le za plačo iz naslova delovne uspešnosti, ne pomeni, da delodajalec tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljenega dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smela vpeti v provizijski sistem, ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določena v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Po določbi 43. člena tako Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske veljavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in naslednji), ki je veljala do 30. 6. 2006, kot tudi po 43. členu panožne KP je kot osnovna plača določena plača delavca za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače za določen tarifni razred. Tožnikova plača je bila, kar izhaja iz 8. člena tožnikovih pogodb o zaposlitvi, sestavljena iz osnovne plače, dodatkov, stroškov dela iz naslova obiskov strank na terenu ter dela plače na podlagi stimulacije. Postavljeni mesečni plan je bil določen v 6. členu Pravilnika. Tako je bil tožnik do osnovne plače upravičen v primeru doseganja mesečnega plana, do plačila iz naslova uspešnosti pa le pri preseganju plana.

Glede na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje štelo, da pri toženi stranki 90 % zaposlenih zavarovalnih zastopnikov ni dosegalo mesečnega plana, kar izhaja iz 6. točke obrazložitve. Iz tega razloga je odločilo, da tožniku za meseca januar in marec 2007, ko plana ni dosegel, pripada osnovna plača, za obdobje, ko pa ni sklenil nobenega zavarovanja, pa mu pripada minimalna plača z zakonskim dodatkom in dodatkom za delovno dobo. Višine zneskov razlike med prejeto in pripadajočo plačo je tožniku dosodilo skladno z mnenjem izvedenca finančne stroke, višji tožnikov zahtevek pa je utemeljeno zavrnilo.

Ker je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe neutemeljena, jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep: Utemeljeno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo v delu zahtevka) tožnika za ugotovitev, da so določila 3. odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi z dne 1. 10. 2005, 27. 12. 2005 in 30. 6. 2006 v nasprotju z določilom panožne KP in kot takšni neveljavni. Iz točke VI. pripravljalne vloge tožeče stranke na l. št. 22-27 izhaja, da je za tožnika to določilo nično. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni opredelil ali uveljavlja relativno neveljavnost ali absolutno neveljavnost, napačen. Sodišče prve stopnje bi se moralo do tega zahtevka opredeliti po vsebini.

Zaradi navedenega je pritožba zoper sklep o delnem zavrženju tožbe utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka odločiti po vsebini.

Utemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka, saj bi bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 38. člena ZDSS-1. Ker pa je tožeča stranka s pritožbo zoper sklep o delnem zavrženju tožbe uspela, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).