Jedro

Izpodbojna tožba se v takih primerih, kot je obravnavani, vloži po določilu drugega odstavka 283. člena ZOR zoper tretjega, v tem primeru obdarjenca, ki je toženka (ter so njene drugačne trditve, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, neutemeljene). Po določilu 284. člena ZOR izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. V takem obsegu sta sodišči nižjih stopenj tožničinemu zahtevku tudi ugodili. Pri neodplačnih razpolaganjih, za kakršno je šlo v tem primeru, pa se po določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je darilna pogodba z dne 23.9.1992, s katero je M. Š. podaril toženki kot hčerki dvosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjskega bloka št. 9 v izmeri 54 m2, stoječem na parc. št... k.o..., brez učinka do tožnice do višine njene terjatve 33.000 DEM tolarske protivrednosti po srednjem tečaju ljubljanske menjalnice na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 27.240,00 SI-T z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1992 dalje do plačila. Dalje je odločilo, da je toženka dolžna dopustiti prodajo spornega stanovanja do poplačila navedene tožničine terjatve ter da mora tožnici povrniti tudi stroške pravdnega postopka.

Pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se izpodbijana sodba v celoti razveljavi. V reviziji izvaja, da je izrek sodbe nesklepčen in nepravilen ter da niso podane predpostavke za sprejete pravne zaključke. Predvsem toženkin oče v času sklepanja darilne pogodbe ni bil neplačevit, saj je tedaj razpolagal z velikimi sredstvi in ni imel namena škodovati upnikom. Zgolj ena tožničina neuspešna izvršba še ne dokazuje dolžnikovega škodovalnega namena. Kolikor je potrebno po izreku sodbe plačati tolarsko protivrednost valutne terjatve, potem ne morejo teči zakonite zamudne obresti od 1.1.1990 dalje. Kolikor pa tečejo do dneva plačila obresti za devizne vloge, bi moral to izrek jasno povedati, saj je sicer nerazumljiv in ga ni mogoče izvršiti.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji formalnopravno ni opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene. Kolikor pa je toženkina izvajanja o tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, razumeti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ta niso utemeljena. Izrek sodbe sodišča prve stopnje (potrjen s pritožbeno odločitvijo) se glasi: "1. Darilna pogodba z dne 23.9.1992, s katero je M. Š. podaril svoji hčerki M.Š. - toženki svojo nepremičnino in sicer dvosobno stanovanje, ki se nahaja v I. nadstropju stanovanjskega bloka, stanovanje ima št. 9 in meri 54 m2, blok stoji na parc. št. - stavbišče s stanovanjskim blokom 644 m2 k.o..., vpisani v vl. št..., je brez učinka do tožnice, do višine njene terjatve v znesku 33.000 DEM tolarske protivrednosti, po srednjem tečaju ljubljanske menjal- nice, na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 27.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1992 dalje do plačila.

2. Toženka je dolžna dopustiti, da tožnik svojo terjatev zoper M. Š. v znesku 33.000 DEM tolarske protivrednosti, po srednjem tečaju ljubljanskih menjalnic, na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 ter stroškov pravdnega postopka v znesku 27.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1992 dalje pa do plačila, poplača s prodajo dvosobnega stanovanja, ki se nahaja v stanovanjskem bloku T., ki se nahaja v I. nadstropju in ima št. 9, blok pa stoji na parc. št... - stavbišče s stanovanjskim blokom 644 m2 k.o..., vpisan v vl. št..." Revizijsko sodišče ugotavlja, da spredaj navedeni izrek v celoti povzema v tožbi postavljen zahtevek, ki je s procesnopravnega gledišča določen (prvi odstavek 186. člena ZPP), z materialnopravnega pa utemeljen v določbah 280. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, kar sicer spada v materialnopravno presojo). Navedeni izrek pri opisu tožničine terjatve v celoti povzema tožničino zapadlo terjatev do toženkinega očeta kot dolžnika iz izreka sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 16.3.1992, opr. št. I P 185/92, ki je pravnomočna. Pravilnost odločitve iz take sodbe ne more biti predmet preizkusa v tej pravdi (člen 333. člen ZPP). Revizijsko sodišče ob takem stanju zadeve zaključuje, da s sodbama sodišč prve ali druge stopnje, ki sta lahko predmet tega revizijskega preizkusa, ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in prav tako ne iz 10. točke istega člena, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Z revizijskimi izvajanji, da tožnik ni imel oškodovalnega namena pri sklepanju darilne pogodbe, da je tedaj razpolagal z velikimi sredstvi in podobno, uveljavlja toženka okolnosti dejanske narave. Teh pa revizijsko sodišče ni smelo upoštevati glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP, ki določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je toženka hči tožničinega dolžnika, proti kateremu ima zapadlo terjatev (ki je navedena že spredaj), da tožnica v sporu izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika to je darilno pogodbo, sklenjeno med njim in toženko, da je bilo to dolžnikovo pravno dejanje storjeno v njeno škodo, ker drugega premoženja nima in da je tožničina izvršba zoper dolžnika ostala brezuspešna.

Glede na spredaj ugotovljene okolnosti sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodili.

Izpodbojna tožba se v takih primerih, kot je obravnavani, vloži po določilu drugega odstavka 283. člena ZOR zoper tretjega, v tem primeru obdarjenca, ki je toženka (ter so njene drugačne trditve, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, neutemeljene). Po določilu 284. člena ZOR izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. V takem obsegu sta sodišči nižjih stopenj tožničinemu zahtevku tudi ugodili. Pri neodplačnih razpolaganjih, za kakršno je šlo v tem primeru, pa se po določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj odločili o tožničinem tožbenem zahtevku v skladu z navedenimi določili. To pa pomeni, da sta materialno pravo pravilno uporabili in da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).