Jedro

Navezna okoliščina za vštevanje pripora po 2. odstavku 49. člena KZ je enoten postopek. Zato se čas v priporu, ki je bil odrejen v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila kasneje v enotnem postopku izdana zavrnilna obsodba, všteje v kazen, izrečeno za drugo kaznivo dejanje, čeprav se je kazenski postopek za to drugo kaznivo dejanje začel, ko je bil pripor že odpravljen, šele po odpravi pripora pa je bil izdan tudi sklep o združitvi obeh postopkov po 7. odstavku 32. člena ZKP. Če je enoten postopek posledica združitve do tedaj samostojnih kazenskih postopkov, pa je nadaljnji pogoj za vštevanje pripora tudi, da so podani pogoji za združitev postopka, med drugim, da kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaralo.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je zoper obs. J.Z. zavrnilo obtožbo iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) glede kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP pa glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Spoznalo pa ga je za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da oškodovanki v šestih mesecih poravna škodo v višini 1.052.453,00 SIT. V kazen se mu všteje čas, prestan v priporu.

Odločeno je bilo o premoženjskopravnem zahtevku, obsojenec pa je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 29.8.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. in 6. točko 372. člena ZKP in drugim odstavkom 49. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče v izpodbijanem delu sodbi spremeni ali v tem delu sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena.

Zagovornik sicer utemeljeno izraža pomisleke o vštetju pripora v izrečeno kazen, saj zaradi kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil pripor utemeljen, obsojenec ni bil spoznan za krivega, medtem ko se v času pripora kazenski postopek za kaznivo dejanje zatajitve, za katero je bil spoznan za krivega, sploh še ni vodil. Vendar je ta kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo korist, kar bi se pokazalo v primeru preklica pogojne obsodbe. Ker lahko zagovornik vloži zahtevo le v obsojenčevo korist, naj se ta zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je bil obsojenec v priporu zaradi dejanj, za katera je bila izdana zavrnilna sodba. V času pripora še ni bil uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje zatajitve, za katero je bil spoznan za krivega in za katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba. Člen 49 KZ v drugem odstavku določa, da če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj, se lahko všteva čas, prebit v priporu, v izrečeno kazen, za kar pa ne gre v tem primeru, saj je bil kazenski postopek uveden šele kasneje. Ko je bil uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje zatajitve, je kazenski pregon za kazniva dejanja tatvine in goljufije že zastaral, zato bi sodišče moralo izdati sklep o ustavitvi kazenskega postopka ne pa sklepa o združitvi postopka. Za kaj takega ni bilo zakonskih razlogov, zato je bil kršen kazenski zakon v obsojenčevo škodo. Poleg tega je bila obsojencu za kaznivo dejanje zatajitve določena kazen, ki skoraj pokriva čas, prebit v priporu. Sodišče je z všetjem pripora v kazen, izrečeno za drugo kaznivo dejanje, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) in prekršilo določbe o vštevanju pripora (6. točka istega člena).

Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec v priporu, odrejenem v zvezi z dejanjema iz točke I izreka prvostopenjske sodbe, in sicer tatvine, izvršene neugotovljenega dne v začetku meseca avgusta 1992, in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer sta bili posamični dejanji storjeni 24.5.1991 in 26.8.1991. Pripor je trajal od 22.9.1994 do 10.3.1995, sklep o preiskavi pa je bil izdan 21.9.1994. Nato je bil 13.1.1997 vložen obtožni predlog za kaznivo dejanje zatajitve, storjene 27.10.1996, sklep o združitvi obeh postopkov pa izdan 20.3.1997. Za kaznivi dejanji tatvine in nadaljevane goljufije je bila obtožba zavrnjena, saj je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi 3.12.1999 umaknila obtožni predlog zaradi absolutnega zastaranja. V obsodilnem delu navedene sodbe pod točko II izreka pa je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve. V šestmesečno zaporno kazen, določeno v okviru pogojne obsodbe, je sodišče vštelo čas, prestan v prej navedenem priporu.

Načeloma velja, da se se čas, prestan v priporu v zvezi s kaznivim dejanjem, všteje v izrečeno kazen za to kaznivo dejanje (prvi odstavek 49. člena KZ). Izjema je določena v drugem odstavku navedenega člena: če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, se čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora za kaznivo dejanje, za katero je obdolženec obsojen. Iz vsebine določbe je razvidno, da se nanaša na situacije, ko zoper obdolženca teče enoten kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj, pripor pa je odrejen le v zvezi z nekaterimi (ali enim) od njih. Navezna okoliščina za vštevanje pripora je torej enoten postopek ne glede na časovno povezanost (istočasnost) pripora in uvedbe oziroma teka kazenskega postopka za kaznivo dejanje, za katerega je obdolženec obsojen. Če je enoten postopek posledica združitve do tedaj samostojnih kazenskih postopkov, pa je v tem primeru nadaljnji pogoj za vštevanje pripora po tej določbi tudi, da so podani pogoji za združitev postopka, med drugim tudi, da kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral. Pogoji za združitev več postopkov v enoten postopek so določeni v sedmem odstavku 32. člena ZKP. To možnost zakon dopušča med drugim tudi takrat, če pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj. Tak primer je tudi obravnavani, pri čemer je treba poudariti, da v času izdaje sklepov o združitvi postopkov z dne 20.3.1997 in 17.4.1997 kazenski pregon za kaznivi dejanji tatvine in goljufije še ni absolutno zastaral. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je pri tatvini nastopilo konec julija 1998, pri goljufiji pa za eno od dejanj 24.5.1997, za drugo pa 26.8.1997 (šesti odstavek 112. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 111. člena KZ). Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je sodišče izdajalo sklepe o združitvi postopka tudi za prejšnja zastarana kazniva dejanja in brez zakonske podlage.

Ker so bili v času izdaje sklepov o združitvi postopkov za to podani pogoji, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 49. člena KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (preživlja se z delom v lokalu izvenzakonske partnerke, brez premoženja, preživninska obveznost do enega otroka).