Jedro

Izvršilno sodišče je izvršilni naslov dolžno spoštovati in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mladoletnih otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj sicer sodišče sodne poravnave ne bi dovolilo. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi, neposredno pa izhaja tudi iz določbe 238f. člena ZIZ, ki v postopku izvršbe zaradi izvršitve osebnih stikov (v četrtem do šestem odstavku) presojo varstva koristi otrok omogoča zgolj v zvezi z možnostjo odloga izvršbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba zaradi izvrševanja stikov v času med božično novoletnimi prazniki 2024/2025 opravi tako, da prideta otroka k očetu v petek, 20. 12. 2024 in ju oče vrne mami v nedeljo, 5. 1. 2025, ustavi (I. točka izreka sklepa), da se ugovor dolžnice zavrne (II. točka izreka sklepa) in da mora dolžnica upniku v 8 dneh povrniti 193,33 EUR izvršilnih stroškov predloga za izvršbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje in 238,92 EUR stroškov ugovornega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da sodišče v izreku sklepa ne preizkusi krivde vseh deležnikov v procesu izvajanja stikov. Vsaka sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih, ki morajo biti jasni in ne med seboj v nasprotju. Tako z izpodbijanim sklepom sodišče nalaga vso odgovornost za stike na dolžnico, v izreku ne pokaže, da upnik ni opustil vsega, kar otežuje ali onemogoča stike in hkrati priznava, da si dolžnica prizadeva za stike, a ugotovi, da ne dovolj, ker vsi stiki niso izvedeni. S tem sklepom vzpostavlja predpostavko, da so določila izvršilnega naslova lahko izpolnjena le s prizadevanjem dolžnice ne glede na ravnanje upnika, kar je zlasti upoštevaje v ugovoru in pritožbi navedena dejstva o zanemarjanju in nasilnemu ravnanju z mladoletnima otrokoma pravno nevzdržno stališče. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh navedb dolžnice in predlaganih dokazov ter ne sprejme predloga, da strokovna institucija (CSD) morebitne vzroke za neizpolnjevanje polnih stikov poišče pri otrocih oz. posredno pri očetu. V predmeti zadevi gre za jasno izkazano voljo in mnenje mladoletnih otrok (14 in 16 let). CSD je v nekaterih drugih sodnih postopkih prav tako že podal mnenje o koristi in potencialne ogroženosti otrok pri izvrševanju stikov z obema staršema. Dolžnica je v svojem ugovoru na sklep o izvršbi celovito pojasnila okoliščine, zaradi katerih se navkljub znanemu izvršilnemu naslovu stiki z očetom (upnikom) ne morejo v celoti izpolnjevati. Kot je večkrat pojasnila, se je s podpisom sodne poravnave navkljub predhodnim mnenjem CSD o visoki stopnji ogroženosti otrok in predlogom za stike pod nadzorom ter večkrat izkazano voljo obeh mladoletnih otrok, da ne želita nikakršnih stikov z očetom - odgovorno zavezala za določitev stikov (srede, vikendi in počitnice), da bi si otroka z rednimi stiki vendarle postopno povrnila zaupanje v očeta in da bi navkljub prisotnosti nasilja v preteklosti izboljšali medsebojni odnos. Od sklenitve sporazuma naprej si je aktivno prizadevala za redno izvrševanje stikov, žal pa ni mogla v celoti vplivati na odločno voljo otrok, saj sta stike pogosto zavračala, se jih bala in se jim upirala. Mladoletna fanta bosta v letu 2025 dopolnila 14 in 16 let, zato ju je v stike z očetom že praktično nemogoče prisiliti, kar sta v enournem individualnem pogovoru na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 10. 12. 2024 tudi jasno izpovedala. Vsak stik z upnikom, ki se je uresničil od sodne poravnave naprej, je bil posledica krčevitega prizadevanja in intenzivnih priprav dolžnice, dokler nista otroka postala starejša in še bolj odločna v uporu, da teh stikov ne želita več uresničevati (razen v zelo omejenem obsegu, kot so srečanja za kosilo, kino ipd.). Celo ob zavedanju, da upnik dolžnici grozi z izvršbo na stike in visokimi kaznimi, ne, kar sta posebej in večkrat poudarila na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Dolžnica je v svojem ugovoru tudi večkrat navedla stiske otrok ob napovedi, da bo zaradi neizvršenega stika morebiti lahko kaznovana in da bosta morala k upniku na silo na prespanje. Sodišče prve stopnje bi pri presoji primera moralo upoštevati, da hkrati z izvršilnim postopkom teče tudi predkazenski postopek pred preiskovalnim sodnikom na osnovi suma o nasilju, zanemarjanju ter grobem ravnanju v družini (potrjenega s strani CSD, policije in sodišča, ki v postopku po ZPND v izreku ugotavlja, da so podani znaki nasilja v družini). Zaključki le-tega bodo vplivali na izvršilni naslov, ker prisotnost nasilja v družini bistveno vpliva na dejansko obliko in način izvajanja stikov, saj je logično, da se zaradi nasilja v družini otroka pustita pregovoriti v stike neprimerno težje, kot v splošnih primerih, zaradi česar se otroka lažje odločata za stike na javnih mestih ter znatno težje odločata za stike z očetom na samem oziroma za preživljanje noči pri očetu. Dolžnica nikoli ni postopala s svojo voljo, kdaj bi otroka spustila od sebe, temveč si je za vsak izvršen stik aktivno prizadevala, otroka k stiku spodbujala, celo pripravila stvari za prenočitev, a sta otroka s svojo voljo takšen stik omejila, ali celo preprečila, se mu uprla, ga včasih celo zadnji hip odpovedala ali se z njega predčasno vrnila (ga pod pritiski torej le delno uresničila). Otroka sta ob zaslišanju večkrat neposredno izrekla, zakaj se izogibata rednim stikom z upnikom. Tudi glede stikov med počitnicami si je dolžnica prizadevala, da so se uresničili, kjer pa so se odvijali posamezni dogodki, ki so vidno vplivali na izraženo voljo otrok glede nadaljnjih stikov. Upnik je v K. nemočnega in slabotnega otroka s povišano telesno temperaturo pustil samega ob cesti na počivališču na klopci, kjer bi lahko ob visoki avgustovski vročini padel v nezavest ali bil celo ugrabljen. Zaradi tega incidenta in ponovnega grobega ravnanja je bila po uradni dolžnosti podana tudi kazenska ovadba. Dolžnica je zato predlagala ponovno mnenje CSD. Ponovno se je potrdilo mnenje CSD, ki je bilo podano na predhodnih srečanjih, da je odnos med očetom in sinovoma odgovornost očeta in ne matere, medtem ko si dolžnica še naprej aktivno prizadeva za njihove stike. Čeprav mora izvršilno sodišče v teh primerih postopati posebej hitro, vendarle ne sme biti strankam pravica do izjave praktično izvotljena, ker se jim onemogoči izvedba predlaganih dokazov. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika zaradi izvrševanja stikov z mld. otrokoma dovolilo izvršbo na podlagi izvršljive sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II N 1393/2022 dne 17. 5. 2023. Zoper sklep je dolžnica vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor.

6.Sodišče prve stopnje je dolžničin ugovor zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da kljub morebitnim okoliščinam, zaradi katerih v izvršilnem naslovu določeni režim stikov ne bi bil več v največjo otrokovo korist, tega izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru ne sme upoštevati. Presoja varstva koristi otrok je namreč dopustna le v zvezi z možnostjo odloga izvršbe. Ne gre za pravnomočno obsodbo, upniku očitana dejanja pa se nanašajo na čas pred sklenitvijo sodne poravnave, kar z visoko stopnjo verjetnosti pomeni, da so bila očitana dejanja (razen dogodka - bolezni otroka in kolesarjenja v avgustu 2024) že ustrezno obravnavana v postopku določitve stikov. Če bi sodišče v tem postopku ugotovilo, da sporazum med strankama o stikih ni v skladu s koristjo otroka, bi tak predlog zavrnilo. Dolžnico se z denarno kaznijo sili k opravi dejanja, da pripravlja otroka na stike z očetom. Med strankama ni sporno, da se stiki izvajajo le občasno, neredno in ne v takem obsegu, kot je določeno v izvršilnem naslovu. Za izvršbo pa lahko zadošča tudi že ena posamezna, vendar pomembna ugotovljena kršitev dolžnice. Onemogočanje stikov starša, pri katerem otrok živi, je lahko izvršeno z aktivnim ali tudi z opustitvenim ravnanjem (npr. opustitev priprave na stike, kar je lahko: opustitev organizacije stika, prepuščanje odločanja o tem otrokom, nesodelovanje, popuščanje željam otrok, ... ). Pasivnost pri urejanju stikov je tiha privolitev v neizvrševanje stikov. Namen izvršbe ni, da se otroka v stike prisili ali da se stiki izvajajo s prisilo, temveč izvršba teče zoper dolžnico zato, da se jo vzpodbudi, da bo pri izvrševanju stikov otrok z očetom ravnala bolj aktivno. Ni namreč dovolj, da dolžnica otroka na stike vsakokrat spomni, ju prosi ali povpraša, temveč da ju dolžnica na stike pripravlja vseskozi tako, da bodo ti vključeni v njuno življenje. Viber zapisi razkrivajo pasivnost dolžnice oz. popuščanje otrokoma, kar je kršitev omogočanja stikov z otrokoma. Dolžnica nadalje ni pojasnila, kaj se je na posamezni dan izpadlega stika zgodilo (opravičljivega razlog za izpad stika) in kaj je storila, da bi se stiki izvršili. Dejstvo, če otroka (posamezne) stike z očetom zavračata, ne predstavlja utemeljenega ugovornega razloga. Sodišče tudi ni spregledalo, da je dolžnica v posameznih primerih stike s svojim prizadevanjem omogočila, kar izkazuje, da je takšno pripravo v preteklosti opuščala in da sinova strank za stike verjetno potrebujeta več kontinuirane vzpodbude in podpore s strani dolžnice, pa tudi razumevanja s strani upnika. Če pride do situacije, ki otežuje ali celo onemogoča stik ali če je dolžnica zaznala, da se otroka ob stikih ne počutita dobro, da doživljata stisko ali stike začneta odklanjati (npr. stik kolesarjenje in bolezen otroka 24. do 26. 8. 2024), je treba problem reševati v dogovoru z drugim staršem, poiskati strokovno pomoč oz. začeti ustrezne postopke za spremembo stikov. Dolžnica tega ne zatrjuje in ni izkazala, da bi v tej smeri postopala. Sodišče ob obravnavi ugovora ni sledilo dokaznemu predlogu dolžnice, da pridobi mnenje CSD in da neposredno zasliši oba otroka, saj je režim stikov določen v izvršilnem naslovu, zato to ni predmet obravnave v ugovoru. V ugovornem postopku obravnava omogočanje in prizadevanje dolžnice za dosego rednih ali rednejših stikov, zato zaslišanje otrok o njunih razlogih za (občasno) odklanjanje stikov, ni potreben niti primeren dokaz. V ta namen ni treba pridobiti mnenja CSD. Prav tako sodišče mladoletnih otrok ne more zasliševati v zvezi s prizadevanji dolžnice za stike. Očitkov upniku o kaznivih dejanjih in grdem ravnanju obravnavajo pristojni organi. Odločitev sodišča prve stopnje in popolni ter prepričljivi razlogi zanjo so pravilni.

