Jedro

Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.

Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožencev kot bivših članov uprave na temelju 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi spornega posla, sklenjenega z družbo A. d. o. o., ... (v nadaljevanju A. d. o. o.). Tožencema je očitala negospodarno in neskrbno ravnanje pri sklepanju Pogodbe o izvajanju storitve "Drugo mnenje".

2.Sodišče prve stopnje je s sodbo v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, tožencema naložilo solidarno plačilo škode v višini 360.043,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta toženca odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi preplačanih pavšalnih nadomestil po Pogodbi za izvajanje storitev drugo mnenje v letu 2006.

3.Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju1 pritožbi obeh tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Prvi toženec drugostopenjsko sodbo izpodbija z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da pritožbi prvega toženca ugodi in tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5.Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

6.Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7.Toženca sta bila v času storitve očitanih ravnanj oziroma opustitev le-teh, to je v letih 2005 in 2006, člana uprave tožeče stranke.

8.Tožeča stranka je z družbo A. d. o. o. 23. 9. 2004 sklenila Pogodbo o izvajanju storitve "Drugo mnenje" (v nadaljevanju Pogodba). V Pogodbi je bilo dogovorjeno letno pavšalno nadomestilo v višini 425.600,00 EUR (brez DDV), z Aneksom št. 1 z dne 18. 4. 2006 pa je bilo to nadomestilo znižano na 410.476,00 EUR. Obseg opravljenih storitev po Pogodbi je bil v letu 2006 za 80 % manjši od tistega, ki je bil upoštevan pri določitvi višine dogovorjenega plačila.

9.Proti koncu leta 2005 je bilo znano, da ni bilo izdelanih toliko drugih mnenj (660), kolikor jih je bilo predvidenih in upoštevanih pri izračunu pogodbeno dogovorjenega pavšalnega letnega nadomestila. V letu 2005 je bilo izdelanih 111 drugih mnenj, v letu 2006 pa 47.

10.Toženca nista opravila nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev. Pogodbe nista odpovedala in tudi nista zahtevala znižanja dogovorjenega plačila.

11.Sporni računi po Pogodbi za leto 2006 so bili plačani v obdobju od 8. 3. 2006 do 30. 1. 2007.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

12.Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženca kršila skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), ker sta kljub ob koncu leta 2005 znanim podatkom, da je obseg storitev kar za 80 % manjši od tistega, ki je bil upoštevan pri določitvi višine dogovorjenega plačila, vztrajala pri nadaljevanju takšne pogodbe in na ta način povzročila plačilo dogovorjenih pavšalnih zneskov, ki so večkratno presegali dejansko vrednost opravljenih storitev. Da bi toženca zadostila zakonskemu standardu skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ravna v dobro družbe, bi morala ob dejstvu, da je bila pogodbena cena kot pavšalni znesek dogovorjena na podlagi predvidevanj in ne na podlagi konkretne izmere obsega potrebnih storitev, opravljati oziroma odrediti sprotni nadzor nad dejanskim obsegom dogovorjenih storitev (opraviti bi bilo treba finančno analizo izvajanja Pogodbe), ki bi omogočil ustrezno korekcijo dogovorjenega plačila (znižanje pavšala ali sprememba načina obračunavanja storitev) ali pravočasen odstop (do konca novembra 2005) od takšne pogodbe. Toženca sta bila na tveganje, da drugih mnenj letno ne bo 660 (kot je bilo predvideno ob kalkulaciji pogodbene cene), opozorjena že v predlogu direktorja Službe za razvoj in aktuarstvo B. B. z dne 21. 9. 2004, ki je bil podlaga za sklenitev Pogodbe.

13.Glede sklicevanja tožencev na pravilo proste podjetniške presoje je sodišče prve stopnje tožencema očitalo, da se na to pravilo ne moreta uspešno sklicevati, saj nista naredila vsega potrebnega za svojo zadostno obveščenost pri sprejemanju odločitev, poleg tega pa ni videti, da bi bilo njuno ravnanje usmerjeno izključno k interesom družbe - tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da je pogodbeno dogovorjeni skupni letni pavšalni znesek pokril "tako rekoč kar vse stroške poslovanja družbe A. d. o. o."

14.Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve obširno zavrnilo trditve tožencev, da naj bi storitev drugega mnenja bistveno prispevala k ohranitvi portfelja zavarovancev, zaradi česar naj bi bil sinergijski učinek Pogodbe bistveno večji od stroška, ki so ga predstavljala plačila pogodbeno dogovorjenih mesečnih pavšalnih zneskov.

15.V zvezi s trditvami prvega toženca za razbremenitev njegove odgovornosti je sodišče prve stopnje presodilo, da kljub razdelitvi delovnih področij med posamezne člane uprave, ti niso razbremenjeni odgovornosti za vodenje poslov na tistih področjih, ki jih vodijo drugi člani uprave, če statut družbe (kot v tem primeru) ne določa izjem od skupnega zastopanja. Pogodbo z A. d. o. o. sta sklenila oba toženca skupaj, zato sta bila tudi za nadzor nad njenim izvajanjem ter za pravočasno odločitev o njeni spremembi ali odpovedi pooblaščena in odgovorna oba.

16.Ker sodišče prve stopnje višine natančnega zneska škode ni moglo ugotoviti oziroma bi se ta lahko ugotovila samo z nesorazmernimi težavami, je o višini škode odločilo po prostem preudarku v smislu prvega odstavka 216. člena ZPP. Višino škode je izračunalo tako, da je vrednost dejansko opravljenih storitev (logistike v zvezi z dejansko pridobljenimi drugimi mnenji) odštelo od plačanih mesečnih pavšalnih zneskov za obdobje od 8. 3. 2006 do 31. 1. 2007.2

17.Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe. Pritožbena zatrjevanja glede neobičajnih in nepričakovanih okoliščin zaradi zakonodajnih sprememb, glede izgube le 150.000 zavarovancev od planiranih 500.000 in trditve, da bi bilo domnevno škodo iz naslova plačevanja storitve drugo mnenje potrebno ovrednotiti na način, da se ugotovi, kako je izvajanje storitve drugo mnenje vplivalo na odločitve zavarovancev in kakšno korist je tožeča stranka dosegla s sprejemanjem njihovih premij, od navedenega pa odšteti stroške, ki jih je imela tožnica s plačevanjem družbi A. d. o. o., je pritožbeno sodišče označilo za pretežno nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Trditve o pričakovanem masovnem odlivu zavarovancev h konkurenci, o agresivnih tržnih potezah konkurenčnih zavarovalnic, o pomembni vlogi produkta "drugo mnenje" pri ohranjanju obstoječega portfelja tožeče stranke, o sinergijskem učinku Pogodbe, o katastrofalnih posledicah v smislu izgube zavarovancev zaradi njihovega prestopa h konkurenčnim zavarovalnicam v primeru prekinitev izvajanja storitve drugo mnenje pa je pritožbeno sodišče ocenilo kot neprepričljive.

18.Glede uporabe pravila proste podjetniške presoje je sodišče druge stopnje poudarilo, da tudi, če je bila odločitev za sklenitev Pogodbe podjetniška odločitev, pa opustitev dolžnega nadzora nad izvajanjem Pogodbe glede na konkretne okoliščine primera ne predstavlja skrbnega ravnanja v polju proste podjetniške presoje. Ob pravilni uporabi pravila proste podjetniške presoje bi toženca morala pridobiti primerne informacije, česar pa nista storila, saj nista zahtevala ustreznih analiz pred sklenitvijo Pogodbe, v času izvajanja Pogodbe pa njenih učinkov nista spremljala, saj sta kljub zgolj približno 17 % realizaciji predvidenega obsega Pogodbe nadaljevala njeno izvajanje brez kakršnihkoli prilagoditev, čeprav je bilo v tisti fazi že jasno, da ni ekvivalentnosti dajatev in se tako tožeči stranki povzroča škoda.

Revizijske navedbe

19.Revident uvodoma graja obrazložitev izpodbijane sodbe, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do njegovih navedb, da je skladno s trditvami tožeče stranke kot trenutek nastanka škode treba šteti trenutek sklenitve Pogodbe, ter s tem v zvezi ni presojalo ugovora zastaranja. Nadalje revident trdi, da je sodišče prve stopnje mimo tožbenih navedb ugotovilo protipravnost ravnanja v tem, da Pogodba ni bila "pravočasno" odpovedana, sodišče druge stopnje pa je tej ugotovitvi kljub pritožbenim očitkom pritrdilo. Največji del revizijskih trditev pa revident usmeri v izpodbijanje presoje o solidarni odgovornosti tožencev oziroma nemožnosti razbremenitve odgovornosti prvega toženca za nastalo škodo. Po prepričanju revidenta je odgovornost članov uprave solidarna samo v primeru, če je pri vsakem od njenih članov mogoče ugotoviti neskrbno in posledično protipravno ravnanje, ne pa že iz razloga, ker določena odločitev uprave ni pravilna. Revident trdi, da glede na njegov položaj in pristojnosti v upravi a) ni bil pristojen za sklenitev Pogodbe, b) da je Pogodbo podpisal na podlagi analiz strokovne službe, na podlagi presoje in odločitve pristojnega člana uprave, iz razloga ker je zastopanje zavarovalnice skupno, c) da ni odobril izplačila spornih računov, d) da se je seznanjal s poročili služb in ocenjeval projekt v dani situaciji na podlagi strokovne presoje pristojnega člana uprave za to področje ter celotnega paketa ukrepov v akciji ... , e) da je sledil predlogom in presoji pristojnega člana uprave ter f) da sam ne bi mogel odpovedati Pogodbe.

