Jedro

Zakonska dikcija, da je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo (kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca), vsebuje tudi dejansko stanje, kot je v konkretnem primeru, ko delodajalec delavcu ničesar ne izplača, pri čemer plačilo za delo pomeni tako plačo kot nadomestilo plače za čas letnega dopusta in zaradi bolniške odsotnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 117.676,51 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 dalje do plačila in odpravnino v znesku 29.419,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 5.284,36 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude, pa od tega datuma do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zaključku, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 112. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v posledici katere teče predmetni postopek zaradi plačila odpravnine in odškodnine. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Dejstvo je, da je v skladu s 110. členom ZDR pri presoji utemeljenosti konkretne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno, poleg obstoja zakonskega razloga, upoštevati vse konkretne okoliščine primera, tako, da je izredno odpoved mogoče smatrati in razglasiti za utemeljeno in dopustno le, če glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati pogodbenega razmerja do izteka odpovednega roka. Z navedenim se sodišče ni ukvarjalo. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, saj je bil tožnik vrnjen na delo dne 12. 10. 2006, od dneva vrnitve na delo do podaje izredne odpovedi pa tožena stranka tožniku ni izplačala ničesar. Ravnanje tožene stranke predstavlja skrajno kršitev pogodbenih in zakonskih obveznosti. Tožnik je ravnal zakonito, ko je dne 26. 12. 2006 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačila prejemkov za plačilno obdobje oktober – november 2006, v decembru je namreč izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po določilih 110. in 112. člena ZDR. Odpovedni razlogi so podani v 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Dejstvo je, da je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotavljati socialno varnost, saj le-ta preživlja sebe in svojo družino. V kolikor delodajalec zamuja z izplačili plače, to pomeni, da je ogrožena eksistenca delavca, preprečeno pa tudi izpolnjevanje njegovih obveznosti. Sodišče vseh okoliščin primera, ki so očitno onemogočale nadaljevanje pogodbenega razmerja do izteka odpovednega roka, niti ni presojalo niti se do njih ni opredelilo. Tožena stranka ne zanika, da tožniku do podaje izredne odpovedi dne 26.12. 2006 ni izplačala ničesar, niti za plačilna obdobja oktober in november 2006. Izredna odpoved delavca je tesno povezana z ureditvijo obveznosti delodajalca iz členov 41. do 46. člena ZDR. Ne gre slediti argumentu sodišča prve stopnje, da ni podan noben izven zakonsko določenih razlogov iz 112. člena ZDR, ker plača za december 2006 dne 26. 12. še ni zapadla. ZDR v nobenem izmed členov ne podaja definicije meseca (ZDR ne govori o tem, da je mesec koledarski mesec, oziroma da se v mesec vštevajo koledarski dnevi), niti drugače ne razlaga tek rokov. Plačilno obdobje je lahko tudi krajše kot mesec dni. Dejstvo, da tožnik v oktobru ni delal vse dni v mesecu, ne more biti odločilnega pomena, saj ZDR ne govori o izplačilu celotnih plač. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz 112. člena ZDR, ki edini ureja razloge, ko lahko delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sledilo napotilu Višjega sodišča v Mariboru (pravilno: Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani) in na naroku z dne 17. 3. 2011 tožnika pozvalo, naj poda pravno podlago za podajo izredne odpovedi. Tožnik je odgovoril, da je izredno odpoved podal, ker ni prejel plače za mesec oktober in november, to seveda ne drži oziroma drži le delno. Določba ZDR ureja primere, ko je delodajalec delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Tožena stranka je bila v zamudi za plačilo 19 dni dopusta za mesec oktober, 18 dni dopusta za mesec november in 9 dni nadomestila plače zaradi bolniške odsotnosti za mesec november. Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku ni izplačala plačila za delo le za 37 dni in ne za dva meseca, kot to določa 112. člen ZDR. Določba 3. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR je jasno zapisana, zakone je potrebno brati, tolmačiti ter razlagati prvenstveno z jezikovno razlago, tudi tolmačenje „in favorem“ delavca v konkretnem primeru ne more pripeljati do drugačnega zaključka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obrazložitev izpodbijane sodbe res ne vsebuje obrazložitve glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, vendar glede na to, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odpravnine in odškodnine, to niti ni bilo potrebno. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sploh nima razlogov, ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge, pri čemer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine po določilih 2. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR) zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, pri čemer je v dokazne namene prečitalo celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili pravdni stranki pod A in B ter prebralo tudi izpovedbo priče A.Č. ter zaslišalo M.M. ter Z.V. ter tožnika. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo glede na siceršnja skladna navajanja pravdnih strank, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo po pravnomočni sodni odločbi, pri čemer se je tožnik vrnil na delo 12. 10. 2006 in nato izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi dne 26. 12. 2006, s tem da je bil pred tem v bolniškem staležu in na sicer odobrenem letnem dopustu. Med strankama tudi ni bilo sporno, da tožnik za to obdobje plače oziroma nadomestila plače ni prejel. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, saj plača za december v času tožnikove odpovedi še ni zapadla niti v plačilo, ampak je zapadla le plača od 12. 10. 2006 do 30. 11. 2006, torej ni izpolnjen noben pogoj iz 112. člena ZDR. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje z dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno za odločitev v predmetni zadevi je, ali je v konkretnem primeru bil izpolnjen pogoj iz 3. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR, ki določa, da delavec lahko v osmih dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah, pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. V takšnem primeru izredne odpovedi delavca zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka je delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ZDR v 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR določa kot pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s pravico do odškodnine in odpravnine, da je delodajalec delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. V kolikor je tožnik dejansko nastopil delo dne 12. 10. 2006, kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno, je bil delodajalec dolžan tožniku izplačati prvič plačilo za delo (plačo oziroma nadomestilo plače) za čas od nastopa dela 12. 10. 2006 do 31. 10. 2006 (za mesec oktober) na izplačilni dan tožene stranke v mesecu novembru ter za čas od 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 plačilo za delo (plačo oziroma nadomestilo plače) (za mesec november) na izplačilni dan v mesecu decembru. Iz opomina z dne 18. 12. 2006, ki ga je tožnik sicer napisal ob 21:14 uri, izhaja, da je toženo stranko pozval k plačilu. Tožena stranka tožniku tako do konca delovnega časa dne 18. 12. 2006 ni izplačala plače oziroma nadomestila plače. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da zakonska dikcija, da je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo, po stališču pritožbenega sodišča vsebuje tudi dejansko stanje v konkretnem primeru, ko delodajalec delavcu ničesar ne izplača, pri čemer plačilo za delo pomeni tako plačo kot nadomestilo plače, v konkretnem primeru nadomestilo plače za dopust in nadomestilo zaradi bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v ponovljenem postopku ugotoviti najprej plačilni dan tožene stranke, ki je opredeljen sicer v 134. členu ZDR, pri čemer se plača po določilih 2. odstavka 133. člena ZDR izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, če pa je plačilni dan dela prost dan, se plača izplača najkasneje prvi naslednji dan, kot to določa 3. odstavek 134. člena ZDR. Sodišče se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do pogojev iz 1. odstavka 112. člena ZDR, ki sicer določa, da lahko delavec v osmih dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer 30-dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR začne teči, ko poteče osemdnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja in ne odpravi kršitve. Prav tako bo moralo sodišče upoštevati tudi določila 1. odstavka 110. člena ZDR glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do odpovednega roka. V kolikor bodo podani vsi zakonski pogoji, bo moralo sodišče uporabiti določilo 2. odstavka 112. člena ZDR in tožniku priznati odpravnino za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga, kot je določena v 109. členu ZDR in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.