Jedro

Po preteku roka iz 59. člena ZIZ tožbe na nedopustnost izvršbe ni več mogoče vložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, naj se ugotovi, da je izvršba, ki je bila dovoljena 18.6.1996 v zadevi pod opr.št. VI I 543/96, nedopustna. Oprlo se je na pravilo prvega odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo; Uradni list RS 44/2006; ZIZ-UPB2), ki določa, da pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe mogoče sprožiti v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, tožnik pa je ta rok zamudil. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika sicer zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Svojo odločitev pa je oprlo na druge razloge. Štelo je, da zahteva tožnik odločitev o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno in sicer tedaj, ko je sodišče odločalo o tožnikovem (tedaj dolžnikovem) ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožnik v tej pravdi namreč oporeka veljavnosti dolgovnega seznama, ki je izvršilni naslov v sporni izvršbi. Oporeka pa mu z istimi razlogi kot v ugovornem postopku v izvršbi.

Proti temu sklepu vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sklep druge stopnje spremeni in pritožbi ugodi. Zatrjuje, da sta obe sodišči napačno ugotovili dejansko stanje, v nadaljevanju pa se ukvarja z vprašanjem veljavnosti dolgovnega seznama - torej z vsebinskimi vprašanji. Ker je odločitev v obravnavani zadevi izključno procesne narave, revizijsko sodišče teh navedb ne bo povzemalo.

Revizija ni utemeljena.

59. člen ZIZ predvideva tožbo za nedopustnost izvršbe v primeru, ko je sodišče v izvršilnem postopku odločalo o ugovoru na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev. Iz tega bi izhajalo, da v drugih primerih (ko torej vsebina ugovornega postopka niso bila sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev) takšna tožba ni dopustna. Odločitev izvršilnega sodišča tedaj zavezuje in o njej ni mogoče ponovno odločati v pravdnem postopku. Položaj iz 59. člena ZIZ torej predstavlja izjemo od prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. O dopustnosti izvršbe je ob zgoraj izpolnjenem pogoju mogoče torej ponovno odločati v pravdnem postopku, vendar le, če je tožba vložena v roku 30 dni. Ko ta rok poteče, vložitev tožbe torej v nobenem primeru več ni mogoča (dovoljena).

Ker je ta rok v obravnavani zadevi potekel, je povsem vseeno, ali so v obravnavani zadevi podani drugi pogoji iz prvega odstavka 59. člena ZIZ, ki izjemoma omogočajo ponovno sojenje (tokrat v pravdi), o vprašanjih, o katerih je sicer že odločalo izvršilno sodišče. Rok je potekel in zato takšno odločanje v nobenem primeru ni mogoče. Tožba na nedopustnost izvršbe je namreč v obravnavani zadevi v vsakem primeru prepozna. Odločitev nižjih sodišč, da se tožba zavrže, je zato pravilna.

Sicer pa se revizija s temi predhodnimi procesnimi vprašanji niti ne ukvarja, marveč načenja vsebinska vprašanja, do katerih se tudi revizijskemu sodišču zaradi tega, ker je (ponovno) sodno varstvo iz navedenih razlogov tožniku odrečeno, ni bilo treba ukvarjati.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).