Jedro

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.

O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.

Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.

Izrek

I. Pritožba zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. II. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka delno spremeni tako, da se plačilo pogodbene kazni omeji na najvišji znesek 33.000,00 EUR ter se tožbeni zahtevek v delu, v katerem skupni znesek vseh dnevnih zneskov pogodbene kazni presega 33.000,00 EUR zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu IV. točke ter v izpodbijanih II. in VI. točki izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po 1. točki tožbe, s katerim od tožene stranke zahteva izročitev 66 delnic z oznako A. (I. točka izreka), ugodilo podrejenemu zahtevku tožeče stranke po1. a. točki tožbe ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki izročiti podpisan nalog za prenos 66 delnic z oznako A. in opraviti vsa dejanja, da bo KDD lahko vnesla nalog za prenos delnic v centralni register KDD in bo prenos na ime tožeče stranke veljavno opravljen, sicer bo ta sodba nadomestila dejanja tožene stranke (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo dodatnih stroškov sodnega depozita v višini 445,00 EUR (III. točka izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.072,50 EUR do dneva vložitve tožbe zapadlih zneskov dnevnih pogodbenih kazni ter vse nadaljnje zneske dnevnih pogodbenih kazni v višini 82,50 EUR, ki zapadejo v plačilo vse do izpolnitve obveznosti, pri čemer posamezna dnevna pogodbena kazen zapade v plačilo naslednji delovni dan, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.072,50 EUR od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje, od posameznih dnevnih zneskov pa od naslednjega delovnega dne od zapadlosti posameznega dnevnega zneska dalje (IV. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo 82,50 EUR do dneva vložitve tožbe zapadlih zneskov dnevnih pogodbenih kazni (V. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 2.360,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti z izjemo I. točke je vložila laično pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper III. in V. točko izreka ni dovoljena, v delu, v katerem se nanaša na IV. točko izreka je delno utemeljena, v preostalem delu (II., delno IV. in VI. točka izreka) pa ni utemeljena.

_Glede pritožbe zoper III. in V. točko izreka_

5. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti z izjemo I. točke. S III. in V. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila stroškov sodnega depozita v višini 445,00 EUR in glede 82,50 EUR pogodbene kazni do dneva vložitve tožbe zapadlih zneskov dnevnih pogodbenih kazni. Tožena stranka v tem delu tako za sebe ne more doseči večje koristi od že dosežene, saj je bil tožbeni zahtevek v okviru III. in V. točke izreka zavrnjen. Pritožnica za ta del sodbe tako nima pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato je njena pritožba v tem delu nedovoljena. Višje sodišče je zato pritožbo zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

_O pritožbenih razlogih zoper II., IV. in VI. točko izreka_

6. V skladu s petim odstavkom 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim je predsednik sodišča zavrnil zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. V tem primeru se sme skladno s tretjim odstavkom 363. člena ZPP sklep o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika izpodbijati s pritožbo zoper končno odločbo.

7. Tožena stranka je že v pritožbi zoper sklep o zavarovanju (r. št. 27) podala predlog za izločitev sodnice, ki je vodila postopek na prvi stopnji. V njem je izražala razočaranje nad vodenjem postopka prvostopenjske sodnice ter navajala, da je sodnica povezana s tožečo stranko, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da je odločala v postopkih, v katerih je sodelovala s tožečo stranko to sta postopka Srg 2018/27559 in Srg 2018/31822. Zahteva za izločitev sodnice je bila zavrnjena s sklepom podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 549/2019 z dne 17. 10. 2019 (r. št. 30 v spisu). V pritožbi pritožnica ponavlja svoje stališče, da bi sodnica prve stopnje morala biti izločena (po mnenju pritožbe naj bi obstajal izločitveni razlog iz 7. točke (pravilno 6. točke) prvega odstavka 70. člena ZPP), saj naj bi bilo več kot očitno, da je sodnica prve stopnje povezana s tožečo stranko, ker je z njo sodelovala v postopkih Srg 2019/25878, Srg 2018/27559 in Srg 2018/31822 oziroma je že večkrat odločala v postopkih, v katerih je sodelovala tožeča stranka.

