Jedro

S svojimi določbami je KP delavcu samo olajšala dokazovanje odškodninskega (civilnega) delikta. V odškodninskih sporih, ki izvirajo iz delovnega razmerja, je pogost problem dokazovanja odgovornosti, saj često ni mogoče dokazati, da je delodajalec pri svojem, sicer nezakonitem odločanju zavestno ravnal zoper predpise. Zaradi tega ni možno ugotoviti odgovornosti na strani delodajalca in ker je odškodninska odgovornost vezana na kumulativno izpolnjevanje zahtevanih pogojev - nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost - odškodninske odgovornosti ni. KP pa je smiselno določila, da odgovornost delodajalca obstaja, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da so bile v postopku ugotavljanja presežnih delavcev storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene delavčeve pravice. Zato je tudi možno zahtevati, v primerih nezakonitih odločitev delodajalca v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, povrnitev nematerialne škode zaradi psihičnih bolečin, vendar pod pogojem, da je ugotovljena škoda in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevkom tožnikov in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici odškodnino iz naslova negmotne škode zaradi nezakonite uvrstitve med presežne delavce v višini 500.000,00 SIT in 3.000,00 SIT za materialne stroške, drugi tožnici pa odškodnino iz naslova negmotne škode v višini 100.000,00 SIT. Višje tožbene zahtevke tožnic je zavrnilo, sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnicam tudi odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnic, v kateri sta grajali zavrnitev njunih višjih denarnih zahtevkov, zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbena zahtevka obeh tožnic kot neutemeljena v celoti zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji sta navajali, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo napačno, ko ni odločilo, da tožnicam tudi kot začasno presežnim delavkam zaradi nezakonite uvrstitve med presežke pripada odškodnina za duševne bolečine.

Obveznost povrnitve škode za duševne bolečine delodajalcu nalagajo vsi pozitivni prepisi, od zakona o obligacijskih razmerjih do zakonov, ki urejajo delovna razmerja, pa vse do kolektivne pogodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker sodišče druge stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku druge tožnice, saj je zavrnilo njen zahtevek samo v višini 100.000,00 SIT, čeprav je bil postavljen v višini 1,200.000,00 SIT. Zato sta predlagali, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih stranka v reviziji izrecno uveljavlja. Revidentki tega nista storili, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo.

Čeprav sta toženi stranki vsebinsko navajali tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodišče ne bi v celoti odločilo o zahtevku druge tožnice, revizijsko sodišče ugotavlja samo očitno pisno pomoto v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Res je, da je druga tožnica postavila zahtevek v višini 1,000.000,00 SIT (v spisu ni najti podatka, da bi bila ta postavljen v višini 1,200.000,00 SIT, kot to navaja revizija), sodišče pa je zavrnilo zahtevek za 100.000,00, vendar je to samo napaka v številki, ki jo je možno vsak čas popraviti glede na določbo 342. člena ZPP. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče ugotavlja, da tožnici zahtevata odškodnino, ki ni pravno priznana in jima zato ne gre. Zato sta bila tudi njuna zahtevka zavrnjena v celoti. To pa pomeni, da ne gre samo za delno odločitev, ampak za očitno pisno napako.

Je pa revizijsko sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar pazi že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in na kar pravilno opozarja tudi revizija.

Splošno odškodninsko odgovornost določa zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), ki v prvem odstavku 154. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, mora to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. V 155. členu ZOR pa je določba, da predstavlja škodo tudi povzročitev duševnih bolečin. Odškodninska odgovornost je podana, če so izpolnjeni elementi nedopustnega ravnanja, nastanka škode, vzročne zveze in odgovornost povzročitelja.

Za odgovornost za škodo iz delovnega razmerja veljajo še posebna določila. Po določbi 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), mora organizacija oziroma delodajalec delavcu povrniti škodo, če jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (KP - Uradni list RS, št. 1/92) pa je glede odgovornosti za nematerialno škodo vsebovala še posebno določilo. Tako je bilo v drugem odstavku 91. člena (prvi odstavek je samo ponovil zakonsko določbo) določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti tudi nematerialno škodo v zvezi s psihičnimi bolečinami, ki jih je utrpel, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bil nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma, da so bile pri odločanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene njegove pravice ali da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Taka določba v kolektivni pogodbi niti ne bi bila nujno potrebna, saj lahko, po mnenju revizijskega sodišča, delavec, če se mu je zaradi nezakonitega postopanja delodajalca zdravstveno stanje spremenilo - poslabšalo in seveda pod pogojem, da so izpolnjene druge predpostavke, uveljavlja pravico do povračila škode. Pri tem lahko uveljavlja odškodnino tako za materialno kot tudi za nematerialno škodo.

S svojimi določbami je KP delavcu samo olajšala dokazovanje odškodninskega (civilnega) delikta. V odškodninskih sporih, ki izvirajo iz delovnega razmerja, je pogost problem dokazovanja odgovornosti, saj često ni mogoče dokazati, da je delodajalec pri svojem, sicer nezakonitem, odločanju zavestno ravnal zoper predpise. Zaradi tega ni možno ugotoviti odgovornosti na strani delodajalca in ker je odškodninska odgovornost vezana na kumulativno izpolnjevanje zahtevanih pogojev - nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost - odškodninske odgovornosti ni. KP pa je smiselno določila, da odgovornost delodajalca obstaja, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da so bile v postopku ugotavljanja presežnih delavcev storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene delavčeve pravice. Zato je tudi možno zahtevati, v primerih nezakonitih odločitev delodajalca v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, povrnitev nematerialne škode zaradi psihičnih bolečin, vendar pod pogojem, da je ugotovljena škoda in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

Zaradi povedanega tudi ni bistveno, ali kolektivna pogodba omogoča povrnitev nematerialne škode samo v primerih trajno presežnih delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo, ali tudi v primerih začasno presežnih delavcev. Samo zaradi jasnosti in obrazložitve v izpodbijani sodbi je treba ugotoviti, da kolektivna pogodba določa povrnitev škode v primerih uvrstitve med presežke delavcev. Ker ZDR uporablja terminologijo "delavcev, katerih delo postane začasno nepotrebno" (31. člen) oziroma "delavca, katerega delo postane trajno nepotrebno" (36. a člen), to pomeni, da se lahko uporablja pojem "uvrstitev med presežke delavcev" tako za začasne kot tudi trajne presežke. Zato delodajalec v primeru ugotovljene škode in pod že prej omenjenimi pogoji, odškodninsko odgovarja v obeh primerih.

V spornem primeru, ko je tožena stranka nezakonito uvrstila tožnici med presežne delavce in je temelj zahtevka zato podan, je ostalo odprto bistveno vprašanje, ali je škoda sploh nastala in če je, ali škoda za tožnici res izvira iz nezakonitega sklepa o začasni nepotrebnosti njunega dela (vzročna zveza). Ta dva pogoja odškodninske odgovornosti v dosedanjem postopku nista bila razčiščena, zato se bo do njiju najprej moralo opredeliti pritožbeno sodišče. Gre namreč za vprašanje pravilne uporabo materialnega prava, na kar pazi sodišče že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbami drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, ZOR in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).