Jedro

Tudi na podlagi občasne uporabe je mogoče priposestvovati stvarno služnost, če se ta redno izvršuje za točno določen namen ali ob relativno določenem času.

Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven pristop tudi pri razlagi pojma težko nadomestljive škode.

Vsa morebitna škoda, ki tožnikom po njihovih trditvah nastaja, je nadomestljiva z ustrezno denarno odškodnino, če bodo zanjo izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 8. 2023 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep z dne 26. 6. 2023 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16. 6. 2023 zavrne.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 10. 2023 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 28. 8. 2023**

1. Sodišče prve stopnje je 26. 6. 2023 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencema naložilo, da v 24 urah od prejema sklepa odkleneta in odpreta kovinska vrata na svojem dvorišču parc. št. 416/1 in 416/2 k. o. X in tožnikom dovolita prehod preko dvorišča od javne občinske ceste X - Y, parc. št. 834/1, na javno občinsko cesto parc. št. 827, vse k. o. X. Za primer neizpolnitve obveznosti jima je izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki sta jo dolžna plačati solidarno. Toženca sta zoper izdano začasno odredbo vložila ugovor.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 8. 2023 je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo, odločitev o stroških ugovornega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper navedeni sklep sta toženca vložila pravočasno pritožbo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Najprej opozarjata, da je v primerih zahtevkov za ugotovitev obstoja stvarne služnosti zaradi priposestvovanja pravico mogoče priposestvovati le v obsegu, ki ustreza vsebini izvrševanja služnosti. Trditvena podlaga tožnikov je zelo skopa, navajajo le, da so pot uporabljali v obdobju, ki presega priposestvovalno dobo, o načinu in obsegu izvrševanja pa molčijo. Tožniki niso konkretno navedli niti kdo, niti s katerimi in kakšnimi vozili, niti kako pogosto. Čeprav je v postopku izdaje začasne odredbe dokazni standard znižan, mora biti trditvena podlaga takšna, da je verjetnost terjatve sploh mogoče presojati. Tudi sodišče posredno priznava, da tožniki tega bremena niso zmogli, saj v izpodbijanem sklepu zapiše, da naj bi tožniki podali trditve na naroku dne 28. 8. 2023 in v svojih zaslišanjih. Kasnejše dopolnjevanje navedb, ki vsebinsko pomenijo dopolnjevanje predloga, ni dopustno. Ker je sodišče upoštevalo navedbe tožnikov, ki so bile podane tekom ugovornega postopka, in nanje celo oprlo svojo odločitev, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Že samo dejstvo, da so tožniki na naroku morali dodatno navajati, s kakšnimi vozili naj bi se vozili preko nepremičnine tožencev, in da se na te navedbe sodišče v izpodbijanem sklepu sklicuje, jasno kaže, da predlog ni imel zadosti trditev o obsegu zatrjevane služnosti. Da tožniki trditvenega in dokaznega bremena niso zmogli, se kaže tudi v samem izreku začasne odredbe, v katerem sodišče ni moglo določiti, na kakšen način naj bi toženca (s čim) sploh dovolila prehod preko svojega dvorišča. Edina približna referenca izhaja iz tožbenega zahtevka, kjer vsak tožnik zahteva ugotovitev služnosti vožnje z vsemi vozili.

Izpodbijani sklep je nepravilen tudi zato, ker se predmet zavarovanja ne pokriva s tožbenim zahtevkom. V primeru uspeha z zahtevkom bi tožniki dobili le izvršilni naslov za vpis pravice stvarne služnosti v zemljiško knjigo, z začasno odredbo pa se začasno ureja vprašanje izvrševanja domnevne posesti, torej zavarovanje zahtevka, ki po vsebini meri kvečjemu na motenje posesti služnosti, ne pa na njen obstoj. Gre torej za dva različna zahtevka, ki ju sodišče ne more združiti tako, da o prvem vodi pravdni postopek, drugega, ki se nanaša na izvrševanje domnevne pravice, pa zavaruje ne da bi odločalo o tem zahtevku. Sodišče bi v predmetnem postopku lahko zavarovalo le terjatev na ugotovitev obstoja služnosti, za kar pa v spisu ni predloga, niti navedb in dokazov.