8. Iz pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo, ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali sodnik v postopku zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak dvom v njegovo nepristranskost. 9. Zgolj dejstvo, da je sodnica odločala tudi v drugih sodnih postopkih, v katerih je kot udeleženka nastopala tožeča stranka, samo po sebi ne more pomeniti, da je sodnica s tožečo stranko kakorkoli povezana. Sodniki izvajajo sodno oblast na tistem sodnem oddelku oziroma pravnem področju na katerega so razporejeni z letnim razporedom (153. člena Sodnega reda), ki ga za vsako naslednje koledarsko leto določi predsednik sodišča (154. člen Sodnega reda). Sodnikom se nato zadeve dodeljujejo skladno s pravili o dodeljevanju zadev, ki so prav tako določena z letnim razporedom (156. člen Sodnega reda). Kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v okviru obrazložitve sklepa Su 549/2019 z dne 17. 10. 2019 so bile zadeve sodnega registra (zadeve Srg, ki jih navaja pritožnica, sodijo med zadeve sodnega registra) sodnici prve stopnje dodeljene v reševanje skladno s pravili o dodeljevanju zadev letnega razporeda in ne glede na domnevno ter povsem pavšalno pritožbeno zatrjevano povezanost sodnice s tožečo stranko. Kaj drugega tožeča stranka niti ne trdi, še manj dokaže. Pritožbeno uveljavljeni odklonilni izločitveni razlog iz navedenih razlogov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan.

10. Prav tako so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodnica prve stopnje toženi stranki grozila, da bo izgubila na sodišču, če ne sprejme ponudbe direktorja za poniževalno, oderuško in izsiljeno pogodbo, kar naj bi po mnenju pritožbe predstavljalo kaznivo dejanje. Zatrjevano iz zapisnikov glavnih obravnav (z dne 25. 5. 2021; r. št. 46 v spisu ter z dne 10. 6. 2021; r. št. 48 v spisu) ne izhaja. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je skladno z določbo 279.c člena ZPP dolžnost sodnika, ki na prvi stopnji vodi pravdni postopek, da na pripravljalnem naroku s strankama odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora ter si pri tem prizadeva skleniti sodno poravnavo. Navedeno razpravljanje zakon ne omejuje le na pripravljalni narok, temveč je slednje mogoče tudi kasneje na glavni obravnavi, predvsem v smislu določbe tretjega odstavka 306. člena ZPP skladno s katero mora sodišče ves čas postopka paziti na možnost sklenitve sodne poravnave in mora stranke na to možnost opozarjati in jim pomagati, da se poravnajo. Tudi če je torej sodnica prve stopnje toženo stranko v okviru svojega videnja spora opozarjala na možnost, da spor izgubi, slednje ne pomeni grožnje in še manj okoliščine, ki bi narekovale izločitev sodnice. Za izločitev sodnika na podlagi 6. točke 70. člena ZPP morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka,1 glede na navedeno pa te v konkretnem primeru niso podane.

