Jedro

Uporaba predpisa iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 pride pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v poštev le pri ugotavljanju, ali predvideni objekt izpolnjuje pogoje za nezahtevni objekt glede velikosti, načina rabe, načina gradnje in drugih pogojev za gradnjo, kamor pa pogoji umeščanja nezahtevnih in enostavnih objektov v prostor ne sodijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – zidanice s kletjo na zemljišču parc. št. 274/2 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta tožnika vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo navedenega objekta, ki je po 2. členu Uredbe o spremembah uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 24/13) v prilogi 2 uvrščeno med pomožne kmetijsko gozdarske objekte. Toženka je ugotovila, da je zemljišče, na katerem je predvidena gradnja, po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (Uradni list RS, št. 78/03, v nadaljevanju Odlok) opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na katerem gradnja nezahtevnih objektov ni dovoljena.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo in se skliceval na prvi odstavek 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta določa skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da predvidena gradnja ni skladna s prostorskim aktom in se pri tem sklicuje na 13. člen Odloka. Pri utemeljitvi pogoja skladnosti predmetne gradnje s prostorskim aktom se sklicuje tudi na Uredbo o razvrščanju objektov glada na zahtevnost (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13 in 26/13, v nadaljevanju Uredba), veljavno v času odločanja.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da bi morala toženka uporabiti Uredbo, veljavno na dan vložitve zahteve, po kateri pa ni bilo zahtevano, da je pogoj za umeščanje nezahtevnega in enostavnega objekta izpolnjen, če so pri nameravani gradnji teh objektov upoštevane določbe prostorskih aktov ali drugih predpisov občine. Menita, da ker sta v času vložitve zahteve izpolnjevala vse pogoje po tedaj veljavni ureditvi, da sta s tem pridobila pričakovano pravico, da bo zahtevi ugodeno. Predlagata, naj sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti po 156. členu Ustave, ker menita, da je Uredba s spremembami, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 24/2013 in 26/2013, diskriminatorna oziroma protiustavna, kar podrobneje pojasnita. Predlagata odpravo odločb upravnega organa prve stopnje in upravnega organa druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika vložila zahtevek za izdajo nezahtevnega objekta - zidanice s kletjo na zemljišču, ki je po prostorskih aktih opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Prav tako ni sporno, da Odlok gradnje takšnih objektov na kmetijskem zemljišču ne dopušča, saj tožnika temu ne oporekata.

Sporno pa je, ali je pravilna zavrnitev zahteve tožnikov iz razloga, ker predvidena gradnja ni v skladu z ZGO-1 in Odlokom.

Sodišče se strinja z navedbo upravnega organa druge stopnje, da je treba v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da gre za gradnjo nezahtevnega objekta, uporabiti 74.c člena ZGO-1. Ta v prvem odstavku določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, da so pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor pravico graditi.

Iz citirane določbe (74.c člena ZGO-1) je razvidno, da napotuje tudi na uporabo predpisa iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, to je na uporabo Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, vendar le glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugih pogojev za gradnjo nezahtevnih objektov.

Navedeno pomeni, da pride uporaba Uredbe pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v poštev le pri ugotavljanju, ali predvideni objekt izpolnjuje pogoje za nezahtevni objekt glede velikosti, načina rabe, načina gradnje in drugih pogojev za gradnjo, kamor pa pogoji umeščanja nezahtevnih in enostavnih objektov v prostor ne sodijo.

Glede na navedeno niti ni bistveno, ali bi morala toženka uporabiti Uredbo, veljavno v času vložitve vloge, ali pa Uredbo, veljavno v času odločitve. Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da se v skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) odloča po zakonu ali predpisu, veljavnem v času odločanja, če zakon ne določa drugače. Kot rečeno, pa 74.c člen ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v drugi alineji prvega odstavka prav tako določa pogoj skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom.

Ker v zadevi ni sporno, da predvidena gradnja ni skladna s prostorskim aktom, tudi po presoji sodišča ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, ki je veljal tako v času vložitve zahteve, kot tudi v času odločitve.

Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.