Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo, ki jo je poimenovalo delna sodba, kljub temu da je odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo. Ker je zoper prvotoženo stranko omenjena odločba končna sodba, predstavlja njena pritožba glede stroškov postopka predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana delna zamudna sodba v 1. tč. izreka razveljavi za znesek 208,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2008 do plačila, v tč. 3 izreka pa se razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na stroške postopka se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 60.299,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 3. 11. 2008 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka), da mu plača odškodnino za materialno škodo v višini 5.967,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.430.000,00 SIT od 29. 7. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.967,29 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V 3. tč. izreka je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 60.299,00 EUR za obdobje od 29. 7. 2005 do 2. 11. 2008, zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se štejejo za resnične vse dejanske navedbe v tožbi, kadar tožena stranka na tožbo ne odgovori. Takšne posledice ne izhajajo iz določb ZPP. Tožena stranka se tudi ne strinja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Sodišče je pri odločanju o višini nepremoženjske škode dolžno upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, strahu, povzročene skaženosti, pomen prizadete dobrine in predvsem namen odškodnine, ki se zrcali v zadoščenju ter nadalje, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo. Potrebno je upoštevati načelo individualizacije višine odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo postopek dopolniti najmanj z zaslišanjem tožnika ter z ustreznimi izvedenci medicinske stroke, na podlagi katerih bo šele jasno ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi in da morda dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazili, predloženimi k tožbi. Sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko utemeljeno in pravično presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka, glede na v tožbi navedena dejstva. Sodišče ni z ničemer utemeljilo višine posameznih oblik nematerialne škode in je višino odmerjene škode enostavno primerjalo s posameznimi sodbami iz zbirke odločitev Vrhovnega sodišča RS. Za navidez podobne primere je sodišče ugotovilo, da je bila odmerjena odškodnina v razponu od 80 do 100 povprečnih plač, na kar je določilo, da je zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Takšen pristop k odmeri pravične odškodnine za nematerialno škodo je povsem napačen. Gre le za primerjavo suhoparnih informacij, ki sodišču ne dajejo dovolj podatkov o posameznem primeru. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Isto velja za odmero materialne škode. Sodišče je dejansko izhajalo iz tega, da so tožnikove navedbe resnične, njegovih trditev ni preverjalo, pa tudi ni jih moglo preveriti, saj jih tožnik ni z ničemer utemeljil, temveč jih v tožbi navaja zgolj pavšalno. Sodišče bo tako za prvo kot za drugotoženo stranko obravnavalo isti historični dogodek, zato je povsem skregano z načelom pravičnosti, da sodišče v isti pravdni zadevi izda dve povsem drugačni sodbi. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik zahteval na račun odškodnine 66.057,42 EUR, sodišče mu je prisodilo 60.299,00 EUR za nematerialno škodo in 5.967,29 EUR za materialno škodo, kar skupaj znese 66.266,29 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem je odločeno o zakonskih zamudnih obrestih ter zoper neodločitev o stroških postopka, se pritožuje tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da se je z dopisom najprej obrnil na prvotoženo stranko, ki je odgovorila, da ima odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki, nato pa je dne 14. 7. 2005 zahtevek naslovil na drugotoženo stranko. Ker le ta ni nič odgovorila, je najkasneje 15 dan po prejemu odškodninskega zahtevka prišla v zamudo in od takrat dalje do plačila, tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti v skladu z 2. odst. 299. čl. OZ. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni v skladu z zakonom in ustaljeno sodno prakso. V izpodbijani sodbi je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da bo o stroških postopka odločilo s končno sodbo. Tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje že odločilo o celotnem zahtevku. Odločba je zoper prvotoženo stranko dokončna, po pravnomočnosti pa tudi izvršljiva, zato bi moral izrek vsebovati tudi odločitev o stroških, ki jih je tožnik priglasil v tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa delno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je izdalo obravnavano delno zamudno sodbo, potem ko je ugotovilo, da so zanjo izpolnjeni predpisani pogoji po določbi 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Kljub temu, da je zamudna sodba posledica neaktivnosti tožene stranke in njenega nenasprotovanja tožbenemu zahtevku, pa je ni mogoče izdati, če niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, opredeljeni v navedeni določbi ZPP. Med ostalimi pogoji je zahtevano tudi, da mora biti tožba sklepčna, kar pomeni, da mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Z zamudno sodbo je v konkretnem primeru pravilno odločeno le v tistem delu tožbe, ki je bila po oceni sodišča prve stopnje sklepčna, medtem ko je v preostalem delu sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja te predpostavke.

Pritožbena navedba tožnika, ki opozarja, da mu v skladu z 299. čl. OZ tudi za nepremoženjsko škodo pripadajo zakonske zamudne obresti od dne 29. 7. 2005 je utemeljena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. 1. 2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, ki je menilo, da tožeči stranki ne pripadajo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva, ko je od tožene stranke terjala izpolnitev obveznosti (oz. od poteka roka, ki ga je namenila toženi stranki za izpolnitev - 299. čl. OZ), temveč šele od izdaje sodbe, je napačno.

Zavrnilno zamudno sodbo je možno izdati le, če je tožba nesklepčna. Če je tožba sklepčna (kot v konkretnem primeru), sodišče prve stopnje stori absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, če kljub sklepčnosti tožbe izda zavrnilno zamudno sodbo. Ker je sodišče prve stopnje kljub sklepčnosti tožbe izdalo zavrnilno zamudno sodbo (v 3. tč. izreka) je bilo potrebno na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP v tem delu zamudno sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru, če je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka pritožbeno sodišče namreč v določbah ZPP nima podlage, da bi posegalo v zamudno sodbo in jo spremenilo. Kot rečeno, je po stališču pritožbenega sodišča tožba tožnika tudi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo sklepčna, zato bi bilo treba tožbenemu zahtevku z zamudno sodbo tudi v tem delu ugoditi. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno materialno pravno podlago glede teka zakonskih zamudnih obresti in ravnalo skladno z določbami 318. čl. ZPP.

K pritožbi tožene stranke: Glede pritožbe tožene stranke pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi.

Tožena stranka priznava, da na tožbo ni odgovorila, vendar pa meni, da niso bile izpolnjene vsebinske predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka, da sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko utemeljeno in pravično presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka, glede na v tožbi navedena dejstva ter da ni mogoče šteti za resnične vse dejanske navedbe v tožbi, kadar tožena stranka na tožbo ne odgovori. Temu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka niti ne protivi temelju tožbenega zahtevka, temveč da je sporna le višina odmere tako premoženjske kot nepremoženjske škode, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 9. 10. 2001. Sodišče prve stopnje je (v ugodilnem delu) pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in je tako v tem delu izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka, kar obširno obrazlaga prvostopno sodišče in se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge iz napadene zamudne sodbe, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se zaradi toženčeve pasivnosti šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi navedel vso potrebno dejansko podlago, tako glede samega škodnega dogodka in odškodninske odgovornosti tožene stranke, opisal je poškodbe, ki jih zadobil v škodnem dogodku in opredelil intenzivnost in trajanje povzročenih fizičnih in duševnih bolečin ter strahu, prav tako je natančno specificiral zahtevek iz naslova materialne škode. Dejstva, na katera je opiral tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka člena 318/I ZPP).

Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (člen 174. in 179. čl. OZ), ko je tožniku za v tožbi prikazane telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja odmerilo 25.037,56 EUR, za pretrpljeni strah 2.921,05 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 29.210,49 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti 2.921,05 EUR ter za materialno škodo 5.967,29 EUR. Sodišče prve stopnje je smiselno obrazložilo, da je odmero tako celotne kot posameznih postavk nepremoženjske škode primerjalo z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih, medtem ko dosojena odškodnina iz naslova premoženjske škode v celoti izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Po mnenju pritožbenega sodišča je, ob upoštevanju dejanske podlage zamudne sobe, prisojena odškodnina v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine. Odškodnina ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu. Pritožba tožene stranke je glede navedenega zato neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožnik je v tem delu vtoževal skupaj 60.090,14 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 60.299,00 EUR. V skladu s 357. čl. ZPP sodišče druge stopnje, če ugotovi, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka, s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru narava prekoračitve tožbenega zahtevka ni takšna, da bi narekovala vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je iz navedenega razloga pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi tožene stranke delno ugodi in izpodbijano sodbo v 1. tč. izreka razveljavi za znesek 208,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2008 dalje do plačila. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ostali pritožbeni razlogi tožene stranke, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče dodatno, glede na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank pojasnjuje, da je zaključek postopka na prvi stopnji lahko za posamezne sospornike povsem različen. Ker gre za navadna sospornika, lahko zoper vsakega od njiju teče samostojna pravdna pot z različnim izidom. Ta je lahko posledica dispozitivnega akta stranke, ki ga drugi sosporniki niso opravili, ali pa se postopek zaključi s sodno odločbo, ki je v okviru v formalnem smislu enega pravdnega postopka lahko različna glede posameznih sospornikov, tako glede na kriterij vsebine izreka, kot glede na postopek, v katerem je sodišče izdalo sodbo. Mogoče je tudi (kot v konkretnem primeru), da sodišče proti enemu navadnemu sosporniku izda zamudno sodbo, proti drugemu pa zavrnilno sodbo. Če so od več tožbenih zahtevkov samo nekateri (ali zoper nekatere sospornike) zreli za končno odločbo, lahko sodišče glede teh izda delno sodbo (tako N. Betteto, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2005). Vendar pa delna sodba predstavlja izjemo od pravila, da odloči sodišče o vseh s tožbo uveljavljanih zahtevkih z eno sodbo (drugi odstavek 310. člena ZPP). Sodišče jo v skladu z načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka lahko izda takrat, ko je le določen zahtevek (ali njegov del) že zrel za končno odločbo, medtem ko preostali zahtevki (oziroma njihovi deli) še niso zreli za presojo. Bistvo izdaje delne sodbe ni v odložitvi obravnavanja posameznih (delov) zahtevkov ali ločenem vodenju postopkov, temveč v (hitrejši) odločitvi o že zrelih zahtevkih. Pri odločanju o tem, ali bo izdalo delno sodbo, sodišče ni vezano na predloge in dogovore pravdnih strank. Vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka in s tem v zvezi velikost (dela) zahtevka, ki je zrel za končno odločbo (tretji odstavek 314. člena ZPP). Takoj ko so vsi zahtevki zreli za končno odločbo, kot je to v obravnavanem primeru, pa ni več razloga za izdajo delne sodbe. Celo nasprotno. Njena izdaja je v nasprotju z njenim namenom: zagotavljanjem hitrega in ekonomičnega postopka. Sodišče prve stopnje je v zadevni zamudni sodbi odločilo glede vseh tožbenih zahtevkov, zato ni bilo potrebe, da navedeno sodbo imenuje delna zamudna soba (ne glede na to, da jo je izdalo le glede prvotožene stranke). Iz katerega razloga jo je tako poimenovalo tudi ni obrazložilo. Navedena nedoslednost sicer ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zaradi katere bi bilo potrebno sodbo razveljaviti. Je pa sodišče prve stopnje prav iz razloga, ker je izdalo delno sodbo, očitno stroške postopka pridržalo za končno odločbo, pri tem pa je jasno, da glede prvotožene stranke ne bo nič več odločilo, saj je o vseh zahtevkih, ki so zadevali prvotoženo stranko že odločilo. Zoper prvotoženo stranko je navedena sodna odločba končna, zato bi moralo sodišče odločiti tudi o pravdnih stroških. Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP štelo pritožbo tožeče stranke stranke za predlog, naj se izda dopolnilni sklep o stroških postopka.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom obeh pravdnih strank za končno odločbo.