11. Pritožnica nadalje navaja, da je sodnica vse njene tehtne dokaze zavrnila kot nepotrebne, ni hotela zaslišati štirih, z njene strani predlaganih prič ter postaviti izvedenca finančne in gradbene stroke, kar vse naj bi bilo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da v kolikor pritožba s temi trditvami meri na razloge za izločitev sodnice, te niso utemeljene, saj z njimi izločitve sodnice ne more doseči. Gre za pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih lahko stranka uveljavlja v okviru pritožbenih kršitev, ne pa v okviru sodničine izločitve. Morebitne napake pri vodenju postopka so predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi, saj so odpravi napak sojenja namenjena pravna sredstva in ne izločitev sodnika. Če pa pritožnica s temi trditvami uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa te niso utemeljene, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Tožeča stranka je delniška družba, tožena stranka je imetnik 66 kosovnih delnic tožeče stranke z oznako A. Iz 14. člena Statuta tožeče stranke izhaja, da bodo delničarji zagotovili, da bo za vsako delnico družbe B. d. d., ki jo imajo oziroma pridobijo v last, ustanovljena odkupna pravica in prepoved razpolaganja v korist družbe B. d. d. ali druge družbe, ki jo določi B. d. d. Pravdni stranki sta dne 21. 10. 2015 sklenili Pogodbo o odkupni pravici (A29). Iz 2. člena Pogodbe o odkupni pravici izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožeča stranka kot odkupni upravičenec enostransko pravico, da v času od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2020 s pisno izjavo naslovljeno na imetnika odkupi katerokoli delnico ali vse delnice B. d. d., katerih imetnik je tožena stranka kot odkupni zavezanec za ceno 250,00 EUR za eno, vseh bremen prosto delnico. Pri tem je odkupni zavezanec ob podpisu te pogodbe dolžan izdati nalog in opraviti druga dejanja, ki so potrebna za vpis odkupne pravice v korist odkupnega upravičenca v centralni register KDD. Če odkupni upravičenec v dogovorjenem obdobju s pisno izjavo, naslovljeno na imetnika (toženo stranko), odkupi delnice B. d. d., je dolžan plačati dogovorjeno kupnino zmanjšano za morebitni znesek davščin, in sicer na TRR imetnika ali jo v njegovo korist položiti sodišču. Iz prvega odstavka 3. člena Pogodbe o odkupni pravici nadalje izhaja, da odkupni upravičenec jamči imetniku, da ne bo uveljavljal odkupne pravice: 1. dokler bo imetnik zaposlen pri tožeči stranki ali povezanih družbah, 2. v času treh let po prenehanju zaposlitve, kadar je imetniku delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, če pa triletno obdobje izteče po 31. 12. 2020 in imetnik pred 31. 12. 2020 ne opravi vseh dejanj, potrebnih za vpis nove odkupne pravice, jo lahko odkupni upravičenec uveljavi pred 31. 12. 2020. Dogovorjeno je tudi bilo, da bo odkupni upravičenec pred uveljavitvijo odkupne pravice imetniku omogočil odkup delnic po ceni, določeni v skladu s cenovnim modelom, po katerem se cena delnice letno oblikuje do 31. 3. na podlagi revidiranih konsolidiranih izkazov poslovanja skupine B. d. d. za preteklo leto, cena delnice v tem primeru je vrednost konsolidiranega kapitala skupine B. d. d. na dan 31. 12. deljena s številom delnic B. d. d. in pomnožena s faktorjem, ki v letu 2015 znaša 80% in ki se v vsakem naslednjem letu poveča za 2 odstotni točki, dokler ne doseže 90% v letu 2020, odkupni upravičenec pa bo v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 pred uveljavitvijo odkupne pravice imetniku omogočil odkup delnic po ceni 569,00 EUR za eno delnico (tretji in četrti odstavek 3. člena Pogodbe o odkupni pravici). Pri tem imetnik jamči, da bo v roku 3 delovnih dni po prejemu kupnine dal nalog za prenos delnic in opravil vsa dejanja, ki bodo po vsakokrat veljavnih predpisih in pravilih borzno posredniških družb potrebna za to, da bo borzno posredniška družba vnesla njegov nalog za prenos delnic v centralnem registru KDD in bo prenos na ime odkupnega upravičenca opravljen (2. točka 4. člena Pogodbe o odkupni pravici). Če imenik to jamstvo prekrši, lahko odkupni upravičenec sodno uveljavi izročitev delnic oziroma njihov vpis v centralni register na svoje ime.

