Jedro

Ker je tožena stranka z realizacijo izvršbe dobila poplačilo storitev, ki jih je izvedla v korist tožeče stranke, ni mogoče pritrditi stališču, da je obogatena. Če so obstajali pogoji za utesnitev izvršbe, je eventualno lahko privilegirana proti ostalim upnikom, nikakor pa ni obogatena. Sredstva, ki jih je z realizacijo izvršbe prejela, je dobila kot poplačilo svoje storitve in ne brez pravne podlage. Pravni temelj za prehod premoženja iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženje tožene stranke torej obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 186965/2013 z dne 26. 11. 2013 razveljavilo v 1. točki izreka glede glavnice 917,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 dalje (I. točka izreka). Ta sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v preostalem delu 1. točke in v 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 872,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sklep o izvršbi za 9.201,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi vzdržan v veljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpostavlja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zaradi sklenjene prisilne poravnave tožnik ni upravičen do poplačila svoje terjatve v deležu, ki presega delež, določen s prisilno poravnavo. Izvršilno sodišče bi moralo izvršbo utesniti in opraviti izterjavo v deležu in po pogojih prisilne poravnave. Navaja, da je bila prisilna poravnava sklenjena pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi VL 143073/2010 z dne 15. 10. 2010. Tožena stranka zato ni upravičena do v tem postopku vtoževanega zneska. Tožeča stranka je utemeljeno pričakovala, da bo izvršilni postopek prekinjen (kar se je tudi zgodilo), po potrditvi prisilne poravnave pa izvršba skladno z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ustrezno utesnjena (kar se zaradi napačnega postopanja izvršilnega sodišča ni zgodilo). Vlaganje pravnih sredstev bi predstavljalo zgolj nepotrebne stroške insolventnega dolžnika, saj bi sodišče moralo navedena dejanja opraviti po samem zakonu, ne pa na predlog ali opozorilo stranke. Navedeni sklep je skladno z določbo 1. odstavka 215. čl. ZFPPIPP izgubil moč izvršilnega naslova v delu, ki presega pogoje prisilne poravnave. Skladno s 1. točko prvega odstavka 216. čl. ZFPPIPP bi moralo sodišče izvršbo ustrezno utesniti in jo opraviti le skladno s prisilno poravnavo. Izpodbijana sodba dovoljuje obstoj stanja po tem, ko je tožeča stranka enemu upniku (toženi stranki) plačala več kot to določajo pogoji prisilne poravnave. To posledično pomeni oškodovanje drugih upnikov in možnost izpodbijanja celotne potrjene prisilne poravnave. Ker ne gre za prostovoljno plačilo, ampak za prisilno plačilo po sklepu o izvršbi, ima tožeča stranka na podlagi tretjega odstavka 214. čl. ZFPPIPP (razlaga a contrario) pravico zahtevati vračilo. Pravna podlaga za odločitev so določila o neupravičeni obogatitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka (v izvršilnem postopku upnik) do začetka postopka prisilne poravnave ločitvene pravice ni pridobila, ker je bil sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 15. 10. 2010 (ugotovitev, da se ugovor šteje za umaknjenega) izdan šele po začetku postopka prisilne poravnave. Soglaša, da bi moralo izvršilno sodišče v postopku VL 143073/2010 sklep o izvršbi – hkrati z odločitvijo, da se postopek po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave nadaljuje – utesniti in prisilno izterjavo terjatve opraviti samo v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi St 1352/2010 (1. točka prvega odstavka 216. čl. ZFPPIPP). Izvršilno sodišče pa je odločilo drugače. Sklep o izvršbi je, ne da bi ga utesnilo, poslalo v izvršitev organizaciji za plačilni promet. Očitno je štelo da je bil rubež opravljen in ločitvena pravica pridobljena že z izdajo sklepa o izvršbi na osnovi verodostojne listine – 15. 10. 2010 (četrti odstavek 138. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ); torej pred začetkom postopka prisilne poravnave(1) in ne šele po tem, ko je bilo s sklepom VL 143073/2010 z dne 10. 1. 2012 (dokaz B 6) odločeno, da se ugovor zoper sklep o izvršbi zaradi neplačane takse šteje za umaknjenega.

5. O razlogu za odločitev o realizaciji pred začetkom postopka prisilne poravnave izdanega sklepa o izvršbi se izvršilno sodišče ni moglo izreči, saj tožeča stranka predloga za nasprotno izvršbo ni vložila, čeprav bi to lahko storila. Predlog za nasprotno izvršbo, s katerim sme dolžnik zahtevati, da mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, lahko upnik vloži v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za zatrjevano preplačilo svojega upnika, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil izvršilni postopek končan. Med v prvem odstavku 67. čl. ZIZ taksativno naštete razloge za njegovo vložitev je mogoče uvrstiti učinkovanje sklenjene prisilne poravnave (2. točka prvega odstavka 67. čl. ZIZ), vsekakor pa bi tožnik v primeru, da je toženec prejel več kot znaša njegova terjatev, z nasprotno izvršbo lahko interveniral na podlagi 5. točke prvega odstavka 67. čl. ZIZ. Tožeča stranka, ki stoji na stališču, da je verodostojna listina – zaradi neupoštevanja spremembe izvršilnega naslova - postala izvršljiva zgolj pod pogoji sklenjene prisilne poravnave St 1352/2010 in je bilo v izvršilnem postopku VL 143073/2010 od nje izterjano preveč,(2) bi torej z nasprotno izvršbo lahko dosegla odpravo, po njenem mnenju nezakonitega stanja.

6. Trditvi, da gre za nezakonito stanje, v pravdnem postopku ni mogoče pritrditi, saj je bilo izvršilno sodišče sklep o izvršbi dolžno utesniti samo v primeru, če upnik do začetka postopka prisilne poravnave še ni pridobil ločitvene pravice. Ker je bil sklep o izvršbi izdan pred začetkom postopka prisilne poravnave, zoper ta sklep vložen ugovor pa se je štel za umaknjenega, je bila ločitvena pravica pridobljena pred začetkom postopka prisilne poravnave - sklep o izvršbi ima učinek rubeža in prenosa v izterjavo (3. odstavek 138. čl. ZIZ) - in je izvršilno sodišče pravilno postopalo na podlagi 2. točke prvega odstavka 216. čl. ZFPPIPP.(3)

7. Ker je tožena stranka z realizacijo izvršbe dobila poplačilo storitev, ki jih je izvedla v korist tožeče stranke, ni mogoče pritrditi niti stališču, da je obogatena. Če so obstajali pogoji za utesnitev izvršbe, je eventualno lahko privilegirana proti ostalim upnikom, nikakor pa ni obogatena. Sredstva, ki jih je z realizacijo izvršbe prejela, je dobila kot poplačilo svoje storitve in ne brez pravne podlage. Pravni temelj za prehod premoženja iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženje tožene stranke torej obstaja (190. čl. OZ).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Sklep o začetku postopka prisilne poravnave St 1352/2010 je bil izdan 5.11.2010. (2) S sklenitvijo prisilne poravnave (in njeno potrditvijo) se dolžnikove obveznosti do upnikov (nastale do začetka postopka prisilne poravnave) spremenijo, ne glede na to, ali so terjatve v postopku prisilne poravnave prijavljene ali ne. 1. odstavek 212. čl. ZPPIPP določa: Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali v 213. čl. drugače določeno.

(3) V 1. točki prvega odstavka 213. čl. ZPPIPP je določeno, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve.