Jedro

V skladu z OZ zastara terjatev na izstavitev listine v 10 letih, v skladu z ZOR pa tudi za takšno terjatev velja splošni 5-letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, da se gospodarski družbi R., d.o.o., podeli status stranskega intervenienta na strani tožeče stranke (I. točka izreka odločbe). S sodbo (II. točka izreka odločbe) je v 1. točki njenega izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka izročiti tožeči stranki za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se za nepremičnine, parc. št. 21/8, parc. št. 21/12, obe vpisani v vl. št. 259, k.o. P. ter nepremičnino, parc. št. 1667/3, vpisano v vl. št. 1009, k.o. D., dovoli prosti odpis od vl. št. 259, k.o. P. v nov vložek v isti k.o. ter pri novo otvorjenem vložku in pri vložku 1009, k.o. D., kjer je edina vpisana nepremičnina, parc. št. 1667/3, vknjižba lastninske pravice za tožečo stranko, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ustanovitev in vknjižbo služnostne pravice, natančneje opredeljen v 2. točki sodbe. Hkrati je odločilo (3. točka sodbe), da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.701,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Povzema trditveno podlago tožbe in odgovora na tožbo in ugotavlja, da sodišče prve stopnje nima prav, da je bila pogodba v celoti izpolnjena, da je predstavljala pravo darilno pogodbo, da posebna darilna pogodba ni bila potrebna, da je tožeča stranka izkazovala interes, da pogodba ostane v veljavi in da je posledično že pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Navaja, da je bila pogodba sklenjena decembra 1997, očitno z namenom da bi žičnice v tej sezoni obratovale. Obratovalna dovoljenja do 31.1.1998 niso bila pridobljena in žičnice niso obratovale vse do leta 2001,ko je tožeča stranka sklenila najemno pogodbo z najemnikom. Tožnica ni izkazovala interesa, da bi nepremičnine prišle v njeno last in je tudi v najemni pogodbi z najemnikom navajala, da je lastnica nepremičnin tožena stranka in da gre le za začasni najem žičniških naprav. Da tožnica ni štela, da je postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi pogodbe 23.12.1997 in izročitve na podlagi zapisnika z dne 6.1.1998, je razvidno tudi iz predloga tožnice za rešitev lastninskih razmerjih z dne 13.9.2005, ki ga sodišče prve stopnje ni ocenilo. S to listino tožeča stranka izkazuje pripravljenost, da vrne vso opremo in nepremičnine v posest toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici. S predlogom 9.1.2007 naj bi se realizirala menjava spornih nepremičnin, ki so v njegovi lasti z dvema parcelama pod in ob hotelu G.. Tožeča stranka je torej priznavala lastništvo tožene stranke na spornih nepremičninah in predlagala menjavo nepremičnin za nepremičnine ob hotelu G., ki bi morale pripasti njej in ne Republiki Sloveniji. Ocenjuje, da teorija realizacije pogodbe z dne 23.12.1997 ne vzdrži in v nadaljevanju niza razloge za svoje stališče. Ker je bila v predmetni zadevi sklenjena pogodba v pisni obliki, teorija realizacije ne pride v poštev. Opozarja na pogodbeno določbo, da je pogodba nična, če obratovalna dovoljenja do 31.1.1998 ne bodo pridobljena, kar izkazuje nagib za sklenitev pogodbe, ki se ni uresničil in je zato pogodba nična. Tožeča stranka se pred vložitvijo tožbe ni štela za lastnico nepremičnin, sicer ne bi tožbenega zahtevka naslovila tako, da ji je tožena stranka dolžna izročiti nepremičnine v last in posest. Upoštevaje določbo 5. točke pogodbe z dne 23.12.1997, stranka ni izpolnila obveznosti glede najema hotela. Zapisnik o prevzemu z dne 6.1.1998 ne more biti podlaga za prenos nepremičnin v last tožeče stranke (izrecno je napisano, da je podlaga za prenos lastništva na premičnih stvareh). V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pogodba z dne 23.12.1997 prava darilna pogodba (tožeča stranka tega ni zahtevala), saj bi bil njen tožbeni zahtevek sicer povsem drugačen. Sodišče prve stopnje je torej prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Ker je v sami pogodbi izrecno predvidena sklenitev posebne darilne pogodbe, ko se bo izpolnil v pogodbi določen pogoj, pogodba z dne 23.12.1997 ne predstavlja že sklenjene pogodbe o daritvi nepremičnin. Sodišče prve stopnje si napačno razlaga dogovor o sklenitvi posebne darilne pogodbe kot dogovor pogodbenih strank o izdaji zemljiškoknjižnega dovolila in je tak zaključek v nasprotju s pogodbo in izpovedbami prič. Sklicuje se na izpovedbe prič M. N., M. S. L. in I. J., ki so izpovedale o menjavi spornih parcel s parcelami pod in ob hotelu G. in o dogovoru na sestanku v letu 2007, da se pogodba z dne 23.12.1997 razveže. Izpovedb prič sodišče prve stopnje ni ocenjevalo in je ostalo odprto vprašanje lastništva dveh parcel pod in ob hotelu G.. Sklenjen je bil dogovor za zamenjavo nepremičnin brez obveznosti do plačila, do česar pa očitno ni prišlo zaradi spornega lastništva dveh parcel ob in pod hotelom G., kar se je zavezala urediti tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno dokazno oceno, da je bila volja strank ob sklepanju pogodbe z dne 23.12.1997, da sporne nepremičnine preidejo že takoj s samo sklenitvijo in izročitvijo v last tožeče stranke, ne glede na izjave zaslišanih prič, ki so povedale, da je šlo pri pogodbi in njeni izvedbi za dogovor o menjavi nepremičnin. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do izjav prič niti do predlogov tožnice za rešitev lastninskih razmerjih med pravdnima strankama z dne 13.9.2005 in 9.1.2007 ter do predloga za formalno razvezo pogodbe z dne 23.12.1997. Tudi do najemne pogodbe in aneksov, iz katerih je razvidno, da se je tožnica zavedala, da ni lastnica spornih nepremičnin, ni zavzelo stališča. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo, da bi bila po pogodbi z dne 23.12.1997 dolžna naročiti izmero spornih nepremičnin tožena stranka. Tožnica je prekludirana in njen zahtevek je zastaran, upoštevaje, da je rok za tak zahtevek tri leta in ne pet let. Nelogično je, da bi podarjala tožnici nepremičnine ogromne vrednosti, ne da bi zasledovala neko korist zase. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi s tega vidika nepravilna. Tožnica je vložila tožbo z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po katerem bi sama dobila vse, tožena stranka pa bi ostala brez tistega, kar je bilo dogovorjeno z zamenjavo. Nepravilno so odmerjeni tudi stroški postopka, glede na uspeh v pravdi, saj je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke glede služnosti v celoti zavrnjen.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Listinska dokumentacija (predlogi tožnice za rešitev lastninskih razmerij med pravdnima strankama z dne 13.9.2005 in 9.1.2007, predlog za formalno razvezo pogodbe z dne 23.12.1997), za katero tožena stranka trdi, da je sodišče prve stopnje ni ocenilo, in izjave prič M. N., I. J. in M. S. L. (toženec trdi, da se sodišče prve stopnje do izjav teh prič ni opredelilo), se ne nanašajo na odločilna dejstva, kar bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju obrazložitve.

Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot uveljavlja toženec s trditvijo, da naj bi, čeprav tožeča stranka ni zahtevala, štelo, da je pogodba z dne 23. 12. 1997 prava darilna pogodba. Toženec, ki uveljavljano kršitev utemeljuje s trditvijo, da bi bil v tem primeru njen tožbeni zahtevek drugačen, ne pove, kakšen bi moral biti zahtevek. Protispisno trdi, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek naslovila tako, da ji je dolžna tožena stranka izročiti nepremičnine v last in posest, saj je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahtevala: izročitev za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero bo tožeči stranki izročil v last (ne v posest), v nadaljevanju tožbenega zahtevka navedene nepremičnine. S tožbenim zahtevkom tožnica ne zahteva ugotovitve lastninske pravice. Kot podlago za uveljavljani zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine navaja pogodbo z dne 23. 12. 1997, s katero je brezplačno prevzela nepremičnine in premičnine, ki jih je v posest prevzela s komisijskim zapisnikom 6.1.1998. Tožnica torej uveljavlja obligacijski zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, saj bo postala lastnica šele z vpisom v zemljiško knjigo (20. in 33. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; ZTLR, ki ga je glede na določbo 266. člena Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ treba uporabiti za razmerja pred uveljavitvijo SPZ). Tožnica za pridobitev lastninske pravice potrebuje ustrezno listino, saj ji pogodba z dne 23. 12. 1997 ne omogoča vknjižbe (ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila) in s tem pridobitve lastninske pravice. Sodišče je glede na trditev tožene stranke, da ima pogodba z dne 23.12.1997 naravo predpogodbe, moralo zavzeti stališče ali predmetna pogodba predstavlja veljavno darilno pogodbo, ki je bila realizirana in ni prekoračilo trditvene podlage, kot trdi toženec.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev: - da sta pravdni stranki 23. 12. 1997 sklenili pogodbo, po kateri tožena stranka kot lastnik žičniških naprav, objektov in pripadajočega zemljišča na Z. prenese brezplačno v last in posest Občini T. bremen proste nepremičnine in premične stvari natančneje opredeljene v 2. členu pogodbe (priloga A 2); - da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo zaradi zemljiškoknjižne izvedbe prenosa lastništva na nepremičninah sklenjena posebna darilna pogodba po pravnomočnosti geodetske odločbe izdane v postopku parcelacije zemljišča, parc. št. 21/12, k.o. P., ker je bil predmet pogodbe le del te parcele; - da je bil 6.1.1998 opravljen prenos in prevzem smučišča Z. (priloga A 3), pri čemer je iz zapisnika razvidno, da so bila predmet primopredaje nepremičnine in premične stvari, navedene v 2. točki pogodbe z dne 23.12.1997; - da je bila parcelacija zemljišča, parc. št. 21/12, k.o. P. izvedena v letu 2004 na podlagi odločbe Geodetske uprave Kranj, izpostave Kranj, z dne 2.3.2004; - da je tožeča stranka z nepremičninami in premičninami na smučišču Z. razpolagala in jih s pogodbo o najemu in upravljanju žičniških naprav na Z. od leta 2001 dalje oddajala v najem in upravljanje družbi G., d.o.o., oziroma njenemu pravnemu nasledniku R., d.o.o., od 1. 6. 2004 dalje; - da po opravljeni parcelaciji v letu 2004 tožena ni izstavila zemljiškoknjižno sposobne listine, ki bi omogočila tožeči stranki vpis lastninske pravice za zemljišča, ki so bila predmet pogodbe z dne 23.12.1997; - da si je tožeča stranka po parcelaciji v letu 2004 prizadevala, da bi se uredilo lastništvo za predmetna zemljišča v zemljiški knjigi, tožena stranka pa je začela pogojevati ureditev z ureditvijo zemljiškoknjižnega stanja za svoje druge nepremičnine, ocenilo, da je tožeča stranka s sklenitvijo in realizacijo pogodbe z dne 23. 12. 1997 pridobila veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, spričo česar je upravičena od toženca zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica podarjenih nepremičnin. Posledično je v tem obsegu tožbenem zahtevku tudi ugodilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogodba z dne 23. 12. 1997 ne predstavlja predpogodbe (45. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR, ki ga je glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ, treba uporabiti za pravna razmerja nastala pred njegovo uveljavitvijo), kot vztraja toženec v pritožbi. Določbe 1. točke, 2. točke in 3. točke predmetne pogodbe v povezavi z prevzemnim zapisnikom komisije z dne 6. 1. 1998, ki je sestavni del pogodbe in podlaga za prenos lastninske pravice na premičninah (3. odstavek 5. člena pogodbe), potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Posebna darilna pogodba, na katero se sklicuje toženec, je bila glede na določbo 3. točke pogodbe z dne 23. 12. 1997 predvidena zaradi ureditve zemljiškoknjižnega prenosa po parcelaciji parcele št. 21/12, k.o. P. (predmet darilne pogodbe je le del parcele – 2. alineja 2.a člena pogodbe). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve v njihovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

Pogodba z dne 23. 12. 1997 je darilna pogodba (2. točka, 5. točka pogodbe) in je ni mogoče opredeliti kot menjalno pogodbo, kot trdi pritožnik. Nobena od pogodbenih določb ne zavezuje tožeče stranke k izročitvi zemljišč pod in ob hotelu G. – parc. št. 21/13, 21/14, k.o. P., tožena stranka pa takega zahtevka tudi ni uveljavljala. O menjavi zemljišč sta se stranki začeli dogovarjati šele po opravljeni parcelaciji parc. št. 21/12, k.o. P. (odločba Geodetske uprave 2. 3. 2004), v okviru sporazumnega dogovarjanja o ureditvi lastništva parcel, ki so predmet pogodbe z dne 23. 12. 1997. Dogovarjanje za sporazumno rešitev lastninskih razmerij (pred vložitvijo tožbe) in v zvezi s tem predložene listine, za odločitev ali obstoji obveznost tožene stranke za izstavitev listine sposobne za vpis v zemljiško knjigo, nimajo vpliva. Listine, na katere se toženec sklicuje (13. 9. 2005, 9. 1. 2007) in glede katerih očita sodišču prve stopnje, da se do njih ni opredelilo se ne nanašajo na odločilno dejstvo. Sodišče pa se je do njih tudi opredelilo (8. stran sodbe). Izpovedbe prič M. N. , M. S. L. in I. J. ne nudijo podlage za pritožbeno zavzemanje, da naj bi bila pogodba iz leta 1997 „neke vrste menjalna pogodba za zemljišča na Z., za zemljišča okrog hotela G..“ Priča M. N. je omenjala osnutek menjalne pogodbe, ki je bil posredovan v okviru dogovarjanj za zemljiškoknjižno ureditev nepremičnin obeh strank in realizacije pogodbe z dne 23. 12. 1997 (dopis tožene stranke 24.8.2004 s osnutkom pogodbe – priloga spisa A 8, A 9). Tudi priča M. S. L. je govorila o menjalni pogodbi v okviru pogajanj po letu 2005, priča Izidor Jeral pa je predstavil svoje razumevanje pogodbe. Predlagana razveza pogodbe 23. 12. 1997 (do razveze ni prišlo) je bila posredovana v okviru dogovarjanj za sporazumno rešitev, v letu 2007 (pred vložitvijo tožbe). Kot je pojasnila priča M. N., je tožeča stranka v letu 2007 ugotovila, da je tožena stranka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, eno od parcel pod žičnico (gre za parcelo, ki je predmet predmetne pogodbe) obremenila s hipoteko, spričo česar so se pogovarjali tudi o razvezi pogodbe. Predlog sporazuma z dne 31. 3. 2007 za razvezo pogodbe, posredovan z dopisom tožene stranke z dne 31. 1. 2007 (priloga spisa B 4), ni bil sprejet. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila predmetna darilna pogodba realizirana in se pridružuje njegovim razlogom. Premičnine in nepremičnine, ki so bile predmet predmetne pogodbe, so bile tožnici izročene v posest. Zmotno je pritožbeno stališče, da pride v poštev teorija realizacije le v primerih, ko pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki. Sklenjena pogodba nima zemljiškoknjižnega dovolila, in zato tožnici ne omogoča vknjižbe lastninske pravice. Dejstvo, da je tožena stranka še vedno vpisana v zemljiški knjigi, ne pomeni, da se tožeča stranka ni štela za dejansko lastnico na podlagi sklenjenega pravnega posla iz leta 1997. Tudi okoliščina, da tožbe ni vložila takoj po geodetski odmeri (2. 3. 2004), tega ne dokazuje. Po opravljeni parcelaciji so nastopili pogoji za zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, kar tožnica uveljavlja s tožbo vloženo 11. 5. 2007, kar je v okviru splošnega petletnega zastaralnega roka določenega v ZOR, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Drugačno pritožbeno stališče, da je zastaralni rok tri leta ni sprejemljivo, saj za tovrstne obligacijske zahtevke krajši zastaralni rok ni bil predpisan (sedaj veljavni OZ v 350. členu določa 10 letni zastaralni rok). Tožeča stranka si je prizadevala, da bi uredila lastništvo za predmetna zemljišča, vendar je ureditev tožena stranka začela pogojevati z ureditvijo zemljiškoknjižnega stanja za svoje druge nepremičnine, kot je natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka se res ni zavezala naročiti parcelacije (zavezala se je nositi stroške parcelacije – 7. točka pogodbe), kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

Neutemeljeno se tožena stranka zavzema, da je pogodba z dne 23. 12. 1997 nična, glede na 3. odstavek 9. točke pogodbe, ker obratovalno dovoljenje za obratovanje žičniških naprav ni bilo pridobljeno do postavljenega roka, to je do 31. 1. 1998. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnici oziroma upravljalcu smučišča Z. ni uspelo pridobiti obratovalnih dovoljenj, toženec obrazloženo ne nasprotuje. Oporeka le stališču sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je občina izkazovala interes, da pogodbe ostanejo v veljavi, kar je po isti pogodbeni določbi razlog, da pogodba ostane v veljavi. V okviru dogovarjanja za sporazumno ureditev lastninskih razmerij dani predlogi, na katere se sklicuje tožena stranka, ne izkazujejo, da tožena stranka ne bi imela interesa, da se pogodba vzdrži v veljavi.

Neutemeljena je graja stroškovne odločitve. V obrazložitvi sodišča prve stopnje, da zavrnjeni del zahtevka predstavlja sorazmerno majhen del zahtevka, toženec obrazloženo ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče pa z njo soglaša. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in stroške nosi sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo, pritožbeno sodišče, glede na njeno vsebino ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.