Jedro

Tožena stranka kot delodajalec ni poskrbela, da bi bila pot, po kateri se je tožnica gibala in nosila kozarce, očiščena predmetov - ni torej poskrbela za varno delo in urejeno okolje. Opisana krivdna odgovornost tožene stranke je torej utemeljena z določbama 154. in 158. člena ZOR.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj plača tožnici odškodnino v znesku 1,103.838 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici odgovorna za nastalo škodo, ki jo je opredelilo z navedenim zneskom. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa zaradi morebitnega deljenega temelja odgovornosti in zaradi previsoko določene odškodnine znižanje odškodnine na 250.000 SIT. Sicer pa podrejeno predlaga tudi razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje izpovedi zaslišanih prič in sklepa, da na tej podlagi ni mogoče zatrjevati, da bi tožnica padla zaradi lesene palice na tleh. Tla, na katerih je tožnica padla, so bila lesena, ravna in suha. Gostinska delavka lahko v roki nese le 3 kozarce, če pa jih je več, pa mora uporabiti pladenj. Če bi na tleh resnično bila kakšna palica, bi bila tožnica, ki je stregla gostom, dolžna sama poskrbeti, da bi bil prostor za točilnim pultom v primernem stanju. Sicer pa je dosojena odškodnina previsoka glede na prestano nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba sprejema dejanske ugotovitve, po katerih je tožnica padla v bližini kavnega aparata, pod katerim se je nahajalo vedro, preko vedra pa je bila položena 60 cm dolga palica, namenjena za izpraznjevanje kavne usedline. Padla pa je zato, ker se je spotaknila ob navedeno leseno palico, ki je z vedra padla na tla. Opisane dejanske ugotovitve, katerih podlaga je v oceni izpovedi prič in tožnice same, je bila pritožbeno preizkušena in v izpodbijani sodbi ocenjena kot pravilna. V okviru uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava zato na revizijski stopnji opisane dejanske ugotovitve ni mogoče znova preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ugotovljena dejstva pa so sodiščema nižjih stopenj utemeljeno služila kot podlaga za pravno sklepanje, da tožena stranka kot delodajalec ni poskrbela, da bi bila pot, po kateri se je tožnica gibala in nosila kozarce, očiščena predmetov, da torej ni poskrbela za varno delo in urejeno okolje. Opisana krivdna odgovornost tožene stranke je torej utemeljena z določbama 154. in 158. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zavrača tudi v reviziji postavljeno trditev, da je tožena stranka ekskulpirana svoje krivde zato, ker je tožnica v roki nosila več pivskih kozarcev, torej več, kot je primerno in običajno in da ni uporabila pladnja za nošenje kozarcev. Sodišče druge stopnje se je z navedeno trditvijo srečalo pri obravnavanju pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da bi morala tožena stranka dejstva, povezana z navedeno trditvijo, navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in ponuditi ustrezne dokaze (286. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP). Revizijsko sodišče se z opisano presojo v celoti strinja in sicer ne glede na nejasnost in celo protislovnost revizijskih navedb, podanih v tej smeri: ob dejstvu, da je tožnica že v tožbi navedla, da je v roki nosila pladenj s kozarci, pri čemer je ta okoliščina bila sprejeta v sklop sodbenih dejanskih ugotovitev, je nenavadna trditev tožene stranke, da bi do škode ne prišlo, ali da bi škoda bila manjša, če bi tožnica nosila kozarce na pladnju.

Revizijsko sodišče torej sprejema pravno presojo, po kateri je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnici nastalo škodo. Pri odločanju o višini odškodnine, pa je bila pravilno uporabljena tudi določba 200. člena ZOR. Tožnica je ob padcu s kozarci utrpela vrezno rano desne roke, prerezanje tetive in povrhnje upogibalke tretjega prsta desne roke, prerezanje tetive povrhnje upogibalke četrtega prsta desne roke in prerezanje glavnega živca za tretji in četrti prst desne roke.

Opisani obseg poškodovanja tožničino škodo uvršča najmanj v gornji del škod manjšega obsega. Bolečine različnih stopenj je prestajala več kot tri mesece, bila je operirana, štiri mesece je nosila opornico za desno roko, nekaj dni pa je bila tudi hospitalizirana. Med posledicami je posebej opazna omejenost ekstenzije desnega zapestja s slabšim grobim prijemom desne roke, kar tožnico ovira pri vseh opravilih. Če se k temu prišteje brazgotino na dlančni strani desne roke s pokrčenostjo desnega kazalca, (skaženost), izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je s prisojo odškodnine v znesku 1,150.000 SIT prekoračila višino satisfakcije, ki jo sodišča dosojajo v podobnih primerih. Sicer pa revizija v tej smeri, razen splošne trditve o previsoki odškodnini, ne postavlja trditev, ki bi mogle vzbuditi dvom v upravičenost dosojene odškodnine.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.