Jedro

Stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, mora za svoje trditve predložiti dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorki A.A., izdal gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječe stanovanjske hiše in za gradnjo manj zahtevnega objekta – ambulante za male živali (delno K+P+delno M) na zemljišču parc. št. 1039 in 1040, k.o. …, pod v izreku navedenimi pogoji. V obrazložitvi je navedel, da se del obravnavanega območja ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor in ugotovil, da je predvidena gradnja v skladu z navedenim prostorskim aktom ter so izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožniku je bil na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) priznan položaj stranskega udeleženca v postopku.

Drugostopenjski organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in se pri tem v celoti skliceval na ugotovitve prvostopenjskega organa glede razlogov za utemeljenost gradbenega dovoljenja. Tožniku je še pojasnil, da lahko v predmetnem postopku uveljavlja zgolj razloge, ki so v povezavi z njegovo nepremičnino in zaradi katere je pridobil status stranskega udeleženca. Zavrnil je njegove pavšalne ugovore, da bo predvidena gradnja posegla v kakovost njegovega bivanja, saj pri tem tožnik ne izkaže oz. dokaže resničnosti teh navedb, pa tudi ne zatrjuje, da bi predmetna gradnja povzročala prekomerne emisije, ki so priznane tudi s prisilnimi predpisi. Ugotavljanje morebitne zmanjšane vrednosti tožnikove nepremičnine ni predmet tega postopka in tudi ne razlog za zavrnitev vloge investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja. Vsakdo, ki živi v določeni krajevni skupnosti, mora namreč nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v takšni skupnosti. Prav tako gre šteti, da so projektne rešitve v zvezi z urejanjem parkirišč, ponikovalnico in meteorno vodo ustrezne, saj so v skladu s prostorskimi akti, ki veljajo za to območje.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in sodišču predlaga, da v celoti odpravi gradbeno dovoljenje – izpodbijano odločbo ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno obravnavo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. V tožbi navaja, da je z izdanim gradbenim dovoljenjem močno poseženo v kakovost njegovega bivanja. Ambulanta za male živali bo v kletnem prostoru imela tudi prostor za izolacijo živali, kjer bodo živali bivale med zdravljenjem, kar bo zagotovo vplivalo na (z)možnost nočnega počitka, kakor tudi na kvaliteto življenja čez dan. Postavitev takšne ambulante v tako gosto poseljeno območje, praktično v centru mesta in tako blizu sosednjim stavbam, bo vsekakor imela negativne vplive na okolje. Iz skice gradbenega dovoljenja in iz same odločbe je razvidno, da se bo ambulantna dejavnost odvijala tudi na zunanjem prostoru na vzhodni strani objekta, ki neposredno meji na tožnikovo parcelo – in sicer bo namenjena kontroli gibalnih sposobnosti živali. To pa pomeni, da se bodo živali gibale neposredno ob tožnikovi parceli, kar bo ob vedenju, da gre za živali na zdravljenju, gotovo imelo za posledico vsakovrstne možne zvoke različnih živali kot tudi druge negativne vplive, ki jih oddajajo v okolje bolne živali. Živalski iztrebki se bodo ob velikem snegu izcejali neposredno na parcelo tožnika. Prav tako pa je iz skice projekta razvidno, da je dovoljena gradnja nadstreška na vzhodni strani objekta čisto ob meji tožnika, enako tudi ponikalnica vode kot tudi namestitev lovilca olj in utrjena površina do 300 m2. Ker gre za izgradnjo enostavnih oz. pomožnih objektov, je za izgradnjo le-teh treba upoštevati 205. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki jasno določa minimalne odmike od sosednjih zemljišč. Navedeni pomožni objekti niso omenjeni v samem gradbenem dovoljenju, iz česar sledi, da je gradbeno dovoljenje nepopolno (enostavnih in pomožnih objektov sploh ne omenja).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da načrtovana klinika ni v nasprotju z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Lokacija klinike za male živali je izven območja starega mestnega jedra, torej nikakor ne v centru mesta, kot to zmotno trdi tožnik. O morebitnih negativnih vplivih na okolje in življenje pa ni mogoče presojati glede na pavšalne trditve tožnika. Tudi navedba, da bo klinika vplivala na možnost nočnega počitka ni v ničemer utemeljena. V primeru konkretnega projekta ni bilo treba izdelati presoje vplivov na okolje, ki bi sicer bila sestavni del dokumentacije za poseg v prostor, saj je glede na načrtovano funkcijo objekta in druge pogoje po 18. členu Pravilnika o projektni dokumentaciji treba v vodilni mapi v okviru lokacijskih podatkov izdelati opis pričakovanih vplivov objekta na neposredno okolico z navedbo ukrepov. Vse to pa je v okviru konkretnega projekta izpolnjeno. Ponikovalnica, lovilec olj in utrjena površina so glede na namembnost objekta v funkciji objekta kot celote in so njegov sestavni del. Odmiki od sosednjega zemljišča pa ne morejo biti sporni, poleg tega niso nameščeni (čisto) na meji s sosednjim zemljiščem, kot napačno navaja tožnik. Tako ponikovalnica kot tudi lovilec olj sta sestavni del potrebne infrastrukture in sta umeščena v nivo pod koto zunanjega terena in torej ne moreta biti sporna ali kakorkoli moteča za sosednje zemljišče. Navedeni deli infrastrukture niso pomožni objekti, pač pa sestavni deli objekta kot celote in so v projektni dokumentaciji tudi prikazani, gradbeno dovoljenje pa se izdaja za celoto, ne pa za posamezne sestavine.