7.Višje sodišče kot primarno pojasnjuje, da je izvršilno sodišče izvršilni naslov dolžno spoštovati (načelo formalne legalitete, prim. 17. člen ZIZ) in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mladoletnih otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj sicer sodišče sodne poravnave ne bi dovolilo. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi, neposredno pa izhaja tudi iz določbe 238f. člena ZIZ, ki v postopku izvršbe zaradi izvršitve osebnih stikov (v četrtem do šestem odstavku) presojo varstva koristi otrok omogoča zgolj v zvezi z možnostjo odloga izvršbe (prim. sklepe VSL I Ip 4449/2010, I Ip 2920/2017, II Ip 1907/2017, VSC I Ip 135/2020, VSC I Ip 237/2023 in druge).

8.Iz dolžničinega ugovora z dokazili v bistvenem izhaja, da dolžnica otrok ne bo "silila" k stikom, temveč dejansko njima prepušča vsakokratno določitev, ali bosta šla na stik ali ne, kar kaže na njeno odločitev, da ne bo spoštovala izvršilnega naslova. S tem v ugovornem postopku v izvršilnem postopku ne more uspeti, pač pa lahko dolžnica vloži kvečjemu predlog za odlog izvršbe po petem ali šestem odstavku 238.f člena ZIZ, če izvršba ne bi bila v skladu z varstvom koristi otrok, in sicer po petem odstavku za največ 3 mesece, v primeru, če bo pred pristojnim organom sprožila postopek za spremembo odločbe o stikih (šesti odstavek 238. f člena ZIZ) pa do konca tistega postopka.

9.V danem postopku se izvršuje obstoječi izvršilni naslov in odpor otrok (čeprav morebiti upravičen) ni ugovorni razlog, ki bi lahko preprečil izvršbo. Na utemeljenost izvršbe zato ne vpliva niti mnenje CSD, da odpor ni posledica manipulacije matere in odtujevanja, temveč očetove agresije in volja ter korist otrok. Dolžnica bi z ugovorom lahko uspela le, če bi trdila in dokazala, kaj vse je storila, da bi do stikov prišlo (npr. redni pogovori s sinovoma, pogovor s socialno delavko v šoli, pedagoginjo, pristojnimi na CSD, ter na primer predlagala priče, ki bi to potrdile...). Tega dolžnica ni storila, temveč je trdila le, da sinova na stik vsakokrat spomni, jima morebiti "celo" pripravi stvari za prenočitev (navedeno torej ne zadostuje), vendar pa končno odločitev vedno prepusti sinovoma, kar tudi po presoji višjega sodišča pomeni, da dolžnica otrokoma glede izvrševanja stikov popušča. "Krčevito prizadevanje" tudi ne zajema pojasnil sinovoma, da bo dolžnica, če otroka na stik ne bosta šla, denarno kaznovana. V čem drugem naj bi bi se kazalo dolžničino krčevito prizadevanje, dolžnica ni pojasnila ne v ugovoru ne v pritožbi.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pripravljanje na stike pomeni, da dolžnica z besedami, ravnanji, in zaupanjem otrokoma sporoča, da so stiki z očetom reden, nujen in koristen del njunega življenja, da jima pomaga pri komunikaciji z očetom, da skuša otrokoma predstaviti pozitivne plati stikov in odnosa z očetom, in da se priprava na stike ne vrši samo na dan stika. Ni namreč dovolj, da dolžnica otroke na stike vsakokrat spomni, ju prosi ali povpraša (ter jima na koncu prepusti odločitev), temveč da ju dolžnica na stike pripravlja vseskozi tako, da bodo ti vključeni v njuno (redno, rutinsko) življenje. Kolikor navedeno ne bi zadostovalo, pa bi dolžnica kot že rečeno morala pridobiti strokovno pomoč pri pripravi otrok na stike, vendar niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da je to storila.

Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da upiranje otrok stikom in očitki upniku o izvrševanju kaznivih dejanj nad otrokom niso ugovorni razlogi, ki lahko preprečijo izvršbo (tako tudi ne, da naj upnik ne bi opustil vsega, kar otežuje ali onemogoča stike), zato se sodišče o tovrstnih ugovornih trditvah ni bilo dolžno opredeljevati, saj ne gre za odločilna dejstva. Posledično sodišče dolžnici ni kršilo pravice do izjave s tem, ko ni izvajalo dokazov v zvezi z omenjenimi dejstvi, saj le-ta niso pravno pomembna oziroma, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu dolžnice, da pridobi mnenje CSD in da neposredno zasliši oba otroka, saj je režim stikov določen v izvršilnem naslovu, zato to ni predmet obravnave v ugovoru. V ugovornem postopku se namreč obravnava omogočanje in prizadevanje dolžnice za dosego rednih ali rednejših stikov in ne upiranje otrok in razlogi za upiranje, pa tudi ne odgovornost upnika za neizvedbo nekaterih stikov, zato zaslišanje otrok o njunih razlogih za odklanjanje stikov, ni potreben niti primeren dokaz. V ta namen zato tudi po presoji višjega sodišča ni bilo treba pridobiti mnenja CSD, prav tako sodišče mladoletnih otrok res ne more zasliševati v zvezi s prizadevanji dolžnice za izvajanje stikov.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da naj bi bilo v razlogih nasprotje, saj naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, da se dolžnica trudi za stike, hkrati pa, da je dolžnica pri pripravljanju otrok za stike pasivna. Iz povzetih razlogov sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je dolžnica nekajkrat vendarle uspela doseči, da sta otroka odšla na stik, med drugim tudi po izdaji sklepa o izvršbi, kar lahko pomeni, da otroka potrebujeta več kontinuirane vzpodbude in podpore s strani dolžnice in da so stiki potemtakem izvedljivi, le dolžnica v zvezi s tem v preteklosti ni bila dovolj aktivna. Po drugi strani pa dolžnica večino časa popušča otrokoma oziroma jima prepušča izbiro, ali bosta na stik odšla, kar pomeni, da je večino časa pasivna (za izvršbo pa bi zadostoval že en neupravičeno neizveden pomemben stik). Razlogi sodišča prve stopnje so logični in razumljivi in ne gre za nasprotje v razlogih.

