Jedro

Od pravnomočnosti sklepa pristojnega sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti dalje je bilo tožnici onemogočeno, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih, da bi izražala svojo voljo in samostojno nastopala v pravnem prometu. Zato tožnica glede na okoliščine obravnavnega primera tudi ne more veljavno prenesti pooblastila za zastopanje na drugo osebo. Sposobnost podeliti pravdno pooblastilo je namreč del procesne sposobnosti, zato lahko veljavno pooblastilo podeli le polno procesno sposobna oseba ali njen zakoniti zastopnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (pritožnice), ker ta v roku, ki ga je določilo sodišče, pomanjkljivosti tožbe ni odpravila. Pooblaščenka pritožnice namreč v zahtevanem roku sodišču ni predložila odločbe Centra za socialno delo, iz katere bi bilo razvidno, da je imela ob vložitvi tožbe pooblastilo za zastopanje pritožnice. V obravnavanem primeru je pritožnica, ki ji je bila v celoti odvzeta poslovna sposobnost s sklepom Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici, št. N 6/2009 z dne 23. 11. 2009, po odvetnici vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je bila postavljena pod skrbništvo (1. točka izreka), in za skrbnico postavljena notarka A. (2. točka izreka).

2. Po presoji sodišča prve stopnje bi tožečo stranko, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, v tem upravnem sporu lahko zastopal le zakoniti zastopnik, ki bi ga z upravnim aktom določil Center za socialno delo Ilirska Bistrica.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da ji je s postopanjem upravnih in sodnih organov kršena pravica do sodnega varstva. Meni, da sodišče ne bi smelo dopustiti, da prihaja do takih kolizij, kjer je dejansko nemogoče zaščititi interese osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost. Popolnoma razumljivo je, da skrbnica, ki jo je imenovala tožena stranka, ne bo dala pooblastila za vložitev tožbe zoper osebo, ki jo je postavila za skrbnico. Sodišče tako s svojim postopanjem spravlja tožečo stranko v nemogoč položaj in ji nezakonito odreka ustavno varovano pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva. Zato meni, da bi sodišče moralo začasnega skrbnika imenovati samo oziroma bi moralo imenovanje skrbnika za posebni primer naložiti tretjemu neodvisnemu organu. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču, da meritorno odloči o tožbenem zahtevku.

4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja s stališčem tožeče stranke. Meni, da je treba tožeči stranki (ne glede na to, da ji je odvzeta poslovna sposobnost) dati možnost sodelovanja v postopku in izražanja želje po tem, katera oseba naj se postavi za skrbnika. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Ta sposobnost procesnega prava ustreza poslovni sposobnosti v materialnem pravu.

7. ZUS-1 ne vsebuje pravil o procesni sposobnosti strank in udeležencev v upravnem sporu, zato se v tem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o pravdni sposobnosti (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Na podlagi 80. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti tudi na to, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Obstoj procesne sposobnosti strank oziroma udeležencev v postopku je pomemben tudi z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Namen določb o zastopanju procesno nesposobnih oseb je v zagotovitvi kakovostnejšega varstva njihovih pravic v postopku. Pravilno zastopanje procesno nesposobnih strank kot oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese, pa ni le v interesu prizadete stranke same, temveč tudi v javnem interesu in je izraz načel socialne države (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-752/07).

8. Po določbi 206. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) center za socialno delo postavi pod skrbništvo osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Po določbi prvega odstavka 208. člena ZZZDR ima posameznik, ki mu je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, enak položaj (pravice in dolžnosti) kot mladoletnik, ki še ni star 15 let, kar pomeni, da tak posameznik ne more (več) samostojno nastopati v pravnem prometu. ZZDR torej izrecno veže institut skrbništva na odvzem poslovne sposobnosti.

9.

V obravnavani zadevi je nesporno, da je pritožnica podpisala pooblastilo odvetnici 26. 7. 2011 po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici, št. N 6/2009 z dne 23. 11. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. Cp 1319/2009 z dne 18. 5. 2010, s katerim je bila tožnici poslovna sposobnost v celoti odvzeta.

10. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da je bilo od pravnomočnosti navedenega sklepa dalje tožnici onemogočeno, da bi sama odločala o svojih pravicah in koristih, da bi izražala svojo voljo in samostojno nastopala v pravnem prometu. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnica glede na okoliščine obravnavanega primera tudi ne more veljavno prenesti pooblastila za zastopanje na drugo osebo. Sposobnost podeliti pravdno pooblastilo je namreč del procesne sposobnosti, zato lahko veljavno pooblastilo podeli le polno procesno sposobna oseba ali njen zakoniti zastopnik.

11. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da določbe ZZZDR ne dajejo podlage za sklepanje, da si lahko varovanec sam izbere osebo, ki bo postavljena za skrbnika (kar skuša pritožnica doseči v tem upravnem sporu), saj je temeljni namen skrbništva ravno v tem, da se zavarujejo premoženjske in druge pravice ter koristi tistih oseb, ki jim je bila popolno ali delno odvzeta poslovna sposobnost. Po določbi 183. člena ZZZDR tako center za socialno delo pri imenovanju skrbnika le upošteva želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca, saj je samo tako lahko dosežen temeljni namen skrbništva. Lahko pa varovanec, ki je zmožen to storiti, njegovi sorodniki, pristojni organi in strokovne institucije ugovarjajo zoper delo skrbnika. Takšne ugovore rešuje center za socialno delo, ugovore zoper delo centra za socialno delo pa ministrstvo, pristojno za družino (200. člen ZZZDR).

12. Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe to zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, pravilna in zakonita.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem primeru niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).