Jedro

ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.

Za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2016 in št. ... z dne 13. 10. 2016 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2016 in št. ... z dne 13. 10. 2016 ter da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je lastnik vrednostnih papirjev (delnic A.), katerih vrednost pa ne znaša 1.771,50 EUR, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč so vredne 1.590,00 EUR. Tožena stranka že v predsodnem postopku ni upoštevala dejstva, da ima na bančnem računu izvršbe v višini 6.400,00 EUR in tudi več kot 400,00 EUR preko limita. Res je, da prejema 294,54 EUR veteranskega dodatka, od katerega mora plačati poštne stroške v višini 10,00 EUR za vodenje računa. Vendar pa tožena stranka ni upoštevala dejstva, da z vrednostnimi papirji oziroma delnicami ne more razpolagati, kajti če jih proda, se mu kupnina takoj zarubi. Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja se nanaša tudi na zaračunavanje cen odvoza odpadkov. Tudi ne drži, da ni dokazov, da s sredstvi od prodaje ne bi mogel razpolagati. Uslužbenka je namreč v tožnikovi prisotnosti poklicala na banko, kjer ji je bilo pojasnjeno, da bo vsak priliv na tekoči račun takoj zarubljen. To pa pomeni, da si od prodaje delnic nikakor ne bi mogel kupiti pralnega stroja. Da ima dodatne stroške izhaja tudi iz tega, da je v mesecu aprilu moral podaljšati registracijo avtomobila. Gre za znesek 350,00 EUR, kar si je moral tožnik izposoditi. Zgolj z veteranskim dodatkom pa si ne more prihraniti 250,00 EUR za nakup novega pralnega stroja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 10. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ (CSD) zavrnil tožnikovo zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. 6. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)2 v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik prejema veteranski dodatek v višini 294,54 EUR ter da je lastnik delnic A., katere vrednost naj bi znašala 1.771,50 EUR. Zahtevo za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči je vložil zaradi nakupa pralnega stroja.

8. Tožena stranka je zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da bi si tožnik s prodajo delnic lahko kupil pralni stroj in kril ostale stroške iz naslova osnovnega preživljanja in da zato ni materialno ogrožen. Tožnik pa je že v predsodnem postopku, kot tudi pred sodiščem prve stopnje in tudi sedaj v pritožbi takemu stališču nasprotoval z utemeljitvijo, da kljub prodaji delnic si pralnega stroja ne bi mogel kupiti, kajti vsak priliv na njegov tekoči račun bi bil zaradi že nastalih drugih dolgov, takoj zarubljen.

9. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi3 pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.

10. Glede na navedeno za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

11. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan poravnati svoje dolgove do države, vendar pa ima upnik, v primeru da obstaja izvršilni naslov ustrezne pravne možnosti, da se poplača iz tožnikovega premoženja. Ni pa mogoče pogojevati priznanja izredne denarne socialne pomoči, s tem da se tožniku naloži, da mora najprej prodati vrednostne papirje (tudi če bodo takoj predmet rubeža) ter da šele nato lahko uveljavlja priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Za tako pogojevanje namreč v določbah že citiranega predpisa ni ustrezne podlage. Razen tega pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)4, ki v drugem odstavku določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči kot premoženje ne upoštevajo denarna sredstva samske osebe, če nima prihrankov višjih od treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo samski osebi oziroma treh minimalnih dohodkov, ki pripadajo družini, vendar največ do 2.500,00 EUR.

12. Ker tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2016 in št. ... z dne 13. 10. 2016 in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je imelo v 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5. Pristojni organ o pravici do izredne denarne socialne pomoči ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev odloča po prostem preudarku, kar pomeni, da je bilo že zaradi tega potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 3 Glej Psp 445/2015 z dne 17. 12. 2015. 4 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.