Jedro

Ob različnih ugotovitvah organa prve in druge stopnje, kar zadeva oceno zagovora kaznovanega in o njegovi subjektivni odgovornosti, je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev glede odgovornosti o krivdi kaznovanega in o tem, ali je podana podlaga za njeno izključitev.

Izrek

1) Ob reševanju zahteve za sodno varstvo zagovornika kaznovanega se odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavita ter zadeva pošlje občinski sodnici za prekrške v novo odločitev. 2) Izvršitev pravnomočne odločbe se odloži.

Obrazložitev

Z odločbo, navedeno v uvodu, je Republiški senat za prekrške zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika in potrdil odločbo občinske sodnice za prekrške, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekršek po 6. točki 1. odstavka 68. člena zakona o prometnem davku in mu je bil poleg denarne kazni izrečen še varstveni ukrep odvzema tovornega avtomobila.

V uvodu zahteve za sodno varstvo zagovornik navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov navedenih v 203. členu zakona o prekrških. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbi prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo pošlje prvostopnemu organu v novo odločitev, hkrati pa odloži izvršitev pravnomočne odločbe.

Ob reševanju zahteve za sodno varstvo zagovornika kaznovanega je bilo treba odločbi organov prve in druge stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti in zadevo poslati prvostopnemu organu v novo odločitev.

Očitek, da so kršene določbe postopka o prekrških, ker se odločbi prve in druge stopnje opirata na dokaza, na katera se ne bi smela opirati, ki ga zagovornik utemeljuje s pomanjkljivostmi, do katerih je prišlo pri zaslišanjih obdolženca glede pouka določenega v 1. odstavku 113. člena zakona o prekrških in zaslišanju priče A. U. glede pouka določenega v 2. odstavku 125. člena tega zakona, po presoji senata vrhovnega sodišča ni podan.

Res je, da iz zapisov v zapisnikih ne izhaja, da bi sodnica za prekrške pred zaslišanjem poučila obdolženega o pravici, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja in da v teh tudi ni zabeležen odgovor obdolženca. Ta pomanjkljivost pa še ne daje podlage za ugotovitev, da je bilo zaslišanje obdolženca v nasprotju z določbami 114. člena zakona o prekrških. Ob tem, da zagovornik kaj takega izrecno niti ne trdi, pa tudi le ocenjevanje vsebine obdolženčevega zagovora pri presoji dejstev in dokazov ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, ne daje podlage za sklep za katerega se zavzema v zahtevi za sodno varstvo. Navedena pomanjkljivost bi lahko pomenila le onemogočanje materialne obrambe obdolženca in s tem kršitev njegove pravice do obrambe, če bi to lahko vplivalo ali bi moglo vpivati na zakonitost in pravilnost pravnomočne odločbe, torej razlog iz 2. odstavka 186. člena zakona o prekrških, ki pa ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Sicer pa podlago za takšno ugotovitev tudi ne daje vsebina obdolženčevega zagovora.

Pritrditi je zagovorniku, da je v zapisniku o zaslišanju priče A. U. pri pouku o pravni dobroti oprostitve pričevanja naveden le 125. člen zakona o prekrških, ki sicer osebam navedenim v 1. točki 1. odstavka tega člena daje možnost, da se odpovejo pričevanju in da pri tem ni naveden odgovor priče, tako kot je določeno v 2. odstavku citirane zakonske določbe. Presoja vsebine izpovedbe priče A. U., tako kot je zapisana v zapisniku o njenem zaslišanju, iz katere ne izhaja, da bi izpovedovala v škodo obdolženca (127. člen zakona o prekrških, ki je sicer tudi naveden pri pouku danem pred zaslišanjem priče), ne more vzbujati dvoma, da bi zaradi navedene pomanjkljivosti šlo za dokaz, na katerega se odločba o prekršku ne bi smela opirati. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da iz obrazložitev izpodbijanih odločb o prekršku niti ne izhaja, da bi odločitev o odgovornosti obdolženca bila izrecno oprta na izpovedbo te priče. Senat Vrhovnega sodišča pa je ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo zagovornika kaznovanega spoznal, da je ni mogoče zanesljivo presoditi v delu, v katerem uveljavlja kršitev 9. člena zakona o prekrških. Z razlogi navedenimi v obrazložitvi odločbe prve stopnje, da je kaznovani dobro vedel, da ima v rezervoarju tovornjaka kurilno olje in da ga je tudi namenoma uporabljal kot pogonsko gorivo z namenom okoriščanja, ocenjuje organ prve stopnje, da je kaznovani ravnal naklepno. S takimi razlogi organ prve stopnje zagovor kaznovanega, da ni vedel, da mu je priča A. U. natočila v rezervoar kurilno olje, ocenjuje kot nesprejemljiv in se pri tem opira na izpovedbo priče B. Ž., ki je povedal, da je kaznovani pri kontroli, ki so jo opravili tržni inšpektorji, izjavil, da je bilo gorivo natočeno doma in da takrat niti ni omenil, da mu je med potjo zmanjkalo goriva. Organ druge stopnje pa v zvezi z zagovorom kaznovanega, da ni vedel kakšno gorivo mu je v njegovi odsotnosti priča A. U. natočila v rezervoar tovornega avtomobila, s katerim je uveljavljal, da je bil v opravičljivi dejanski zmoti, z navedbami, da bi se kaznovani kljub temu še pred vožnjo moral in mogel prepričati kakšno gorivo mu je izvenzakonska družica natočila v rezervoar tovornega avtomobila, zlasti še, ker mu je goriva D2 doma primanjkovalo, ocenjuje, da je kaznovani ravnal iz malomarnoti. Ob teh različnih ugotovitvah organov prve in druge stopnje kar zadeva oceno zagovora kaznovanega in o njegovi subjektivni odgovornosti, senat vrhovnega sodišča ni mogel zanesljivo razsoditi o pravilni uporabi materialnega zakona.

