Jedro

Tožeča stranka se je toženi stranki zavezala, da bo zanjo opravila storitve, navedene v pogodbi. Ker vseh poslov, ki so bili predmet naročila, ni opravila, ima ne glede na to, da to v pogodbi ni bilo izrecno in posebej urejeno, pravico le do sorazmernega dela plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 112550/2012 z dne 2.8.2012 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR od 15.4.2012 in od zneska 3.000,00 EUR od 1.8.2012 do izpolnitve obveznosti, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 21.000,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo z nosilnimi razlogi, da sta pravdni stranki sklenili mandatno pogodbo, s katero se je tožeča stranka toženi stranki zavezala, da bo zanjo opravila določene posle, med izvajanjem pogodbe pa je prišlo do spremenjenih okoliščin. Za slednje nobena od pogodbenih strank ni bila odgovorna. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka opravila 30% po pogodbi dogovorjenih del, je v tej višini tožbenemu zahtevku ugodilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v preostalem delu, to je za znesek 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Tožeča stranka zavrnilni del sodbe primarno izpodbija z navedbami o napačni uporabi materialnega prava in navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za mandatno pogodbo, kot naj bi to nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa za pogodbo o kontroli blaga in storitev, ki jo Obligacijski zakonik (OZ) ureja v XXII. poglavju. Višje sodišče pritožbi ne sledi.

7. S pogodbo o kontroli blaga se ena pogodbena stranka (vršilec kontrole) zavezuje, da bo strokovno in nepristransko opravila dogovorjeno kontrolo blaga in izdala o tem potrdilo (certifikat), druga stranka (naročnik kontrole) pa se zavezuje, da bo za opravljeno kontrolo dala dogovorjeno plačilo (prvi odstavek 871. člena OZ). Niti iz trditvene podlage tožeče stranke niti iz predloženih dokazov (zlasti pogodbe z dne 15.2.2012; v nadaljevanju: pogodba) ne izhaja, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo, katere vsebina bi ustrezala vsebini pogodbe o kontroli blaga in storitev. Navedb, na podlagi katerih bi bil mogoče zaključek, da sklenjena pogodba ustreza pogodbi o kontroli blaga in storitev, tožeča stranka ni podala niti v pritožbi.

8. V konkretnem primeru gre za pogodbo o naročilu (mandat), katere vsebino določa 766. člen OZ. S to pogodbo se namreč prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle in hkrati dobi pravico, da te posle opravi (prim. zlasti 2. do 4. člen pogodbe). Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka kot mandatar ravnala v mandantovem interesu (to je v interesu tožene stranke; prim. 3. in 11. člen pogodbe), tudi ni šlo za podjemno pogodbo (pogodbo o delu; XI. poglavje OZ). Materialnopravni izhodišče izpodbijane sodbe je torej pravilno.

9. Med strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka ni opravila vseh poslov, ki so bili predmet naročila, temveč le del. Prav tako ni bilo sporno, da tožeča stranka svojega posla ni mogla opraviti do konca iz razlogov, ki niso bili v njeni sferi. Ne glede na to pa ima pravico le do sorazmernega dela plačila (drugi odstavek 779. člena OZ), saj s pogodbo ni bilo dogovorjeno, da je upravičena do popolnega plačila tudi v primeru, da svojega dela ne dokonča brez svoje krivde. Drži sicer pritožbena navedba, da tožeča stranka s pogodbo ni prevzela nobenega rizika za primer, da pogodba ne bo v celoti realizirana, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena. Tožeča stranka se je toženi stranki namreč zavezala, da bo zanjo opravila storitve, navedene v pogodbi. Ker vseh poslov, ki so bili predmet naročila, ni opravila, ima ne glede na to, da to v pogodbi ni bilo izrecno in posebej urejeno, pravico le do sorazmernega dela plačila. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožeča stranka, je tudi sicer v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), zahtevek za celotno plačilo, glede na odstotek neizpolnjenega dela predmeta obveznosti (70%), pa nesorazmerno visok.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.