Jedro

Čeprav postopkovne določbe ZP-1 tega izrecno ne zahtevajo, bi moralo sodišče že na podlagi osnovnih jamstev poštenega sodnega postopka pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca seznaniti s ključnimi obremenilnimi dejstvi in mu omogočiti, da se o njih izjavi.

Izrek

Sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 9.2.2007 se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije S.G. je storilcu M.L. zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 izdala plačilni nalog, s katerim je izrekla globo v višini 120.000,00 SIT in 6 kazenskih točk v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu s sodbo z dne 9.2.2007 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovni državni tožilec je 2.7.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. Prekrškovni organ je namreč izdal plačilni nalog, ki ga je na podlagi petega odstavka 57. člena ZP-1 storilcu vročil po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Storilec je bil glede očitanega prekrška seznanjen zgolj s pravno opredelitvijo prekrška ter časom in krajem storitve prekrška, saj so samo ti podatki razvidni iz plačilnega naloga, ki ga je prejel. Sodišče je v postopku z zahtevo za sodno varstvo ravnalo v nasprotju s storilčevimi ustavno zagotovljenimi pravicami, saj ga ni seznanilo z navedbami prekrškovnega organa, ki jih je ta napisal in posredoval sodišču po vloženi zahtevi za sodno varstvo, prav tako pa ni dalo storilcu možnosti, da se o njih izjavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Prekrškovni organ je s plačilnim nalogom storilcu M.L. zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 120.000,00 SIT in 6 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker kršitelju plačilnega naloga ni bilo mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, je prekrškovni organ na podlagi petega odstavka 57. člena ZP-1 plačilni nalog vročil po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper po pošti prejeti plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri se sklicuje na pritožbene razloge iz 155., 156. in 157. člena ZP-1 ter med drugim navaja, da mu nihče ni predočil morebitnega dokaza, na katerem temelji plačilni nalog, niti mu ni nihče razložil v plačilnem nalogu omenjenega 122. člena ZVCP-1. Navaja, da je v kritičnem času doma spal, kar bo po potrebi dokazal s pričo. 5. Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo, skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja, poslal pristojnemu sodišču (šesti odstavek 63. člena ZP-1). V opisu dejanskega stanja je navedel, da je M.L. 10.6.2006 ob 2.02 uri v javnem cestnem prometu vozil osebni avtomobil in pri tem ni ravnal po predpisanem znaku, ko ga je policist pravilno ustavljal, ampak je z nezmanjšano hitrostjo nadaljeval vožnjo. Policista sta zapeljala za njim, a ga nista uspela dohiteti in izslediti. Oba sta kršitelja prepoznala na voznikovem sedežu, saj je na mestu ustavljanja javna razsvetljava, prav tako je bil snop svetilke pri ustavljanju usmerjen v notranjost vozila in je osvetlil voznikov obraz. Policista M.L. poznata, saj sta z njim že imela uradne postopke. Istega dne ob 3.00 uri je bil kršitelj poklican po telefonu in seznanjen o kršitvah. Policisti so naslednji dan kršitelja iskali doma, na delavnem mestu in po telefonu, a je bil nedosegljiv. Zato so mu plačilni nalog poslali po pošti. Vozilo, s katerim je kršitelj storil prekršek, je bilo 10.6.2006 ob 5.30 uri izsledeno parkirano na travniku izven naselja Š. pri S.G. Opisu dejanskega stanja je prekrškovni organ priložil tudi pisno izjavo policista, ki je ta dan opravljal uradni postopek s kršiteljem.

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnjevanja dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da dejansko stanje ni moglo biti zmotno ugotovljeno, ker sta pooblaščeni uradni osebi storjeni prekršek neposredno zaznali in hkrati osebno prepoznali storilca. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče M.L., ki ga je storilec podal v zahtevi za sodno varstvo, je sodišče zavrnilo z razlago, da je na podlagi opisa dejanskega stanja in izjave policista, ki ji v celoti verjame, ugotovilo, da bi zaslišanje priče postopek le zavleklo oziroma podražilo, materialna resnica pa na tak način ne bi bila nič drugačna. Vlagatelj s predlaganim dokazom sodišču ni uspel vzbuditi dvoma v navedbe pooblaščene uradne osebe.

7. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja "absolutno bistveno" kršitev postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1, ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. V 62. členu ZP-1 so določeni razlogi, zaradi katerih se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. V prvi vrsti gre v tem členu torej za kršitve, ki so storjene v hitrem postopku pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo oziroma kršitve, ki jih stori prekrškovni organ. Vendar vložnik vsebinsko ne uveljavlja kršitve, ki bi jo storil prekrškovni organ, zato se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo zakonitosti ravnanja prekrškovnega organa, temveč se je omejilo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

8. Vrhovni državni tožilec graja postopek pred sodiščem prve stopnje, pri čemer sodišču očita, da pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca ni seznanilo z obremenilnimi dejstvi in okoliščinami v gradivu, ki ga je posredoval prekrškovni organ na podlagi šestega odstavka 57. člena ZP-1. Sodišče ni omogočilo storilcu, da se izjavi o tistih okoliščinah, ki v okviru opisa dejanskega stanja presegajo podatke, ki jih je bilo moč razbrati iz plačilnega naloga. Zato niso mogle priti do izraza storilčeve ustavne pravice, torej pravica do pravnega sredstva, do sodnega varstva, do enakega varstva pravic in pravica do obrambe.

9. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča (odločba z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97) je potrebno v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih prekrškov z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu v postopku o prekršku dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, šteje Ustavno sodišče jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave. V svoji odločbi z dne 13.3.2003, opr. št. Up-32/01 je Ustavno stališče zavzelo jasno stališče, da iz 22. člena Ustave izhaja pravica obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

10. Glede na navedeno stališče je Vrhovno sodišče presojalo, ali so bila storilcu v konkretnem postopku zagotovljena tista minimalna jamstva, ki kljub manjši teži obravnavanega prekrška in blažji sankciji vseeno še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. Ob tej presoji je potrebno upoštevati, da je gradivo, ki ga je prekrškovni organ sodišču posredoval skupaj z zahtevo za sodno varstvo, bistveno vplivalo na odločitev sodišča, torej na storilčev pravni položaj. Storilcu prekršek in vse relevantne okoliščine v zvezi z njim niso bile predočene na kraju samem. Prekrškovni organ je šele po prejemu zahteve za sodno varstvo sestavil opis prekrška in navedel številne za storilca obremenilne okoliščine. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo oprlo izključno na te navedbe (opis dejanskega stanja in pisno izjavo policista), ki jim je v celoti verjelo, medtem ko je dokazni predlog storilca, s katerim bi ta dokazoval alibi, zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba predlaganega dokaza v ničemer ne bi spremenila ugotovljene materialne resnice.

11. Še posebej pomembno pri tem je, da pred svojim odločanjem o vseh obremenilnih dejstvih in okoliščinah, ki so bistveno vplivala na odločitev, sodišče ni seznanilo storilca, in mu ni omogočilo, da se o njih izjavi. Zato je potrebno ugotoviti, da storilcu v postopku pred sodiščem niso bila zagotovljena procesna jamstva niti v tistem minimalnem obsegu, ki bi še omogočal oceno, da je bil sodni postopek zoper njega pošten. Da bi bila spoštovana osnovna jamstva poštenega sodnega postopka, bi moralo sodišče pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca seznaniti s ključnimi obremenilnimi dejstvi in mu omogočiti, da se o njih izjavi, ne glede na to, da postopkovne določbe ZP-1 tega izrecno ne zahtevajo. Takšna zahteva namreč izhaja neposredno iz Ustave in ustavnosodne prakse.

12. Na opisan način bi sodišče saniralo pomanjkljivost zakonske ureditve postopka o prekrških, po kateri prekrškovni organ opis prekrška in dokaze navede šele po vloženi zahtevi za sodno varstvo, sodišče pa o njej odloči, brez da bi bil o obremenilnih dejstvih pravočasno seznanjen storilec in bi se o njih lahko izjavil. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je ugotovljeno pomanjkljivost zakonske ureditve zakonodajalec odpravil s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E). Zato s strani vrhovnega državnega tožilca predlagana zahteva za oceno ustavnosti relevantnih določb ZP-1 ne bi bila smiselna.

13. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.