Zagovor, s katerim je izpodbijal utemeljenost očitka, da je vedel, ali da bi vsaj moral in mogel vedeti, da je v cestnem prometu uporabil v lastnem tovornem avtomobilu ekstra lahko kurilno olje kot pogonsko gorivo, je kaznovani utemeljeval tudi s tem, da ga je, ko mu je zmanjkalo goriva, odpeljala neka ženska, od koder je telefoniral priči A. U., da mu pripelje gorivo in na pričo B.L., pri katerem je U. dobila gorivo in ga potem sama natočila v rezervar tovornega avtomibila. Glede na to, da je ves čas pri zaslišanjih pred organom prve stopnje vztrajal pri navedenih trditvah, bi bilo treba te preveriti z zaslišanjem prič, na katere se je skliceval. Šele z zaslišanjem teh bi bilo mogoče sprejeti zanesljivo oceno o trditvah, ki jih je kaznovani podal pri soočenju s pričo B. Ž.: "da je gorivo od doma" in izpovedbo priče A. U., za katero se v odločbi prve stopnje ugotavlja, da ne more biti nepristranska. Po vsem tem namreč temeljita analiza zagovora kaznovanega, v katerem je pojasnil svoje ravnanje, ko je ostal brez goriva, kljub izpovedbi priče B. Ž. in posplošenim navedbam glede različnosti barv dizelskega goriva in kurilnega olja, na katere se sklicuje organ prve stopnje v svoji odločbi, še ni mogoče zanesljivo zaključiti, da tak zagovor kaznovanega ni utemeljen. Podlago za to pa tudi ne daje ugotovitev v odločbi organa druge stopnje, da so navedbe v pritožbi zagovornika, da je priča A. U. sama natočila posode s tekočino, ki se ji je zdela primerna, v direktnem nasprotju z njeno izpovedbo dano pri zaslišanju pred organom prve stopnje. Zanesljivo oceno izpovedbe priče, bi kljub takim navedbam v pritožbi, bilo mogoče sprejeti šele po zaslišanju druge priče. Ker je ob upoštevanju navedenih razlogov pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanih odločbah, glede odgovornosti o krivdi kaznovanega in o tem ali je podana podlaga za njeno izključitev, je bilo treba odločbi o prekrških prve in druge stopnje razveljaviti ter zadevo poslati I. stopnemu organu za prekršek v novo odločitev (207.a člen v zvezi z 222. členom zakona o prekrških). Pri ponovnem odločanju bo moral organ za postopek o prekršku prve stopnje po izvedbi nakazanih dokazov natančno ugotoviti odločilna dejstva glede odgovornosti o krivdi kazovanega, kot tudi ali so ob njegovem ravnanju obstajale dejanske okoliščine, ki bi izključevale njegovo odgovornost. Ker je senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve zagovornika za sodno varstvo odločbi organov prve in druge stopnje razveljavil in poslal zadevo prvostopnemu organu v novo odločitev, je hkrati v smislu 2. odstavka 200. člena zakona o prekrških odločil, da se izvršitev pravnomočne odločbe odloži. Podana pa ni v zahtevi za sodno varstvo uveljavljana kršitev materialne določbe zakona o prekrških, ker naj bi po oceni obrambe imelo ravnanje kaznovanega vse znake dejanja storjenega v skrajni sili. Iz zagovora kaznovanega, na katerega se sklicuje zahteva, ne izhaja, da bi res grozila kaka navarnost, ki jo je kaznovani odvračal. Ne glede na to pa je treba poudariti, da mora za izključitev protipravnosti nevarnost tudi obstajati in da vsaka nevarnost ni zadosten razlog za njeno odvračanje, pa tudi prizadejano zlo ne more biti večje od zla, ki je grozilo.

Zahteva za sodno varstvo pa tudi nima prav, kolikor uveljavlja kršitev materialnega zakona v zvezi z izrekom varstvenega ukrepa odvzema tovornega avtomobila, zato ker ta ni v celoti ali vsaj v pretežnem delu last kaznovanega in ker tudi ni nikakršnih posebnih okoliščin, da bi bil ta ukrep izrečen drugi osebi. Ob odločitvi sprejeti v pravnomočni odločbi, da je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekršek po 6. točki 68. člena zakona o prometnem davku in da mu je bila izrečena denarna kazen, je bil varstveni ukrep odvzema predmetov izrečen v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških. Za pravno presojo ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo tega varstvenega ukrepa, pa ni relevantno dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva, to je lastništvo odvzetega tovornega avtomobila. Same trditve v zahtevi za sodno varstvo, da ni nikakršnih posebnih okoliščin za izrek varstvenega ukrepa odvzema motornega avtomobila drugi osebi, ki ni z ničemer obrazložena, pa senat vrhovnega sodišča pri ocenjevanju njene utemeljenosti, ni mogel presojati.