Jedro

ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. spremenitako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki stroške upravljanja in vzdrževanja za obdobje od 1.8.1998 do 27.3.1999,

2. razveljavi v tč. 2 izreka (sklep o stroških) in se zadeva v razveljavljenem delu in glede višine tožbenega zahtevka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem še izpodbijanem delu za plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja v obdobju od 28.3.1999 do 31.8.1999 pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I 1999/04268 z dne 6.11.2000 (sodišče je v izreku pomotoma zapisalo letnico 2004), v tč. 1 in 3 izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 20.300,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2004 dalje do plačila.

Proti taki sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodbo je izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov. Navajala je, da je sodišče napačno uporabilo ZPP glede določil v postopkih majhne vrednosti. Tožena stranka je vložila več vlog, v katerih je navajala in tudi predlagala dokazovanje. Sodišče je vse to upoštevalo in tako obšlo določila ZPP. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev po 14. tč. 339. čl. ZPP. Stanovanjski zakon je predpis, ki že od nekdaj določa, kako postopati v primeru spremembe lastništva. Upravnik je more vedeti za spremembe, če se ne upošteva relevanten register. Toženka je spremembo sporočila šele dne 27.5.2001 in četudi toženka v obravnavanem obdobju morda res ni bila več lastnica stanovanja, tožeča stranka tega ni mogla vedeti. Sodišče tudi ni obrazložilo na kakšni podlagi je toženi stranki priznalo stroške in odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču druge stopnje pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Predmetni spor, glede na vrednost spornega predmeta, predstavlja spor majhne vrednosti (445. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri tem so bila v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljena pravila v sporih majhne vrednosti in sicer določbe od 442. čl. do 458. čl. ZPP. Sodba s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (I. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pa razveljavi sodbo ali sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje tudi takrat, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (II. odst. 458. čl. ZPP).

Pritožba sicer navaja, da je sodišče prve stopnje cit. določila zmotno uporabilo, vendar ta očitek ni utemeljen. Dokaza, to je dopisa z dne 28.7.1995, ki ga je tožena stranka predložila šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 20.9.2004, kar ji, v skladu s 452. čl. ZPP, ni bilo več dovoljeno, sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno ni upoštevalo. Pritožba pa tudi sicer ne pove katero vlogo tožene stranke je sodišče upoštevalo, pa je ne bi smelo.

Dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo in katerega v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati, je naslednje: tožeča stranka je bila na podlagi pogodbe o upravljanju (ki sicer ni predložena v spis, nobena od strank pa njenemu obstoju ni oporekala), upravnik več stanovanjske hiše, v kateri je bilo tudi stanovanje toženke. S pogodbo z dne 24.7.1995 je toženka to stanovanje prodala. O prodaji je tožečo stranko, kot tudi njenega pooblaščenca, obvestila dne 27.3.1999. I. odst. 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno, v vsem, kot se glasi. Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dolžniškega razmerja. V I. odst. je določeno, da če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. II. odst. pa določa, da mora biti odpoved vročena drugi stranki. V VI. odst. pa cit. člen določa, da ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo. Sodišče je torej štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Pritožbeni očitek, da je bilo to šele dne 27.5.2001 ni upošteven, prav iz zgoraj navedenih omejenih pritožbenih razlogov, gre namreč za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico zahtevati od toženke tiste obroke oz. tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo, to pa je za obdobje od 1.8.1998 do 27.3.1999, saj pred tem datumom ni mogla vedeti, da tožena stranka ni več upnik v obveznostnem razmerju. Tožbeni zahtevek je torej v tem delu materialno pravno utemeljen.

Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju (o utemeljenosti vtoževane terjatve po višini izpodbijana sodba nima razlogov, saj sodišče o tem še ni odločalo), je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, ter glede delne utemeljenosti tožbenega zahtevka izdati vmesno sodbo (4. tč. I. odst. 358. čl. in 315. čl. ZPP). Glede višine tožbenega zahtevka ter glede stroškov pravdnega postopka pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).