13. Sodišče prve stopnje je za sporno pogodbo navedlo, da ima pravno naravo opcije. Medtem ko je pogodba o odkupni pravici obligacijska pravica, opcije niso obligacijske pravice v ožjem smislu, ker njihov predmet ni izpolnitveno ravnanje zavezanca.2 Prav slednje je predmet spora v obravnavanem primeru, zato sporne pogodbe ni moč presojati kot opcije, temveč gre za pogodbo o odkupni pravici. Napačna pravna kvalifikacija sporne pogodbe pa na pravilnost odločitve ni vplivala. Iz petega odstavka 38. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izhaja, da se lahko lastnik s pravnim poslom zaveže, da bo drugi pogodbeni stranki pod dogovorjenim pogoji na njeno zahtevo prodal določeno stvar (odkupna pravica). Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. Ker gre v obravnavanem primeru za prodajo delnic kot nematerializiranih vrednostnih papirjev, predstavlja razpolagalni pravni posel izdaja naloga za preknjižbo v centralnem registru Klirinško depotne družbe (KDD), kar vse je sodišče prve stopnje nato pravilno pojasnilo (9. točka obrazložitve).

14. V pritožbi tožena stranka, enako kot že na prvi stopnji, ponavlja, da je bilo njegovo soglasje za podpis Pogodbe o odkupni pravici pridobljeno nezakonito, s šikaniranjem ter resnimi grožnjami, da bo izgubil zaposlitev, torej izsiljeno, brez soglasij volj ter brez strinjanja z vsebino pogodbe. Če je pogodbena stranka z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev take pogodbe (prvi odstavek 45. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če je pogodba sklenjena pod nedopustno grožnjo, gre za bistveno napako volje pri njeni sklenitvi, zato je taka pogodba izpodbojna, kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (13. točka obrazložitve). Pri tem je zahtevek vezan na rok, saj pravica zahtevati razveljavitev izpodbijane pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile (prvi odstavek 99. člena OZ), v vsakem primeru pa v treh letih od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (drugi odstavek 99. člena OZ). Pogodbo o odkupni pravici sta pravdni stranki sklenili 21. 10. 2015, tožena stranka pa niti v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbi ne navaja, da je v zakonskem roku zahtevala njeno razveljavitev oziroma jo je izpodbijala. Vse pritožbene trditve v zvezi z nezakonitostjo Pogodbe o odkupni pravici na tej podlagi so zato že iz tega razloga neutemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe, da je pogodba sklenjena brez soglasja volje. V danih okoliščinah, ko je tožena stranka Pogodbo o odkupni pravici podpisala in s tem manifestirala svojo voljo za sklenitev pravnega posla, gre ponovno za napako volje pri sklenitvi pogodbe. Kot že navedeno je napako volje mogoče uveljavljati le z izpodbijanjem (94. člen OZ) oziroma lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, po prvem odstavku 95. člena OZ zahteva, da se pogodba razveljavi. Tega tožena stranka, kot že navedeno, ni storila. Prav tako tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami o prevari.3 Tudi v tem primeru bi tožena stranka, če je menila, da je šlo pri sklenitvi sporne pogodbe za prevaro, morala pogodbo izpodbijati. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti o tem, da je Pogodba o odkupni pravici oderuška ter ustrezno obrazložilo svojo odločitev (16. točka obrazložitve), s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče. Take odločitve tožena stranka ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da gre za edinstven primer v Sloveniji, da nihče ne bi podpisal take pogodbe, da je pogodba poniževalna, da delnic ne misli in ne želi prodati, da gre za darilno pogodbo in da je cena 250,00 EUR za delnico diskontirana in kazenska, saj je samo vrednost poslovnih stavb tožnika višja kot navedena vrednost. Za oderuško pogodbo, ki je nična, gre če kdo izkoristi težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Oderuštvo je namreč najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 8. členu OZ, zato se standard očitne nesorazmernosti pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, saj gre za ravnanja, ki so v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka oziroma odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Pri tem se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da v obravnavanem primeru cena 250,00 EUR za delnico ni bila določena kot primarna cena, po kateri tožeča stranka kot odkupni upravičenec uveljavi svojo odkupno pravico. S Pogodbo o odkupni pravici je bilo namreč izrecno dogovorjeno, da bo odkupni upravičenec pred uveljavitvijo odkupne pravice imetniku omogočil odkup delnic po ceni, določeni v skladu s cenovnim modelom, po katerem se cena delnice letno oblikuje do 31. 3. na podlagi revidiranih konsolidiranih izkazov poslovanja skupine B. d. d. za preteklo leto, cena delnice pa je v tem primeru vrednost konsolidiranega kapitala skupine B. d. d. na dan 31. 12. deljena s številom delnic B. d. d. in pomnožena s faktorjem, ki v letu 2015 znaša 80% in ki se v vsakem naslednjem letu poveča za 2 odstotni točki, dokler ne doseže 90% v letu 2020, pri čemer bo odkupni upravičenec v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 pred uveljavitvijo odkupne pravice imetniku omogočil odkup delnic po ceni 569,00 EUR za eno delnico (tretji in četrti odstavek 3. člena Pogodbe o odkupni pravici). Nesporno je, da je tožeča stranka toženi stranki pred uveljavitvijo odkupne pravice najprej ponudila 635,00 EUR za delnico (skupaj torej 41.910,00 EUR), vendar tožena stranka tega ni sprejela. Če je temu tako o oderuški pogodbi ni mogoče govoriti. Tožena stranka namreč ne trdi, da ji je bilo kakorkoli preprečeno sprejeti ponudbo po ceni 635,00 EUR za delnico. V prvi pripravljalni vlogi (r. št. 47 v spisu) je tožena stranka sicer navajala, da bi ji morala tožeča stranka ponuditi knjigovodsko vrednost delnice, ki je potrditvah tožene stranke znašala 930,55 EUR. V zvezi s tem je tožena stranka zahtevala tudi postavitev izvedenca finančne in gradbene stroke, ki naj izračuna dejansko knjigovodsko vrednost delnic. Vendar glede na zgoraj citirano pogodbeno določilo, tožeča stranka ni dolžna pred uveljavitvijo odkupne pravice toženi stranki kot imetniku ponuditi odkup po knjigovodski vrednosti,4 temveč po ceni, ki se ugotovi na pogodbeno dogovorjen način upoštevaje vrednost konsolidiranega kapitala skupine B. d. d. (in še nekaj drugih parametrov). V času dane izjave o odkupni pravici tožeče stranke je bila tako določena cena 635,00 EUR. Da slednje ne bi bilo pravilno ali da bi bila tudi taka cena oderuška, tožena stranka ni trdila. To trdi le za ceno 250,00 EUR in da bi ji morala tožeča stranka ponuditi odkup po knjigovodski vrednosti, kar pa ne drži. 17. Glede na take okoliščine primera, ko je torej tožena stranka imela možnost prejeti za delnice precej več (41.910,00 EUR), pa je sama povzročila stanje, da je prišlo do odkupa po ceni 250,00 EUR za delnico (skupaj 16.500,00 EUR), o oderuški pogodbi ni mogoče govoriti, saj ni izpolnjen noben od zgoraj navedenih elementov oderuške pogodbe. Ne gre za nesorazmernost dajatev, saj je bila toženi stranki ponujena višja cena, pa je ni sprejela. Zato posledično tudi ni moč govoriti o tem, da je tožeča stranka namerno skušala prikrajšati toženo stranko, saj ji je za delnico najprej ponudila precej več, a je tožena stranka (kot že povedano) ni sprejela. Iz povsem enakih razlogov je tako potrebno zavrniti tudi pritožbene očitke, da je sporna pogodba nemoralna.

18. Tako se kot pravilna izkaže tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvajalo dokaza z izvedencem, ki ga je tožena stranka predlagala v zvezi z ugotavljanjem višine knjigovodske vrednosti oziroma cene delnice, saj slednja ni pravno relevantna. V zvezi z relevantno višino cene delnice skladno s tretjim odstavku 3. člena Pogodbe o odkupni pravici pa tožena stranka ni podala nobenih trditev. Dokaz z izvedencem (tako kot tudi ostali dokazi) je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva. Na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke sploh niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, ampak to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo, zato sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem pravilno ni izvajalo in so pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza s postavitvijo izvedenca, neutemeljene.

19. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje tudi pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič in je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Tožena stranka je svoje zaslišanje in zaslišanje prič predlagala v zvezi z dejstvi, ki niso pravno odločilna v tem sporu. Zaslišanje prič kot dokaz (tako kot tudi vsi ostali dokazi) pa se izvaja le glede dejstev, ki so za odločitev v sporu pravno pomembna. Glede na gornjo obrazložitev in glede na to, da je tožena stranka zaslišanje prič predlagala v zvezi z ugotavljanjem okoliščin sklenitve sporne pogodbe, kar se je izkazalo za nebistveno, je odločitev sodišča prve stopnje, da tako predlaganih prič ni zaslišalo pravilna, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni podana in je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

20. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke pri tožeči stranki. Iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 76/2019 z dne 1. 7. 2019 (A61), ki je nesporno pravnomočna, izhaja, da je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožene stranke, s katerim je uveljavljala, da ji je tožnica nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter, da jo je tožnica dolžna pozvati nazaj na delo. V pritožbi tožena stranka navaja, da zadeva na Ustavnem sodišču še ni pravnomočno končana in se vodi pod UP-1108/20. Vendar iz nadaljnjih (sicer laičnih in težko razumljivih) pritožbenih trditev izhaja, da je bila njegova ustavna pritožba zavržena, pritožnik pa se sedaj sklicuje in izpostavlja stališče nekaterih pravnih teoretikov, da bi bilo potrebno vse nedavne neobrazložene sklepe o zavrženju ustavnih pritožb, ki jih je sprejelo Ustavno sodišče RS, ponovno pregledati. S takimi navedbami pritožba ne more uspeti, saj s tem ni izkazano, da bi bilo na katerikoli način poseženo v pravnomočno odločitev Delovnega sodišča v Mariboru. Ob povedanem je ugotoviti, da ni bil podan dejanski stan, ki izhaja iz 1. točke prvega odstavka 3. člena Pogodbe o odkupni pravici, skladno s katerim odkupni upravičenec jamči imetniku, da ne bo uveljavil odkupne pravice dokler bo imetnik zaposlen v družbi B. d. d. ali povezanih družbah.

21. Prav tako ni podana situacija iz 2. točke prvega odstavka 3. člena Pogodbe o odkupni pravici, da odkupni upravičenec jamči imetniku, da ne bo uveljavil odkupne pravice v času treh let po prenehanju zaposlitve, kadar je imetniku delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Toženi stranki kot imetniku delnic pri tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo zaradi upokojitve, temveč zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožba zato ne more uspeti s sklicevanjem, da ima pritožnik zagotovljeno pravico do delnic še tri leta po upokojitvi, saj kaj takega iz Pogodbe o odkupni pravici ne izhaja.

22. Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da je bila sporna pogodba sklenjena enostransko in brez pogajanj. Zakon nikjer ne določa obveznost, da bi se morale pogodbene stranke pred sklenitvijo pravnega posla pogajati. Prav tako zakon dovoljuje, da je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma da je pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (gre za t.i. tipske pogodbe).

23. Tožena stranka uveljavlja v pritožbi tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu, da v tem okviru odločitve o določitvi pogodbene kazni izrecno ne izpodbija, je višje sodišče upoštevaje okoliščine, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju, ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri katerem pazi med drugim tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena v delu, ki se nanaša na omejitev višine pogodbene kazni oziroma glede najvišjega zneska pogodbene kazni, ki naj ga plača tožena stranka tožeči stranki zaradi zamude z izpolnitvijo.

24. Toženi stranki je bilo z izpodbijano sodbo med drugim naloženo plačilo pogodbene kazni v višini 1.072,50 EUR za čas do dneva vložitve tožbe zapadlih zneskov dnevnih pogodbenih kazni5 ter vsi nadaljnji zneski dnevnih pogodbenih kazni v višini 82,50 EUR, ki zapadejo v plačilo vse do izpolnitve obveznosti, pri čemer posamezna dnevna pogodbena kazen zapade v plačilo naslednji delovni dan, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.072,50 EUR od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje, od posameznih dnevnih zneskov pa od naslednjega delovnega dne od zapadlosti posameznega dnevnega zneska dalje (IV. točka izreka).

25. Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen znesek, če zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti (prvi odstavek 247. člena OZ). Gre za določitev pogodbene kazni, pri kateri ima upnik v primeru, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen (peti odstavek 251. člena OZ).