Nadaljnji pripravljalni vlogi tožnika in stranke z interesom sta bili posredovani vsem strankam postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Med strankami postopka ni sporno, da se gradnja, predvidena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 19/06, 1/07, 5/07, 1/08, 14/08, 18/08, 17/09, 26/09, 30/09, 16/10, 2/11, 4/11, 12/11 in 4/12, v nadaljevanju PUP), po katerem se predvideni poseg nahaja v območju površin za stanovanja. Po 13. členu PUP so med vrstami dopustnih objektov na površinah za stanovanja navedene tudi stavbe splošnega družbenega pomena, kamor upravni organ uvršča kliniko za male živali. Glede na navedeno je treba kot neutemeljene zavrniti tožnikove pavšalne ugovore, da gre za gradnjo v centru mesta na gosto poseljenem območju, kar bo imelo negativne vplive na okolje. Kateri so ti vplivi, tožnik natančno ne pojasni. Glede na dejstvo, da je tožnik v postopku sodeloval kot stranski udeleženec, ki ima pravico udeleževati se postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, pa je bistveno to, da lahko tožnik v upravnem postopku in posledično tudi v postopku upravnega spora ščiti svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na njegovo nepremičnino. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drugi predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec v postopku ne more sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb. Zato tožnik z ugovori glede območja gradnje oziroma gostote poselitve na tem območju in negativnih vplivov na okolje, ki se ne nanašajo konkretno na njegovo nepremičnino, ne more uspeti. Prvostopenjski organ je namreč po uradni dolžnosti preveril in ugotovil skladnost z določbami 66. člena ZGO-1, ugotovil je tudi, da izdano gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječega objekta in gradnjo novega ustreza pogojem PUP.

Stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, mora v skladu z določbo prvega odstavka 65. člena ZGO-1 že v upravnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Kot že navedeno, tožnik takšnih dokazov, s katerimi bi dokazoval povečane (negativne) vplive na svojo nepremičnino in s tem poseg v svoj pravni položaj, ni predložil. Glede stopnje hrupa iz vodilne mape izhaja, da novogradnja objekta ne bo povečala obremenitve s hrupom nad mejnimi vrednostmi kazalcev hrupa za III. območje (40. člen PUP), ne v času gradnje, kot tudi ne v času obratovanja. Tožnik ne zatrjuje prekoračitve mejnih vrednosti hrupa, zato njegovo posplošeno zatrjevanje povečanja vplivov na njegovo nepremičnino, ki bodo nastali zaradi ambulantne dejavnosti, vključno s kontrolo gibalnih sposobnosti živali, ki bo potekala na prostem, na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Tožbeni ugovor glede neupoštevanja minimalnih odmikov predstavlja tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so nadstrešek, ponikovalnica vode, lovilec olj in utrjena površina do 300 m2 zgrajeni praktično na meji sosednjega (njegovega) zemljišča, pri tem pa ne obrazloži, zakaj tega ugovora ni uveljavljal že v upravnem postopku. Glede na določbo 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker po podatkih upravnega spisa tožnik do sedaj tega ugovora ni uveljavljal in se do vprašanja minimalnih odmikov nista izrekla ne organ prve kot tudi ne organ druge stopnje, gre za nedopustno tožbeno novoto. Tega ugovora zato sodišče ne more upoštevati, tožniku pa kljub temu pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je gradnja od parcelne meje odmaknjena 5,05 m, kar je skladno z določbo 16. člena PUP.

Glede tožbenega ugovora, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nepopolno, ker ne zajema enostavnih oz. pomožnih objektov, sodišče tožniku pojasnjuje, da po določbi 3.a člena ZGO-1 za graditev enostavnih objektov ni potrebno gradbeno dovoljenje. Iz izreka odločbe pa natančno izhaja, kaj je predmet gradbenega dovoljenja, torej katera gradnja se z njim dovoljuje (rušitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnja manj zahtevnega objekta). Če pa bi v postopku gradnje prišlo do izvedbe del, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, pa to ne bi bilo izdano oziroma ta dela niso zajeta v že izdanem gradbenem dovoljenju, je takšna gradnja predmet inšpekcijskega postopka.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo v sklad u s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.