Napačno in pavšalno so ugotovljeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je edini mogoč dostop do nepremičnin tožnikov preko dvorišča tožencev, saj je to v neposrednem nasprotju z navedbami tožnikov. Tožnik A. A. je že v tožbi trdil, da pot do parcel 195/1 in 194/1 poteka tudi preko parcel drugih lastnikov, kjer naj ne bi bila sporna. To je lahko le pot, ki potekajo parcelah tožnice B. B. št. 196, 197, 198 in 199. Parcele 196, 198 in 199 neposredno mejijo na občinsko parcelo 829 in imajo tako neposreden stik z javnim dobrim. Tožnik A. A. torej lahko do svojih parcel nemoteno dostopa po občinski parceli 829 ter nato po isti poti, kot jo opisuje v tožbi, le v nasprotni smeri. Tožnica B. B. pa ima do svojih parcel neposreden dostop z občinske parcele 829, parcela 197 z obstoječo potjo tudi neposredno meji na občinsko parcelo 827, ta pa nato meji tudi na ostale parcele te tožnice. V vlogi z dne 25. 7. 2023 tožniki dodatno priznavajo, da preko parcele 829 do svoje parcele 198 dostopa tožnica B. B. Že po obliki parcele 829 je jasno, da je in je vedno bila občinska pot, ki je zato tudi prevozna za vse potrebe, ki jih sicer pavšalno navajajo tožniki. Če se upošteva v tožbi priznano dejstvo, da med parcelama 195 in 827 poteka nesporen kolovoz, je jasno, da vsi tožniki dostop do svojih parcel imajo, če ga želijo. To bi sodišče lahko ugotovilo že na podlagi navedb pravdnih strank.

Glede obstoja težko nadomestljive škode sodišče le mimogrede navrže pogin čebel, propad krme za živino, nezmožnost poseka bolnih dreves, zaraščanje travnikov, spregleda pa dokaze tožencev o tem, da tožniki svoje nepremičnine obdelujejo. Tožniki so sami priznali, da jim nastaja materialna škoda, ki pa je enostavno nadomestljiva. Zavrnitev dokaza z ogledom v škodo stranke, ki je dokaz predlagala, z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, ni dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Zmotni so zaključki glede obveznosti tožencev zavarovati gradbišče, ki je zavarovano za gradnjo zahtevnega objekta, ne pa za nezahtevnega. Dela potekajo tudi na delu nepremičnine, ki naj bi predstavljala pot, zato ni jasno, kako naj bi toženca hkrati izvajala dela po pravnomočnem gradbenem dovoljenju in preko istega dela omogočila prehod tožnikom.

Vključevanje izseka iz prodajne pogodbe v obrazložitev sklepa je neumestno. Funkcija zapisa je le v tem, da toženca zoper svoje prodajalce ne moreta uperiti zahtevkov zaradi nadlegovanja tožnikov s prehajanjem njunih nepremičnin, ne predstavlja pa podlage za zaključek, da ima katerikoli izmed tožnikov na nepremičninah tožencev kakšno pravico. Ravno nasprotno, zapis v pogodbi služnost izrecno zanika, poudarja le, da nekateri nedoločeni sosedi občasno peljejo mimo hiše. Občasna raba poti pri obstoju drugih dostopov ne more voditi v priposestvovanje.

Vse opisano predstavlja arbitrarno odločanje in kršitev pravice tožencev iz 22. člena Ustave.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo pritrjujejo odločitvi sodišča prve stopnje in predlagajo zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

Glede verjetnosti terjatve

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedb tožnikov, ki so jih podali na naroku dne 28. 8. 2023, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izvedba naroka v postopku izdaje začasne odredbe ni obvezna, vendar se je sodišče prve stopnje očitno odločilo, da je v obravnavanem primeru smotrn razpis naroka za obravnavanje ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi. Ni res, da so tožniki na naroku bistveno dopolnili navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je bilo sicer res zelo skromno in nesistematično, a še v zadostni meri za vsakega od tožnikov navedeno, za kakšne namene je uporabljal sporno pot, na kateri sta toženca postavila kovinska vrata in s tem tožnikom preprečila prehod. Že iz namena uporabe (bivalni vikend, čebelnjak, sečnja, čiščenje gozda … ) je mogoče sklepati tudi na način uporabe (peš, z vozili, s kmetijskimi pripomočki), zato je treba dodatne navedbe na naroku glede vrste vozil šteti za dopustno konkretizacijo pravočasno podanih trditev.

7. Nadalje ni res, da se (po prej povedanem neutemeljeno) očitana pomanjkljiva trditvena podlaga odraža v izreku začasne odredbe, v katerem naj sodišče prve stopnje ne bi moglo določiti, na kakšen način naj bi toženca sploh dovolila prehod svojega dvorišča. Način je jasno določen, odkleniti in odpreti morata kovinska vrata, ki tožnikom preprečujejo dostop do njihovih nepremičnin. Da je stvarno služnost mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo, bo pomembno v nadaljnjem postopku za odločitev o glavni stvari.

8. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da se predmet zavarovanja ne pokriva s tožbenim zahtevkom, ker bi v primeru uspeha z zahtevkom tožniki dobili le izvršilni naslov za vpis pravice stvarne služnosti v zemljiško knjigo, z začasno odredbo pa se ureja vprašanje izvrševanja domnevne posesti.1 Predlagana začasna odredba je regulacijska in je ob izpolnjenih pogojih iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namenjena začasni ureditvi spornega razmerja, ne pa zavarovanju terjatve na ugotovitev obstoja stvarne služnosti.

9. Kot neutemeljeno nadalje pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno stališče, da je vključevanje dela besedila prodajne pogodbe v obrazložitev sklepa neumestno. Razlaga, ki jo ponuja pritožba, in sicer, da zapis v pogodbi služnost izrecno zanika, je neprepričljiva. Obravnavani zapis se glasi:" In še sta2 izrecno seznanjena, da cesto, ki poteka mimo hiše in gospodarskega poslopja po parc. št. 416 in št. 417 k. o. X uporabljajo tudi drugi sosedje, ki imajo v zaledju parcele, kljub temu, da služnostna pravica ni vpisana v njihovo korist." Ta zapis potrjuje le, da služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, kar pa ne izključuje njene pridobitve na podlagi priposestvovanja. Zmotno je namreč stališče, da občasna raba poti pri obstoju drugih dostopov ne more voditi v priposestvovanje. Tudi na podlagi občasne uporabe je mogoče priposestvovati stvarno služnost, če se ta redno izvršuje za točno določen namen ali ob relativno določenem času. Nenazadnje pa iz vloge Občine Y (ki v pravdi nastopa kot stranski intervenient na strani tožnikov) z dne 24. 5. 2023 (red. št. 10) izhaja, da se je sporna pot uporabljala že več kot 50 let za dostop do zemljišč tožnikov in tudi za dostop do zemljišča parc. št. 827 k. o. X, ki je javno dobro v njeni lasti.

10. Z argumentom sodišča prve stopnje, da sta toženca na podlagi 78. člena Gradbenega zakona dolžna ograditi in zavarovati gradbišče po gradbenem dovoljenju z dne 4. 6. 2021 za gradnjo stanovanjske hiše s prometno in zunanjo ureditvijo do pridobitve gradbenega dovoljenja, ne pa tudi po gradbenem dovoljenju z dne 17. 8. 2022 za gradnjo garaže kot nezahtevnega objekta, se pritožba ne sooči in se sklicuje le na gradbeno dovoljenje z dne 17. 8. 2022, zato se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

Glede obstoja težko nadomestljive škode

11. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven pristop tudi pri razlagi pojma težko nadomestljive škode. Ne gre za zavarovanje kasnejše izvršbe, pač pa začasno ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pot, ki od javne ceste parc. št. 827 poteka preko dvorišča tožencev (po parc. št. 416/1 in 416/2) do druge javne poti parc. št. 834/1, vse k. o. X, po kateri toženci dostopajo do svojih zemljišč, edini možen dostop do nepremičnin tožnikov oziroma da so z verjetnostjo izkazali, da je zaradi dejanj tožencev (postavitve kovinskih vrat) dostop (ki je nujen zaradi skrbi za čebele, košnje travnikov in vzdrževanja gozdov), do njih onemogočen, in sicer tako z vozili kot peš. Na podlagi tega je zaključilo, da ni dvoma, da lahko nastane škoda, ki je težko nadomestljiva, to je pogin čebel, propad krme za živino zaradi nezmožnosti pokositi travnike kot tudi posledično zaraščanje travnikov in njihova kasnejša slabša kvalitete in nezmožnost poseka bolnih dreves (lubadar) kljub zahtevi za njihov posek.

13. Navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča ob zahtevanem restriktivnem pristopu k izdaji regulacijskih začasnih odredb ne zadošča za napolnitev pravnega standarda težko nadomestljive škode oziroma verjetnosti njenega nastanka. Manjkajo namreč trditve tožnikov, zakaj zatrjevane nastajajoče premoženjske škode ne bi bilo mogoče nadomestiti v denarju, na kar pravilno opozarjata tudi pritožnika. Razen prve tožnice in drugega tožnika, ki nastanek težko nadomestljive škode utemeljujeta z možnostjo pogina čebel v čebelnjaku s 50 panji, ki jih je treba dohranjevati3, tožniki težko nadomestljivo škodo vidijo v propadu trave, ki ni pokošena ali pa pospravljena, v nezmožnosti pridelave zelenjave za lastne potrebe in krme za živali in nezmožnosti sečnje, pri čemer je trditev, da je odkazana s strani Zavoda za gozdove zaradi lubadarja, dokazno nepodprta. Zakaj na primer krme ne bi bilo mogoče kupiti in nato zahtevati povrnitev stroškov, v trditveni podlagi tožnikov ni pojasnjeno, enako velja za zelenjavo za lastne potrebe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je vsa morebitna škoda, ki tožnikom po njihovih trditvah nastaja, nadomestljiva z ustrezno denarno odškodnino, če bodo zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Posledično pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni verjetno izkazan.

**O pritožbi zoper sklep z dne 26. 10. 2023**

14. S tem sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca svoje obveznosti iz sklepa o začasni odredbi z dne 26. 6. 2023 nista izpolnila, in odločilo, da se denarna kazen v višini 500 EUR, ki sta jo dolžna plačati solidarno, izterja po uradni dolžnosti (I. točka izreka). Tožencema je določilo nov rok 24 ur od prejema tega sklepa za izpolnitev obveznosti po sklepu o začasni odredbi z dne 26. 6. 2023 in jima za primer neizpolnitve določilo novo višjo denarno kazen v višini 1.000 EUR, ki sta jo dolžna plačati solidarno (II. točka izreka).

15. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila toženca. Uvodoma ponavljata nekatere pritožbene trditve iz pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora. Nadalje izpostavljata, da je napačna utemeljitev sodišča, da naj bi v sklepu z dne 28. 8. 2023 odločilo, da morata toženca poskrbeti, da se gradbišče uredi in zavaruje tako, da bo dosedanja pot pot tožnikom vseskozi odprta in da jim bo omogočen način dotedanjega dostopa, ter da naj bi to glede na stanje na terenu lahko naredili. Nič takega iz sklepa z dne 28. 8. 2023 ne izhaja, poleg tega pa je zaključek tudi po vsebini nepravilen. Glede na gradbeno dovoljenje je površina, ki naj bi predstavljala domnevno pot, predmet gradnje, in sicer zunanje ureditve. V skladu z 78. členom GZ-1 mora biti gradbišče ograjeno in zavarovano, kar potrjuje tudi izjava gradbenega nadzornika C. C. Sodišče toženca sili v kršitev GZ-1 in s tem v prekršek po 12. točki 111. člena GZ-1. Začasna odredba tožencema nalaga le, da odpreta vrata in dovolita prehod, ne pa da mora biti dosedanja pot tožnikom vseskozi odprta in omogočen način dotedanjega dostopa. Take zahteve tožniki niso podali, zato je tudi v izreku ni. Denarna kazen ni sama sebi namen, sodišče je nima pravice izreči, če ob jasnih dejstvih njen izrek vodi edino do kršitve predpisov, tožnikom pa ne prinaša nobenih koristi, saj z možnostjo vstopa na sicer ograjeno in zavarovano gradbišče ne pridobijo tega, kar zasledujejo s tožbenim zahtevkom. Tudi izvrševanje regulacijskih začasnih odredb mora biti restriktivno.

16. Pritožba je utemeljena.

17. Zaradi spremembe odločitve o ugovoru in zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe je odpadla tudi podlaga za izdajo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca nista izpolnila svoje obveznosti in posledično odločilo, da se zagrožena denarna kazen izterja ter jima izreklo novo, višjo denarno kazen.

**Sklepno**

18. Zaradi vsega navedenega je višje sodišče pritožbama tožencev ugodilo in sklep o zavrnitvi ugovora z dne 28. 8. 2023 spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi z dne 26. 6. 2023 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, sklep z dne 26. 10. 2023 pa razveljavilo, oboje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

19. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Te pritožbene navedbe je razumeti, kot da bi moral biti postavljen tudi zahtevek za ugotovitev motenja stvarne služnosti. V zvezi s tem glej še VSL sklep I Cp 3475/2014 z dne 7. 1. 2015. 2 Kupca oziroma toženca. 3 Pri čemer iz trditev v odgovoru na ugovor izhaja, da je drugi tožnik po postavitvi ovire sladkor nosil čebelam peš.