21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 156/2004 z dne 14. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 368/2002 z dne 26. 11. 2003, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-8/2002 z dne 25. 1. 2002 in z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 04/04-17-351-545/93 z dne 30. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevek pritožnice za denacionalizacijo dveh parcel, ki sta bili podržavljeni njeni materi. Zahtevek je zavrnil, ker je ugotovil, da mati pritožnice v času podržavljenja nepremičnine ni bila jugoslovanska državljanka, zaradi česar ni izpolnjen eden od pogojev za denacionalizacijo po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Ugotovil je tudi, da ni mogoče ugoditi zahtevku z uporabo določbe prvega odstavka 10. člena ZDen, ki kot upravičence za denacionalizacijo šteje tudi osebe, ki v času, ko je do podržavljenja prišlo, niso bile jugoslovanski državljani, pa jim je to bilo, ob pogoju stalnega prebivališča na ozemlju današnje Republike Slovenije, priznano po 15. 9. 1947 z zakonom in mednarodno pogodbo. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo. Zavrnjeni sta bili tudi tožba v upravnem sporu in pritožba na Vrhovno sodišče zoper negativno odločitev Upravnega sodišča. Obe sodišči sta šteli, da pravni prednici pritožnice, kljub temu, da je v času podržavljenja parcel imela stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije, ne gre status denacionalizacijske upravičenke, ker ji jugoslovansko državljanstvo po 15. 9. 1947 ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, pač pa ga je pridobila v postopku naturalizacije leta 1979. Sodišči sta pojasnili, da se določba prvega odstavka 10. člena ZDen nanaša le na osebe, ki so kot italijanski državljani živele na priključenem ozemlju, pri materi pritožnice pa naj tudi ne bi bilo sporno, da ni živela na tem ozemlju.

2.Pritožnica navaja, da je razlaga določbe prvega odstavka 10. člena ZDen, kot sta jo dali sodišči, zmotna, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave) ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Meni, da se določba prvega odstavka 10. člena ZDen ne more nanašati le na osebe, ki so kot italijanski državljani živeli na priključenem ozemlju. Ker je njena mati imela v času podržavljenja stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije (ne sicer na priključenih ozemljih) in ker je na podlagi zakona pridobila državljanstvo, pritožnica meni, da gre njeni materi status denacionalizacijske upravičenke. Navaja tudi, da gre njeni materi status denacionalizacijske upravičenke, ker je bila udeleženka NOB. Mati naj bi bila tudi vseskozi prepričana, da je slovenska oziroma jugoslovanska državljanka, ker je bila vpisana v volilni imenik.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Pri preizkusu ustavne pritožbe se v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) omeji na vprašanje, ali so bile z izpodbijanimi akti pritožnici kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Načelo enakosti pred zakonom se v sodnih postopkih odraža v pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnica ne pove, v čem naj bi ji bila ta pravica, ki je pravica procesne narave, kršena. Zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna, trditve o kršitvi te pravice ni mogoče utemeljiti. Očitek sodišču, da je napačno razlagalo določbo prvega odstavka 10. člena ZDen, ne zadošča za utemeljitev trditve o kršitvi 15. in 33. člena Ustave. Tak očitek sam po sebi pomeni zgolj zatrjevanje nepravilne uporabe materialnega prava, kar pa ni predmet preizkusa v postopku z ustavno pritožbo. Razlaga, kot jo je glede določbe prvega odstavka 10. člena ZDen dalo Vrhovno sodišče, pa je tudi sicer skladna z razlago, ki jo je o tem, na koga se nanaša ta določba, že dalo Ustavno sodišče (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, točka 27, Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43). Navedbe pritožnice, ki se nanašajo na vpis njene matere v volilni imenik, za postopek preizkusa ustavne pritožbe zoper odločitve sodišč in upravnih organov, ki so denacionalizacijski zahtevek zavrnili iz razlogov, ki niso povezane s to okoliščino, niso pomembne. Ustavno sodišče pa v tem postopku ni moglo upoštevati navedb pritožnice, da bi njeni materi moral biti priznan status denacionalizacijske upravičenke, ker je bila udeleženka NOB. Iz izpodbijanih upravnih in sodnih odločb ne izhaja, da bi to okoliščino navajala kot podlago za denacionalizacijo. Prav tako pa te okoliščine tudi ni uveljavljala v okviru uporabljenih pravnih sredstev.

5.Ker z izpodbijanimi akti očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan