Jedro

Za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja 3-letni zastaralni rok iz I. odst. 380. čl. ZOR, ali pa 5-letni po II. odst. 380. čl. ZOR. Dokazno breme je v primeru II. odst. na strani tožeče stranke. Terjatev pa nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi višina zahtevka. Pri tem pa mora ravnati z vso skrbnostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu za znesek 144.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1996 dalje do plačila in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo skrčenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki invalidnino za 24 % invalidnost za poškodbe, ki jih je mladoletni tožnik dobil v prometni nezgodi, ki jo je povzročil voznik neznanega vozila, po Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb in tabeli za določanje % trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode. Sodišče se je pri ugotavljanju obsega invalidnosti oprlo na mnenji obeh izvedencev iz katerih izhaja, da je tožnik utrpel udarnino glave in pretres možganov, zaradi česar mu je ostala trajna invalidnost v obsegu 5 %. Zaradi srednje izraženega postkomocionalnega sindroma je bila ocenjena invalidnost z 6 %, brazgotinasto deformantne poškodbe obraza s funkcionalnimi motnjami in posttravmatsko deformacijo kosti obraza lažje stopnje je bila ocenjena z 5 %, izguba štirih stalnih zob pa z 4 %, za 1/3-tino omejena supinacija in pronacija podlahtnice v primerjavi z zdravo pa z 5 %, skupno torej 20 %. Glede ugovora zastaranja zahtevka za izplačilo invalidnine za 5 % invalidnost iz naslova brazgotinastih deformantnih poškodb obraza s funkcionalnimi motnjami je sodišče zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. V razlogih sodbe je navedlo, da je tožnik po pooblaščencih pravočasno vložil tožbo na podlagi podatkov, ocene invalidnosti, ki so jo ugotovili izvedenci v okviru postopka pri Z. T.. Šele tekom tega postopka se je izkazalo, da gre tudi za trajno invalidnost zaradi brazgotinastih deformantnih poškodb obraza s funkcionalnimi motnjami, zato je sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila invalidnine tudi po tej postavki. Ker niso ne tožnik in ne pooblaščenci strokovnjaki s področja medicine, zahtevka pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja niso mogli oblikovati drugače kot so ga. Glede obrestnega dela je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v mesecu aprilu 1996 izplačala invalidnino za 11 % invalidnosti in je bila takrat zavezana izplačati celotno invalidnino, zato od tega datuma dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti od invalidnine, ki bi mu jo morala izplačati že v aprilu 1996. O stroških postopka je sodišče odločilo glede na uspeh v pravdi. Sodišče je odmerilo stroške po stroškovniku tožeče stranke in ugotovilo, da je v pretežni meri postavljen v skladu z veljavno odvetniško tarifo razen postavk 7 x po 50 točk. Sodišče je štelo, da je tožeča stranka v celoti uspela z zahtevkom in je zato priznalo vse priglašene stroške. Od stroškov predujma za izvedence je sodišče odmerilo zakonske zamudne obresti od takrat, ko so bili ti stroški poravnani, od ostalih stroškov pa od dneva izdaje sodbe dalje. Toženi stranki ni priznalo nikakršnih stroškov.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse pritožbe razloge iz I. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede 5 % invalidnosti kot posledici posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje. Sodišče je tu odločalo mimo zahtevka tožeče stranke, ki je v tožbi vtoževala invalidnost samo iz naslova omejene gibljivosti desnega zapestja, omejene gibljivosti posameznih sklepov desnega kazalca, postkomocijskega sindroma in izgube štirih zob. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo nekaj česar sploh ni zahteval, s tem pa je prekoračilo postavljen zahtevek. Tožbeni zahtevek iz naslova posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje je tožnik postavil po preteku sedmih let od dneva nastanka škodnega dogodka, zato je ta del zahtevka v skladu z I. in II. odst. 380. člena ZOR absolutno zastaran. Glede zakonskih zamudnih obresti pa sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Če je bil obseg škode znan s pribavo izvedeniškega mnenja v smislu ugotovitve posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje, ki je razultirala v 5 % stopnji invalidnosti, potem je sodišče napačno razsodilo v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je sodišče določilo od 1.5.1996 dalje. Takrat po eni verziji obseg škode še ni bil znan, saj sodišče ni štelo, da je zahtevek v tem delu zastaran, po drugi verziji pa je 1.5.1996 obseg škode že bil znan, ker je sodišče od takrat dalje določilo zakonske zamudne obresti. Takšne navedbe so same s seboj v nasprotju in je odločitev sodišča v tem delu nesprejemljiva. Sodišče pa je tožniku neupravičeno priznalo tudi stroške celotnih izvedenin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ti stroški predstavljajo stroške pravdnega postopka, o katerih se odloča na koncu postopka po kriteriju uspeha. Od tega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče pa je napačno odločilo tudi glede uspeha v postopku in s tem povezanim povračilom vseh pravdnih stroškov, saj je spregledalo, da je tožeča stranka od dneva vložitve tožbe pa vse do 14.10.2002 vtoževala 561.000,00 SIT in je šele s pripravljalno vlogo 14.10.2002 tožbeni zahtevek znižala. Tako tožeča stranka ni v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, zato ni upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka do znižanja zahtevka uspela le deloma in bi sodišče glede tega moralo tudi ovrednotiti pravdne stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali pa razveljavi in vrne v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po I. odst. 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja, zato se po določbah 1060 člena OZ uporablja, določa da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, zastaranje pa nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Tožena stranka je glede plačila zneska 144.000,00 SIT, ki predstavlja invalidnino za 5 % invalidnost v posledici posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje, ugovarjala zastaranje. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati ali je ta del zahtevka zastaral. Glede tega ugovora je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo na podlagi ocene invalidnosti, ki so jo ugotovili izvedenci in se je šele tekom postopka izkazalo, da gre tudi za trajno invalidnost v posledici posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje in da tožnik tega, preden je podal mnenje izvedenec A. B., ni mogel uveljavljati.

Sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno uporabilo materialnega prava, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Škodni dogodek se je pripetil 11.6.1995, tožba je bila vložena 6.6.1997, zahtevek za 5 % invalidnost zaradi posttravmatske deformacije kosti obraza lažje stopnje pa je bil postavljen 14.10.2002, s tem datumom pa je tožeča stranka tudi navajala dejansko stanje v zvezi s tem zahtevkom. Sodišče je štelo, da je tožena stranka tožniku v mesecu aprilu 1996 izplačala invalidnino v višini 11 % invalidnosti in je bila takrat zavezana izplačati celotno invalidnino iz tega pa je zaključilo, da tečejo zamudne obresti od 1.5.1996, torej, da je bila tožena stranka od tega datuma v zamudi.

Tožeča stranka zahteva plačilo invalidnine na podlagi zavarovalne pogodbe - iz naslova nezgodnega zavarovanja po polici št. 10654. Da bi lahko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, ali je zahtevek zastaran, bi moralo uporabiti 380. člen ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah. Po I. odst. 380. člena ZOR, zastarajo terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določen v I. odst. 380. člena ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to izvedela, v vsakem primeru pa je terjatev zastarana pri življenjskem zavarovanju v 10, pri drugih zavarovanjih pa v 5 letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja torej triletni zastaralni rok, ki pa začne teči prvi dan po preteku koledarskega leta v katerem je terjatev nastala oz., v kolikor so izpolnjeni pogoji iz II. odst. 380. člena ZOR, od dneva, ki je določen v I. odst., v vsakem primeru pa je terjatev zastarana v petih letih. Dokazno breme je v primeru II. odst. na strani tožeče stranke. Terjatev pa nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki (elementi), na podlagi katerih se lahko postavi višina zahtevka. Pri tem pa mora stranka ravnati z vso skrbnostjo. Ne upošteva se namreč kdaj je izvedela za določeno škodo, ampak kdaj bi lahko, ob primerni skrbnosti, izvedela za določeno stopnjo invalidnosti. Sodišče prve stopnje mora tudi upoštevati, da v tem primeru tožeča stranka ni zvišala tožbenega zahtevka na podlagi iste dejanske in pravne podlage, ko bi se le zvišala stopnja zahtevane invalidnosti, ampak je dne 14.10.2002 na novo zatrjevala dejansko stanje glede nove oblike invalidnosti po tabeli invalidnosti.

Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ugotovilo dejanskega stanja na podlagi katerega bi lahko pritožbeno sodišče samo uporabilo materialno pravo, zato sodba nima razlogov o tistih dejstvih, ki so odločilna za odločanje o ugovoru zastaranja. Zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v tem delu v ponovno obravnavanje. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem obravnavanju ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, ki so obrazložena zgoraj in nato ob pravilni uporabi 380. člena ZOR ponovno odločati o ugovoru zastaranja. Ker bo sodišče odločalo o zahtevku v višini 144.000,00 SIT bo moralo voditi postopek po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti.

Zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o stroških pravdnega postopka pa bo moralo upoštevati tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka prvotno zahtevala 561.600,00 SIT in je zahtevek skrčilo na 374.400,00 SIT 14.10.2002. Do skrčitve zahtevka je tožeča stranka uspela z manjšim delom zahtevka, tožena stranka pa z večjim delom zahtevka, zato bo moralo sodišče upoštevati tudi stroške tožene stranke in pa različen uspeh v pravdi. Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je tožeči stranki priznalo stroške celotne izvedenine ne glede na uspeh v pravdi in z zamudnimi obrestmi od takrat, ko so ti stroški nastali. Ob pravilni uporabi II. odst. 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so stroški za izvedenca nastali ne glede na uspeh v pravdi in jih pravilno naložilo v plačilo toženi stranki v celoti.

Pritožba zato utemeljeno sodišču očita, da pri svoji odločitvi ne bi smelo priznati tožeči stranki zamudnih obresti od 1.5.1996 dalje, v kolikor je štelo, da terjatev v tem delu ni zastarala. V tem delu gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar bo moralo sodišče pri ponovnem obravnavanju upoštevati.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 355 čl. ZPP-B delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje.