Jedro

Pri reševanju predhodnega vprašanja državljanstva upravičenca v postopku denacionalizacije začne odločba o državljanstvu pravno učinkovati, ko postane pravnomočna. Glede na to ni preuranjena odločitev upravnega organa, ko je izdal odločbo o denacionalizaciji na podlagi pravnomočne odločbe o državljanstvu upravičenca, ne glede na to da je bila v postopku ugotovitve državljanstva vložena pritožba na ESČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo je z odločbo št. 490-113/2007/6 z dne 15. 12. 2009 zavrnilo zahtevo tožnikov za denacionalizacijo nepremičnine, vogalne hiše v Ljubljani. Upravni organ je ugotovil, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno bivšemu lastniku A.A.. Na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-1427/1997-1 z dne 31. 8. 2004, je bilo ugotovljeno, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu, ni štel za jugoslovanskega državljana. Po 12. členu Zakona o denacionalizaciji(v nadaljnjem besedilu ZDen) je v primeru, če bivši lastnik po ZDen ni upravičenec do denacionalizacije, upravičenec do denacionalizacije njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če je bilo njemu priznano državljanstvo LRS in FLRJ. S pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu UE Ljubljana, izdano dne 22. 9. 2004, je bilo ugotovljeno, da se B.B. (žena pok. A.A.) ni štela za državljanko LRS in FLRJ, s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-62/1996-1 z dne 30. 9. 2004, je bilo ugotovljeno, da se tožnik C.C. (sin pok. A.A.) ni štel za jugoslovanskega državljana, s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 2/04-02-201-61/1996-1 z dne 5. 10. 2004, pa je bilo ugotovljeno, da tudi tožnica D.D. (hči pok. A.A.) ni štela za jugoslovansko državljanko. Glede na navedeno je upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnika sta v tožbi navedla, da je prvostopni organ izdal odločbo preuranjeno in je zato nezakonita. V postopku za ugotovitev državljanstva A.A. so bila sicer v pravnem redu RS izčrpana vsa pravna sredstva, prav tako za ugotovitev državljanstva za B.B. in C.C., vendar pa sta tožnika v postopku za ugotovitev državljanstva A.A., B.B. in C.C. vložila pritožbe v skladu z določbo 34. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu EKČP) na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve določbe 6. in 14. člena EKČP. Glede na to, da se je ves postopek ugotavljanja državljanstva osredotočil na vprašanje, ali gre za pošteno sojenje, kadar organi, ki odločajo, utemeljujejo svojo odločitev na domnevni nelojalnosti oseb nemške narodnosti, ki v bistvu krši prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti po določbi 14. člena EKČP, in ali je dopustno v primeru že itak sporne določbe o domnevni nelojalnosti zaradi narodnosti posameznika, sklep o nelojalnosti utemeljevati s t.i. sekundarnim gradivom, ne pa z dejanskimi podatki o dejanskem nelojalnem ravnanju posameznika, in je Evropsko sodišče že zavzelo splošna stališča o poštenem obravnavanju dokaznega gradiva, je stališče tožnikov, da gre v primeru denacionalizacije premoženja, ki je bilo odvzeto A.A., za očitno diskriminacijo oseb, temelječo na njihovem narodnostnem poreklu. Ker je tako stališče že enkrat izrecno zavzelo tudi Evropsko sodišče v odločbi (pritožba št. 47825/99 z dne 23. 3. 2006 – 34. točka obrazložitve), tožnika menita, da bi moral organ počakati do rešitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Zato sta tožnika predlagala, da sodišče odločbo odpravi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa v danem roku poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je upravni organ odločal preuranjeno, ko je svojo odločitev oprl na pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu za bivšega lastnika sporne nepremičnine A.A., njegovo ženo B.B. ter otroka C.C. in ni počakal na rešitev pritožb zoper te odločbe, vloženih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Ker izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočnih ugotovitvenih odločbah o državljanstvu za bivšega lastnika A.A., njegovo ženo B.B., ter otroka C.C. in D.D., kar v zadevi ni sporno, ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota pa v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86), tožnika ob upoštevanju 148. člena ZUP/86 po presoji sodišča neutemeljeno ugovarjata, da je prvostopni organ odločil preuranjeno glede na sicer že izčrpana pravna sredstva v Republiki Sloveniji, vendar pa že vložene in še nerešene pritožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi s postopki ugotavljanja državljanstva v RS za A.A., B.B. in C.C., zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin. Razlogi, zaradi katerih so bile vložene pritožbe in verjetnost, ki je podana za uspeh teh pritožb, v obravnavanem primeru niso bistveni.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.