Jedro

Ker izpodbijani akti obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP nimajo, je že to samo po sebi zadosten razlog za njihovo odpravo. Izpodbijane odločitve namreč sploh ni mogoče preizkusiti. Pri tem sodišče še dodaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v vlogi zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odpravita se sklepa Občinske uprave Občine Log – Dragomer 671-10/2013-53 z dne 17. 3. 2014 in 671-10/2013-89 z dne 17. 4. 2014 ter odločba Župana Občine Log – Dragomer 671-10/2013-107 z dne 19. 5. 2014 in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 17. 3. 2014 tožniku odobril 2.216,51 EUR iz občinskega proračuna, za izvajanje športnih vsebin v letu 2014, za posamezne vsebine, ki jih našteva. Iz obrazložitve izhaja, da je Občina Log – Dragomer v decembru 2013 objavila Javni razpis za zbiranje predlogov za sofinanciranje športnih vsebin izvajalcev letnega programa športa na območju Občine Log - Dragomer v letu 2014 (v nadaljevanju javni razpis). Na razpis se je v roku prijavilo 12 predlagateljev. Komisija za vrednotenje športnih vsebin, prispelih na javni razpis (v nadaljevanju komisija), je v skladu z določili Pravilnika o sofinanciranju športa v Občini Log – Dragomer (v nadaljevanju Pravilnik) zapisniško odprla predloge ter ugotovila formalno popolnost predlogov, prispelih na javni razpis. Na podlagi ugotovitve komisije se je predlagatelje nepopolnih vlog pozvalo, da le-te dopolnijo v roku petih dni. Komisija se je 17. 3. 2014 ponovno sestala ter določila končno višino dodeljenih sredstev posameznim predlagateljem.

V zvezi s tožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep je prvostopenjski organ na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal sklep z dne 17. 4. 2014. S slednjim je tožniku odobril 2.388,78 EUR iz občinskega proračuna za izvajanje športnih vsebin v letu 2014, za posamezne vsebine, ki jih našteva. Iz obrazložitve izhaja, da se je 17. 3. 2014 komisija ponovno sestala ter določila končno višino dodeljenih sredstev posameznim predlagateljem. Upoštevajoč pritožbe treh predlagateljev je bilo treba ponovno korigirati višino dodeljenih sredstev.

Tožnikovo pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep je obravnaval župan kot drugostopenjski organ. Z odločbo z dne 19. 5. 2014 je pritožbi tožnika delno ugodil in tožniku odobril še nekaj sredstev iz občinskega proračuna za izvajanje športnih vsebin v letu 2014, v ostalem delu pa pritožbo zavrnil. Zavrnil je tudi tožnikovo pritožbo za izločitev župana in članov komisije, ki so člani društva, ki je sodelovalo na javnem razpisu ter strokovnega sodelavca v postopku javnega razpisa. Tožniku je naložil, da občinski prireditvi objavi v občinskem glasilu Naš časopis. Iz navedene odločbe izhaja, da skupna višina sredstev, ki so odobrena tožniku, znaša 2.613,98 EUR.

Tožnik se z navedenimi odločitvami ne strinja in jih izpodbija s tožbo. V tožbi pojasnjuje potek dogodkov v zvezi s predmetnim razpisom. Prvostopenjski organ s sklepom z dne 17. 3. 2014 ni odločil o celotnem tožnikovem zahtevku, za kar pa ni navedel razlogov. Tožnik je zato zoper sklep z dne 17. 3. 2014, v katerem je ugotovil še druge nepravilnosti, vložil pritožbo. Namesto, da bi župan kot pritožbeni organ obravnaval in odločil o navedeni pritožbi, je tožnik od organa prve stopnje prejel zahtevo za dopolnitev vloge. Enako zahtevo so prejeli tudi drugi vlagatelji, ki se niso pritožili, čeprav bi prvostopenjski organ moral nepopolne vloge zavreči. Tožnik je nato prejel nov sklep z dne 17. 4. 2014 (nove sklepe so prejeli tudi drugi vlagatelji). Tudi na ta sklep je tožnik vložil pritožbo. V pritožbi je uveljavljal, da za župana in člane komisije, ki so člani športnih društev, ki so kandidirali na razpisu, obstaja izločitveni razlog, saj gre za konflikt interesov. V pritožbi je navedel razloge, zaradi katerih meni, da bi se župan moral zaradi konflikta interesov izločiti iz navedenega postopka. Iz navedenih razlogov tožnik meni, da je treba predmetni razpis razveljaviti.

Tožnik še navaja, da je po vpogledu v upravne spise ugotovil vrsto nepravilnosti. Navaja, da je prvostopenjski organ po prejemu tožnikove pritožbe s pozivi na dopolnitev vloge omogočil vlagateljem, ki niso predložili ustreznih listin, da svojo vlogo dopolnijo, čeprav bi take vloge moral zavreči. Dokumentacija o delu komisije je nepopolna. Dostopen je bil samo zapisnik o pregledu prispelih vlog. Dokumentiranih pregledov o vrednotenju posameznih vsebin v upravnih spisih ni bilo, tako da ni bila mogoča ocena pravilnosti vrednotenja. Kljub temu je tožnik uspel ugotoviti, da je komisija nekatere vsebine, ki jih navaja, napačno vrednotila ter pri nekaterih vlagateljih upoštevala nepopolne vloge. S tem so bili ostali vlagatelji prikrajšani pri odobreni višini sredstev. Tožnik predlaga, da sodišče celoten postopek razveljavi in naloži komisiji ponovno vrednotenje vseh prispelih vlog, ki izpolnjujejo razpisne pogoje. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove ugovore in pojasnjuje potek celotnega postopka. V zvezi s tožnikovo navedbo o obstoju izločitvenih razlogov za župana, ki je odločal kot organ druge stopnje v navedenem postopku, je drugostopenjski organ ugotovil, da ne obstoja noben izločitveni razlog po 35. členu ZUP. Navedeni razlogi prav tako niso podani za člane komisije. Slednja je bila imenovana v skladu z 8. členom Pravilnika. Ta nikjer ne določa, da član komisije ne more biti tudi član športnega društva. V zvezi s pozivom na predložitev pristopnih izjav članov vseh izvajalcev letnega programa pa se tožena stranka sklicuje na svojo pravico, da od izvajalca kadarkoli zahteva predložitev vseh dokazil in podatkov, ki dokazujejo namensko porabo sredstev. Zavrača tožnikove ugovore o nepravilni dodelitvi sredstev ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah, ki jih še dodatno utemeljuje, tožena stranka pa v svoji pripravljalni vlogi vztraja, da tožba ni utemeljena.

Tožba je utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi javnega razpisa za upravno zadevo (2. člen ZUP), mora v postopku izdan upravni akt imeti vse sestavine, ki jih določa 210. člen ZUP. Obrazložitev pa mora vsebovati med drugim razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katero se opira, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (214. člen ZUP). V konkretni zadevi vsi izdani izpodbijani upravni akti take obrazložitve nimajo. Iz njih namreč ne izhaja na podlagi katerih meril in na kakšen način so bila tožniku odobrena sredstva prav v določeni višini. Če upravni akt nima obveznih sestavin obrazložitve, se takega upravnega akta ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijani akti obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP nimajo, je že to samo po sebi zadosten razlog za odpravo navedenih aktov. Izpodbijane odločitve namreč sploh ni mogoče preizkusiti. Pri tem sodišče še dodaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v vlogi zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo. V postopku pa so bile storjene še druge bistvene kršitve pravil postopka.

Po določbi 4. točke 35. člena ZUP pooblaščena uradna oseba organa ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. V obravnavani zadevi je sklepa prvostopenjskega organa z dne 17. 3. 2014 in z dne 17. 4. 2014 izdala oseba, pooblaščena za odločanje - direktor občinske uprave. Navedena oseba pa je sodelovala tudi v postopku odločanja na drugi stopnji, saj je na odločbi, ki jo je izdal Župan Občine Log - Dragomer z dne 19. 5. 2014 navedena kot oseba, ki je pripravila odločbo (torej je vodila postopek na drugi stopnji). S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal druge izločitve razloge, ki pa jih je drugostopenjski organ s pavšalnim sklicevanjem na 35. člena ZUP zavrnil. Vendar razlogi za izločitev niso zgolj razlogi iz 35. člena ZUP, pač pa tudi drugi razlogi po 37. členu ZUP. Po slednjem so tak razlog lahko tudi druge okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranosti. Tožnik se je skliceval na interesno povezanost župana in članov komisije, ki so člani kateregakoli društva, ki je vložilo vlogo na predmetnem razpisu. Drugostopenjski organ je te tožnikove ugovore kot neutemeljene zavrnil. Sodišče meni, da v primeru, da interesna povezanost, kot jo zatrjuje tožnik, res obstoja, je s tem že objektivno izkazan dvom o nepristranosti takih oseb. Tak objektivni dvom pa zahteva izločitev take sebe iz odločanja oziroma ocenjevanja. Oseba, ki izvršuje javno pooblastilo, se mora namreč izogibati vsakemu nasprotju interesov, bodisi, da je to nasprotje resnično ali zgolj „možno“. Če pa je razlog za izločitev objektivno podan, bi udeleženi v postopku morali ravnati po 36. členu in 38. členu ZUP.

Sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjski organ v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 17. 3. 2014 izdal nov sklep z dne 17. 4. 2014, na podlagi 242. člena ZUP. Iz slednjega izhaja, da če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Prvostopenjski organ je na podlagi citirane zakonske določbe sicer izdal nov sklep (z dne 17. 4. 2014), vendar z njim ni nadomestil prvotno izdanega sklepa (z dne 17. 3. 2014). Zato je tudi slednji ostal v veljavi.

Ker je iz vseh pojasnjenih razlogov bilo treba izpodbijane akte odpraviti in vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek, se sodišče ni opredeljevalo še do vseh ostalih tožnikovih ugovorov.

Ker so predmet presoje v konkretnem upravnem sporu lahko le akti, ki jih v predmetni zadevi izpodbija tožnik, sodišče ne more v povezavi z ugotovljenimi kršitvami pravil postopka posegati v druge upravne akte, ki so bili izdani drugim vlagateljem, in ki so že pravnomočni (ali pa so lahko predmet presoje v drugem upravnem sporu).

Ker so po povedanem vsi izpodbijani upravni akti nepravilni in nezakoniti, jih je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (kršitev pravil postopka) in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (kar je lahko vplivalo, da dejansko stanje zadeve ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno), odpravilo in zadevo, ob upoštevanju določb četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijane upravne akte odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).