26. S Pogodbo o odkupni pravic je tožena stranka tožeči stranki jamčila, da bo v roku 3 delovnih dni po prejemu kupnine dala nalog za prenos delnic in opravila vsa ostala potrebna dejanja za prenos delnic na tožečo stranko oziroma povedano drugače izvršila nalog za prenos (2. točka 4. člena). Za primer kršitve tega jamstva oziroma zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti, izhaja iz pogodbe dogovor o plačilu pogodbene kazni, in sicer za vsak delovni dan zamude za izvedbo dejanj, potrebnih za izvršitev naloga za prenos delnic na račun odkupnega upravičenca (torej tožeče stranke), v višini 0,5% odkupne cene delnice iz prvega odstavka 2. člena sporne pogodbe za vsako delnico.

27. Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi.6 Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ).

28. V obravnavanem primeru je tožena stranka s prvo pripravljalno vlogo (r. št. 47 v spisu) podala ugovor, da sodišče skladno z določbo 252. člena OZ zmanjša pogodbeno kazen, saj je ta določena nesorazmerno visoko glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo kot nesubstanciranega, vendar po presoji pritožbenega sodišča napačno. V obravnavanem primeru je tožena stranka ustrezne trditve podala, sicer ne neposredno skupaj s samim ugovorom, jih je pa mogoče razbrati iz drugih njenih (laičnih) vlog. Poleg tega so za odločitev o zmanjšanju pogodbene kazni pomembne še nekatere druge okoliščine, ki pa jih je moč ugotoviti iz konteksta in vsebine celotnega spora.

29. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (253. člen OZ). Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.7

30. Kot izhaja iz zgoraj citiranega pogodbenega določila, znaša pogodbeno dogovorjena višina pogodbene kazni zaradi zamude z izvršitvijo naloga za prenos, ki ga mora izvesti tožena stranka in ki je tudi predmet tega spora, 1,25 EUR na dan za vsako delnico oziroma skupaj 82,50 EUR za 66 delnic, kar je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Znesek pogodbene kazni, ki se je natekla do vložitve tožbe znaša 1.072,50 EUR, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in navedeni znesek naložilo v plačilo toženi stranki. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno naložilo v plačilo toženi stranki dnevne zneske pogodbene kazni v višini 82,50 EUR za vsak dan zamude vse do izpolnitve obveznosti tj. izvršitve naloga za prenos. Ker iz II. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja, da bo v primeru, če tožena stranka svoje obveznosti izročitve naloga za prenos, ki ji je naložen s to sodbo, ne bo prostovoljno izvršila v postavljenem roku, bo ta sodba nadomestila njena dejanja. V takem primeru bo tožeča stranka prenos delnic lahko opravila s pravnomočno sodno odločbo, ki bo nadomestila pogodbeno dogovorjeno izpolnitveno ravnanje tožene stranke. Na ta način bo tega dne pogodbena kazen v vsakem primeru prenehala teči (prenehala bo obveznost plačevanja dnevnih zneskov pogodbene kazni). A upoštevaje navedene dnevne zneske pogodbene kazni (82,50 EUR dnevno) ter potek časa, v katerem tožena stranka vse do sedaj svoje pogodbene obveznosti še ni izpolnila (1.169 dni do odločanja pritožbenega senata v tej zadevi), znaša znesek pogodbene kazni že sedaj 96.442,50 EUR. Gre za 5,845-kratnik kupnine, ki jo je tožena stranka po Pogodbi o odkupni pravici8 prejela od tožeče stranke. Ne glede na dejstvo, da gre celotno krivdo za neizpolnitev pogodbene obveznosti pripisati toženi stranki ter da pogodbene obveznosti ne želi prostovoljno izpolniti že več kot tri leta,9 je tako visoka razlika med vrednostjo izpolnitvenega ravnanja tožene stranke in višino pogodbene kazni očitno nesorazmerna. Ob tem ne gre spregledati še ostalih relevantnih okoliščin tj. da z izpodbijano sodbo tožeča stranka prejema možnost nadomestne izpolnitve ter da je tožeča stranka pravna oseba, holding, ki posluje dobro (na kar kaže vsakoletno izplačevanje dividend). Po drugi strani pa iz (laičnih) trditev tožene stranke, ki je fizična oseba, izhaja, da je brezposelna, oče dveh majhnih otrok (letnik rojstva 2015), da je tudi soproga brezposelna, da živijo zgolj z 658,00 EUR oziroma 755,00 EUR mesečno, da nimajo drugega premoženja kot stanovanja oziroma stanovanjske hiše v kateri živijo ter osebni avtomobil (r. št. 58 v spisu). Premoženje tožene stranke naj bi predstavljale tudi delnice (66 delnic A.), ki pa jih glede na odločitev v tem sporu ni mogoče upoštevati. Vse to kaže na slabo premoženjsko stanje tožene stranke.

31. Ne glede na poudarjeno kaznovalno funkcijo pogodbene kazni, ki naj bi dolžnika ekonomsko učinkovito silila k pravočasni izpolnitvi pogodbeno dogovorjene obveznosti, je upoštevaje vse zgoraj opisane okoliščine konkretnega primera, po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožene stranke o nesorazmerni višini pogodbene kazni delno utemeljen, tako da je pritožbeno sodišče skupno višino pogodbene kazni omejilo na dvakratni znesek kupnine, ki jo je tožena stranka prejela po Pogodbi o odkupni pravici tj. na znesek 33.000,00 EUR (2 x 16.500,00 EUR). Višji znesek pogodbene kazni od navedenega je po stališču pritožbenega sodišča glede na vse povedano nemoralen in posledično ničen (3. in 86. člen OZ). Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer je lahko nično le posamezno pogodbeno določilo (88. člen OZ) in slednje na veljavnost ostalih pogodbenih določil nima vpliva.

32. Takšna presoja izkazuje delno utemeljenost pritožbe, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je plačilo pogodbene kazni omejilo na najvišji znesek 33.000,00 EUR ter tožbeni zahtevek v delu, v katerem skupni znesek pogodbene kazni ta znesek presega, zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu IV. točke ter v izpodbijanih II. in VI. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

33. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

34. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pritožnica na višje sodišče posredovala preko elektronske pošte dva dopisa, in sicer dne 27. 7. 2022 in dne 9. 9. 2022. Višje sodišče navedenih dveh vlog ni obravnavalo, saj sta vloženi izven pritožbenega roka.

1 Odločbe US RS Up-679/06 in U-I-20/07, Up 295/01. 2 Prim. sodba VSRS II Ips 370/2007 z dne 14. 1. 2010. 3 Pritožnica omenja 49. člen OZ, ki določa, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. 4 Knjigovodska (bilančna, knjižna) vrednost je znesek, s katerim se sredstvo pripozna v bilanci stanja po odštetju vseh nabranih amortizacijskih odpisov in nabranih izgub zaradi oslabitve v zvezi z njim. 5 Glede na matematični izračun, ki je pravilno predstavljen v obrazložitvi izpodbijane sodbe (22. točka obrazložitve), je znesek enak trinajstim (13) dnevnim zneskom pogodbeno dogovorjene pogodbene kazni, ki znaša 82,50 EUR oziroma 1,25 EUR za 66 delnic, katerih imetnica je tožena stranka. 6 Prim. VSK sodba Cpg 211/2011. 7 Prim. VSK sodba Cpg 207/2014. 8 Kupnina se nahaja pri sodišču v obliki sodnega depozita, saj je kupnino, ki ji je bila nakazana na njen TRR, tožena stranka tožeči stranki vrnila, slednja pa je kupnino nakazala na račun sodnih depozitov. 9 Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka prvi poziv za sklenitev pogodbe za odkup vseh 66 delnic po ceni 635,00 EUR toženi stranki poslala že dne 24. 5. 2019, odkupno pravico po sporni pogodbi pa je nato uveljavila 7. 6 .2019, ko ji je tudi na njen TRR plačala kupnino v višini 16.500,00 EUR.