Višje sodišče sicer lahko razume dolžnico, da v primeru nasilja nad njenima otrokoma (ki drugače sicer še niti ni pravnomočno dokazano in za upnika velja domneva nedolžnosti) res težko prepričuje k stikom z očetom, vendar pa psihična nezmožnost izpolnitve ne pomeni tudi pravno upoštevne nemožnosti izpolnitve, ki bi jo dolžnica lahko izkazala le tako, da bi zatrjevala in dokazovala, da je za izvajanje stikov res naredila vse (prim. sklep VSRS II Ips 56/2022), tj. da tudi ob pomoči vseh možnih institucij (primeroma institucij za psihološko svetovanje obema strankama, družinske terapije, socialnega skrbstva, otrokove šole in šolske psihologinje, policije, pediatra otrok, tudi širše družine na obeh straneh in širšega socialnega okolja) odnosa otrok do stikov z očetom ni mogla popraviti do takšne mere, da bi se stiki lahko izvajali.

Ne drži dalje niti pritožbeno uveljavljanje, da naj bi že sam predkazenski postopek vplival na izvršilni naslov, temveč mora dolžnica spremembo izvršilnega naslova doseči po predvidenem postopku. Svoje obveznosti prizadevanja namreč dolžnica ne more zmanjšati na račun zatrjevanega ravnanja upnika.

Tudi v primeru morebitne pravnomočne obsodbe upnika za očitana kazniva dejanja bi bilo izvršilno sodišče še vedno vezano na dosedanji izvršilni naslov in bi ga moralo izvršiti, saj kot že pojasnjeno nima pooblastil za poseganje vanj iz razloga varstva koristi otrok (razen začasno v okviru odloga izvršbe), temveč višje sodišče še posebej poudarja, da mora za največjo korist otrok poskrbeti dolžnica s sprožitvijo ustreznih postopkov pred vsemi institucijami, kjer bo lahko dobila tako ustrezno pomoč (če si je ne more privoščiti, tudi brezplačno pravno pomoč, psihološko pomoč in socialno pomoč pri Centru za socialno delo), kot dosegla boljše življenjske razmere za svoja otroka v postopku za spremembo stikov. V takem postopku lahko dolžnica tudi predlaga izdajo začasne odredbe, kar je hiter postopek, ki ima na izvršilni postopek lahko vpliv prekinitve le-tega, ker drugo sodišče odloča o predhodnem vprašanju vpliva začasne odredbe na obstoječi izvršilni naslov (prim. sklep VSM I Ip 13/2021). V takem primeru presoja koristi otrok v izvršilnem postopku niti ni potrebna, saj se presoja v postopku izdaje začasne odredbe. Tudi na tem področju mora torej biti dolžnica, če meni, da otroka trpita nepopravljivo škodo, pri pristojnih organih še posebej aktivna, če je le možno ob ustrezni pravni pomoči pravnega strokovnjaka.

Posebnih navedb glede odločitve o stroških dolžnica ne podaja, ob uradnem materialnopravnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi ta, saj dolžnica v ugovornem postopku ni uspela in ni izpodbila sklepa o izvršbi, zato so upnikovi stroški bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 238f, 238f/5, 238f/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.