Jedro

Pogoj za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL je s pridobitnim naslovom utemeljeno upravičenje, zato oseba, v korist katere je bila pravica uporabe vpisana, ni nujno tudi upravičenec do lastninske pravice po tem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 675, 674 in 776/8, vse k.o. Š. (1. točka izreka). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki naj bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice, je zavrnjen (2. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 1.216,50 € so naloženi v plačilo toženi stranki (3. točka izreka).

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je po odločitvi sodišča prve stopnje uspeh vsake od strank polovičen, ker je eden od zahtevkov zavrnjen, enemu pa je ugodeno. Po pritožbenem mnenju tak uspeh terja odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tudi z zavrnjenim delom zahtevka so nastali stroški, saj ga je tožena stranka prerekala in uveljavljala njegovo zastaranje. Trdi, da je prerekala tudi tožničino dobro vero, ko je v odgovoru na tožbo zapisala, da se zaradi zemljiškoknjižnih podatkov tožnica ne more uspešno sklicevati na dobroverno posest. Z navedbo v obrazložitvi, da tožena stranka ni prerekala dobre vere, je prišlo do razhajanj med podatki spisa in listinami in s tem bistvene kršitve postopka. Druga bistvena kršitev postopka je podana zaradi protislovnosti razlogov. Sodišče razloguje, da so zemljišča prešla v last RS na podlagi 2. odstavka 74. čl. Zakona o zadrugah, kar pomeni, da je tožena napačna stranka. Ne more imeti pravnega učinka lastninska pravica, ugotovljena v pravdnem postopku zoper nelastnika. Materialno pravo mora sodišče poznati. Odločitev ocenjuje za nesprejemljivo tudi zato, ker tožena stranka nima v lasti nepremičnin, ki jih je tožničin pravni prednik dal v zameno za sporna zemljišča. Tožeča stranka bi morala tožbeni zahtevek postaviti zoper tistega, ki je z menjalno pogodbo od tožničinega pravnega prednika pridobil zemljišča. Niti tožena stranka niti njen pravni prednik z menjalno pogodbo nista ničesar prejela, zato tožena stranka ni dolžna ničesar prepustiti ali priznati. Tožeča stranka ne oporeka, da je tožena stranka pravna naslednica prej vpisanega imetnika pravice uporabe na spornih zemljiščih. Na podlagi pravnega posla tožnica in njen pravni prednik nista mogla pridobiti lastninske pravice, ker se ta na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tožnica lastninske pravice ni pridobila niti s priposestvovanjem, saj je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina. Zaradi vpisa v zemljiški knjigi niti tožnica niti njen pravni prednik nista mogla biti v dobri veri, da sta lastnika. Razen tega tožnica nima aktivne legitimacije za sklicevanje, da tožena stranka ni bila dobroverna, ko si je izposlovala vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo. Trdi, da se je sodišče brez trditvene podlage ukvarjalo z razlogi, kako utemeljiti neutemeljen tožbeni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na neskladje med v sodbi zapisano ugotovitvijo, da tožena stranka ni prerekala tožničine dobrovernosti in vsebino vlog tožene stranke. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo, sklicujoč se na javnost zemljiškoknjižnih podatkov, zanikala dobrovernost tožničine posesti. V vlogi z dne 07. 06. 2010 je svoj ugovor tožničine nedobrovernosti še dodatno opredelila. Na glavni obravnavi je bilo kot nesporno dejstvo ugotovljeno, da ima tožeča stranka (tožnica in njen pravni prednik) sporne nepremičnine v posesti od leta 1978 dalje, kot sporno dejstvo pa dobrovernost te posesti. Sodišče se z razčiščevanjem dobrovernosti tožničine posesti in dobrovernosti posesti tožničinega pravnega prednika ni ukvarjalo, kar pa na odločitev ni vplivalo. Za odločitev o zadevi namreč to dejstvo (dobrovernost posesti) ni pravno pomembno. Uveljavljana kršitev postopka je zato relativna in na rezultat postopka ni vplivala.

Pravno pomembne trditve tožeče stranke so trditve o dne 25. 02. 1978 sklenjeni menjalni pogodbi, njeni zemljiškoknjižni realiziranosti glede nepremičnine parc. št. 218/3 k.o. Č., izvrševanju posesti zamenjanih nepremičnin skladno s pogodbo, smrti D. Š. v letu 1994, tožničini dedni pravici. Tožnica, zaslišana kot stranka, je te trditve pojasnila s podatkom, da je bil D.Š. njen oče in da je njegova edina dedinja. Ta dejstva, ki so nesporna, ustrezno utemeljujejo stvarnopravni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo.

Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da so v času sklepanja menjalne pogodbe za promet z nepremičninami v družbeni lastnini veljala drugačna pravila, kot jih pozna sedanji režim zasebne lastnine. Določena so bila z Zakonom o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS 19/76). Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini. Prenos upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini se je odvijal na podlagi pogodb, samoupravnih sporazumov, skratka pisnih aktov. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da tožničin pravni prednik (lastninske) pravice izvenknjižno ni mogel pridobiti.

Po tožeči stranki zatrjevana in z menjalno pogodbo (dokaz A2) izkazana dejstva utemeljujejo zaključek, da je D.Š. s sklenitvijo menjalne pogodbe na spornih nepremičninah pridobil pravico uporabe, upravljanja in razpolaganja s spornimi zemljišči. Ker je bil vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi le deklaratornega značaja, izostanek zemljiškoknjižne realizacije na pridobitev pravice tožničinega pravnega prednika ni vplival. Iz istega razloga so pravno nepomembni tudi v vl. št. 735 k.o. Š. evidentirani zemljiškoknjižni prenosi pravice uporabe. V času lastninjenja torej pravice uporabe spornih zemljišč tožena stranka ni imela, zato po Zakonu o zadrugah niso bila olastninjena, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

Tožnica, ki je univerzalna pravna naslednica in edina dedinja leta 1994 umrlega D. Š., je te nepremičnine podedovala. S smrtjo D. Š. je njegova zapuščina, v katero so sodile tudi sporne nepremičnine oz. pravice na teh nepremičninah, prešla na njegovo dedinjo – tožnico. Zakon o dedovanju namreč v 132. čl. določa, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (tako imenovano ipso iure dedovanje). Zaradi prehoda zapuščine je leta 1994 tožnica postala imetnica pravic, ki jih je z menjalno pogodbo pridobil njen pravni prednik.

Lastninjenje spornih nepremičnin je bilo izvedeno z dne 25. 07. 1997 uveljavljenim Zakonom o lastninjenju nepremičnin v v družbeni lastnini (ZLNDL – Ur. list RS 44/997 s spremembami), saj z drugimi zakoni ni bilo olastninjeno (1. odstavek 1. čl. ZLNDL). Lastninsko pravico je pridobila tožnica, ki je bila nosilka z menjalno pogodbo pridobljenega upravičenja in ne tožena stranka, ki je bila kot imetnica pravice uporabe pri teh nepremičninah vpisana v zemljiški knjigi (1). Če bi v času lastninjenja pravica uporabe pripadala toženi stranki, bi bile sporne nepremičnine olastninjene na podlagi Zakona o zadrugah, kar pa se ni zgodilo, ker pravice uporabe tožena stranka kljub vpisu v zemljiški knjigi, ni imela.

Dejstvo, da je tožeča stranka zatrjevala tudi pravno nepomembno dejstvo (dobrovernost svoje posesti) in lastninsko pravico utemeljevala z drugo pravno podlago (priposestvovanje), na odločitev ne vpliva. Tožnica je zatrjevala vsa pravno pomembna dejstva za uporabo zgoraj navedenih materialnopravnih določil. Materialno pravo pa sodišče mora poznati, kar pravilno opozarja tudi pritožba. Na pravilnost uporabe materialnega prava tudi pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču pripisuje ugotovitev, da so sporne nepremičnine prešle v last Republike Slovenije, kar je povsem neosnovan očitek, ker take ugotovitve v prvostopenjski sodbi ni. Pritožbeno opozarjanje, da tožena stranka ni pridobila nepremičnine, ki jo je z menjalno pogodbo odsvojil D. Š., je nerazumno, kajti tožena stranka sama trdi, da menjalne pogodbe ni sklepala. Tožeča stranka je zahtevek pravilno uperila zoper zemljiškoknjižnega imetnika stvarne pravice, ker gre za lastninsko tožbo, ki mora biti vložena zoper osebo, v korist katere je uveljavljana stvarna pravica vpisana. Le odločba, ki učinkuje zoper osebo, v korist katere je pravica vpisana, je lahko podlaga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja (3. točka 1. odstavka 40. čl. in 1. odstavek 150. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) Tožničinemu stvarnopravnemu zahtevku je torej prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo, zato je pritožbo, ki v tem delu sodbo izpodbija, treba zavrniti (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stroškovnim delom odločitve in razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo. Z zavrnjenim delom zahtevka stroški niso nastali. Tožena stranka nobene od vlog ni sestavila izključno zato, da bi se uprla zavrnjenemu delu zahtevka; tudi z obravnavanjem tega dela zahtevka posebni stroški niso nastali.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Ustavno sodišče v 16. točki odločbe Up-2677/08-21 z dne 15. 04. 2010 navaja: Lastninsko pravico po ZLNDL so torej imetniki pravice uporabe pridobili ne glede na to, ali so bili kot imetniki pravice uporabe vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti, tudi če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime.