Jedro

Po določbi 13. člena ZDRS lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov. Ta določba omogoča sprejem v državljanstvo, čeprav tuj državljan ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena ZDRS, torej gre za izredno naturalizacijo, ki je opravičena zaradi koristi, ki jih bo država s sprejemom osebe z državljanstvom tuje države v državljanstvo pridobila na katerem od pomembnih področij ali pa je taka naturalizacija opravičena zaradi nacionalnega interesa ali zaradi podobnih razlogov. Obstoj teh razlogov predhodno ugotovi Vlada. Vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da tožnik svoje prošnje za sprejem v državljanstvo ni vložil na podlagi 13. člena ZDRS niti je ni utemeljeval na nobeni drugi določbi ZDRS. Tožena stranka pa tožnika ni pozvala, da v določenem roku dopolni svojo vlogo in navede relevantne razloge za sprejem v državljanstvo, temveč je njegovo vlogo na podlagi 13. člena ZDRS posredovala Vladi, ki je podala mnenje, da ne obstaja interes Republike Slovenije za tožnikov sprejem v državljanstvo.

Po določbi 5. člena ZUP/86 morajo organi pri odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ob tem pa skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo (14. člen). Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo RS torej ni navedel relevantnih razlogov oziroma koristi, ki bi jo pridobila država z njegovim sprejemom v državljanstvo. Zato je bila nepopolna in nesposobna za obravnavanje po določbi 13. člena ZDRS oziroma katerikoli drugi določbi in bi zato tožena stranka morala zahtevati njeno dopolnitev v smislu 68. člena ZUP/86. Ker tožena stranka od tožnika ni zahtevala dopolnitve vloge, v predloženem upravnem spisu pa se tudi ne nahaja mnenje pristojnega resornega organa, kar je lahko podlaga za odločitev Vlade RS o obstoju razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala po pravilih postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. … z dne 4.9.1998, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDRS) in v obrazložitvi navedla, da je Vlada Republike Slovenije na seji dne 30.7.1998 z mnenjem št. … ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo. Zato je tožena stranka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji po 13. členu ZDRS za sprejem tožnika v državljanstvo.

Tožnik v tožbi navaja, da je zaprosil za sprejem v državljanstvo in se laično skliceval na določbe ZDRS. Upravni organ v postopku in pri odločanju ni vezan na pravno kvalifikacijo v vlogi, pač pa je dolžan odločati v skladu z ustreznimi določbami zakona. Tožnik se v svoji vlogi ni skliceval na določbo 13. člena ZDRS, ampak smiselno na določbe 10. in 39.a člena, po katerih izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo. Navaja, da je bil rojen v Sloveniji na območju katere dejansko prebiva že več kakor 30 let, da je bil prijavljen s stalnim prebivališčem v Sloveniji tudi na dan 23. 12. 1990, kar je pogoj za državljanstvo RS. Meni, da izpolnjuje tudi ostale pogoje po citiranih določbah. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je v postopku izdala zakonito odločbo in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. U … z dne 13.9.2000 že odločilo in zavrnilo tožnikovo tožbo, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up … z dne 4.7.2003 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

V ponovljenem postopku je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba tožene stranke o (ne)sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Po določbi 13. člena ZDRS lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov. Ta določba omogoča sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, čeprav tuj državljan ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena ZDRS, torej gre za izredno naturalizacijo, ki je opravičena zaradi koristi, ki jih bo država s sprejemom osebe z državljanstvom tuje države v državljanstvo Republike Slovenije pridobila na katerem od pomembnih področij ali pa je taka naturalizacija opravičena zaradi nacionalnega interesa ali zaradi podobnih razlogov. Obstoj teh razlogov predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije na podlagi mnenja pristojnega resornega organa (2. odstavek 13. člena ZDRS). Vendar pa iz podatkov spisa izhaja, na kar opozarja tožnik v tožbi, da tožnik svoje prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni vložil na podlagi 13. člena ZDRS niti je ni utemeljeval na nobeni drugi določbi ZDRS. Tožena stranka pa tožnika ni pozvala, da v določenem roku dopolni svojo vlogo in navede relevantne razloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določb ZDRS, temveč je njegovo vlogo na podlagi 13. člena ZDRS posredovala Vladi RS, ki je na 72. seji 30.7.1998 pod točko 32.d obravnavala med drugim tudi tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo in z dopisom št. … z dne 30.7.1998 podala mnenje, da ne obstaja interes Republike Slovenije za tožnikov sprejem v državljanstvo.

Po določbi 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP/86) morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ob tem pa skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo (14. člen ZUP/86). Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo RS torej ni navedel relevantnih razlogov oziroma koristi, ki bi jo pridobila država z njegovim sprejemom v državljanstvo. Tožnikova vloga je bila zato nepopolna in nesposobna za obravnavanje po določbi 13. člena ZDRS oziroma katerikoli drugi določbi ZDRS in bi zato tožena stranka morala zahtevati njeno dopolnitev v smislu 68. člena ZUP/86. Ker tožena stranka od tožnika ni zahtevala dopolnitve vloge, v predloženem upravnem spisu pa se tudi ne nahaja mnenje pristojnega resornega organa, kar je lahko podlaga za odločitev pristojnega resornega organa in Vlade RS o obstoju razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnala po pravilih postopka, enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v uvodoma navedenem sklepu. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je določbe ZUP/86 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).