20.Tožeča stranka v odgovoru na revizijo trdi, da gre v obravnavanem primeru za vzorčen primer odškodninske odgovornosti uprave. V zvezi z očitkom pomanjkanja trditev o protipravnosti ravnanja, ker toženca Pogodbe nista odpovedala oziroma sta jo ohranjala v veljavi, tožeča stranka primeroma navede trditve iz svojih pripravljalnih vlog (17. točka odgovora), ki te revizijske trditve negirajo. Nadalje tožeča stranka trdi, da prvi toženec pred revizijo v postopku pred nižjima sodiščema nikoli ni ugovarjal solidarni odgovornosti, in sicer da pri postopku glede odločitve v zadevi ni sodeloval, da z njo njim ni bil seznanjen ali podobno. Nasprotno, o odločitvah, ki jih je sprejela uprava tožeče stranke, je prvi toženec govoril kot o odločitvah uprave in ne kot o odločitvah člana uprave C. C.

Razlogi za zavrnitev revizije

21.Skladno s 132. členom OZ je škoda zmanjšanje premoženja. Nobenega dvoma ni, da je škoda tožeči stranki nastala v trenutku izvedbe plačil po posameznih računih, in sicer v višini zneskov preplačanih storitev. Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Kot izhaja iz 17. točke obrazložitve sklepa VS RS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016, zastaralni rok v obravnavanem primeru do vložitve tožbe še ni potekel.

22.Revident neutemeljeno trdi, da naj bi sodišči nižjih stopenj mimo tožničine trditvene podlage kot protipravno presodili opustitev domnevno dolžnega ravnanja odstopiti od za družbo "škodljive" Pogodbe. Tožeča stranka je že v tožbi (npr. na strani 7) trdila, da "Kljub visokemu odstopanju v obsegu storitev in kljub pogodbeni možnosti za prekinitev pogodbe s 1. 1. 2006, prvo- in drugotožena stranka te nista prekinili. S tem sta omogočili družbi A. d. o. o. pavšalno zaračunavanje storitev še celo leto 2006 v skupnem znesku 427.049,00 EUR, s čimer je bila tožeči stranki povzročena velika premoženjska škoda."

23.Sodišče druge stopnje je v uvodu 16. točke obrazložitve res zapisalo, da sta pritožnika trditve o nepričakovanih okoliščinah, nastalih zaradi zakonodajnih sprememb in politične volje oblasti v Sloveniji v nasprotju s tržnim gospodarstvom, podala pretežno prepozno, ob tem pa je na koncu te iste točke s povedjo "Tudi če bi izredne razmere, kot jih opisujeta v pritožbi, dejansko obstajale, tožencev to ne bi opravičevalo, da sprejmeta nerazumno ali celo škodljivo odločitev." smiselno zavrnilo tudi te trditve. Zato revizijske trditve v tem delu niso utemeljene.

Revident nadalje trdi, da ne drži presoja sodišča druge stopnje, da toženca nista pravočasno podala trditev glede izračuna škode. Delno ima revident prav. V 9. točki 3. pripravljalne vloge je navedel, da je h konkurenčnima zavarovalnicama odšlo le približno 150.000 tožničinih zavarovancev in ne 500.000 kot sta napovedovali konkurentki, ni pa navedel trditev o tem, kako naj bi se to zadržanje zavarovancev vrednostno odražalo. Čeprav bi šteli, kot trdi revident, da je bila višina premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje splošno znana, bi to dejstvo morala toženca zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP), le dokazovati ga jima ne bi bilo treba (četrti odstavek 214. člena ZPP). Ker tega toženca nista trdila, se presoja sodišča druge stopnje o prepoznih trditvah izkaže kot pravilna.

Nadalje niso utemeljene niti trditve o zatrjevani pomanjkljivi argumentaciji izpodbijane sodbe, ker je sodišče druge stopnje v 16. in 17. točki obrazložitve navedbe pritožnikov označilo za neprepričljive. Revident trdi, da gre pri oceni o neprepričljivosti argumentov za povsem subjektiven občutek sodišča. To bi držalo v primeru, če sodišče svoje ocene o neprepričljivosti pritožnikovih trditev in njihovo posledično zavrnitev ne bi dodatno utemeljilo. V 16. točki je sodišče druge stopnje s povedjo, povzeto v prejšnji točki te obrazložitve, utemeljilo, zakaj trditve o pričakovanem masovnem odlivu zavarovancev h konkurenci niso ne le neprepričljive, pač pa za obravnavani primer nepomembne. Tudi takšno stanje (pričakovan masovni odliv zavarovancev) bi lahko utemeljeval odločitev, da se sklene Pogodba, nikakor pa z njim ni mogoče opravičevati nerazumnega vztrajanja pri njej, ko se je pokazalo, da je zanimanje za drugo mnenje bistveno nižje od načrtovanega. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje z utemeljitvijo, da se je za storitev "drugo mnenje" zanimalo manj kot 1 % zavarovancev tožeče stranke, obrazložilo, zakaj ne prepričajo trditve o njegovi pomembnosti za ohranjanje obstoječega tožničinega portfelja.

Bistven del revizijskih trditev je usmerjenih v izpodbijanje presoje o solidarni odgovornosti tožencev. Revident ponavlja, da sam pri spornem poslu ni sodeloval, saj je bilo s Pravilnikom o notranji organizaciji dela uprave sklepanje spornega posla v pristojnosti drugega toženca. Čeprav je prvi toženec sopodpisnik za družbo škodljive Pogodbe, ki sicer sodi v pristojnost drugega člana uprave, to a priori naj ne bi pomenilo njegove neskrbnosti oz. protipravnosti.

Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/00 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZavar), veljaven v času storitve očitanih ravnanj oziroma opustitev le-teh, je v prvem odstavku 22. člena določal, da mora imeti uprava zavarovalne delniške družbe najmanj dva člana, ki zavarovalno delniško družbo skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu. V drugem odstavku 51. člena pa je isti zakon določal, da se za upravo družbe za vzajemno zavarovanje smiselno uporabljajo določbe 246. do 260. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), razen 252. člena ZGD, ter določbe 22. do 28. člena tega zakona.

Revident se sklicuje na Pravilnik o notranji organizaciji dela uprave, iz katerega naj bi izhajalo, da sodi sklenitev Pogodbe v pristojnost oziroma v področje vodenja poslov drugega toženca. ZGD drugače kot nemški Zakon o delnicah (Aktiengesetz), ki v prvem odstavku paragrafa 77 določa, da se drugačen način odločanja glede vodenja poslov družbe lahko dogovori ne le v statutu, ampak tudi neposredno v poslovniku o delu uprave (Geschäftsordnung des Vorstands), odmika od zakonskega načela skupnega vodenja poslov v internem aktu družbe z nižjo pravno močjo od statutarne ne dopušča. Odmike od zakonske ureditve s poslovnikom bi bilo mogoče opredeliti zgolj tedaj, ko bi na to odkazovala statutarna ureditev, v kateri bi bilo področje vodenja poslov urejeno v nekem splošnem obsegu, podrobnosti pa (na podlagi statutarnega pooblastila) v poslovniku o delu uprave (takšno stališče je zastopano tudi v literaturi3). Tega prvi toženec ni trdil. Vsekakor pa uprava ne more s poslovnikom, ki ga sama sprejme, porazdeliti odškodninske odgovornosti za ravnanje njenih članov do družbe.

Velja še poudariti, da tudi, če bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju.4 Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.

Revident nadalje sicer izpodbija presojo sodišča, da storitev oziroma opustitev dolžnega nadzora tožencev nad izvajanjem Pogodbe glede na okoliščine konkretnega primera ne predstavlja skrbnega ravnanja v polju proste podjetniške presoje. Ker se ob tem ne sooči z razlogi izpodbijane sodbe, z revizijskimi trditvami ne more uspeti.

Na koncu revident trdi še, da sodišče ni presojalo nedopustne škode in vzročne zveze kot predpostavk odškodninske odgovornosti. Glede na to, da je odločilo o višini škode, je jasno, da škoda obstaja. Izrecno sodišče v izpodbijani sodbi res ni zapisalo, da je podana vzročna zveza med opustitvijo odstopa od Pogodbe in preplačili računov, vsekakor pa to izhaja iz konteksta obrazložitve sodbe.

Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 4.082,12 EUR (3.326,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 736,12 EUR za 22% DDV).