Jedro

Ker je z dnem 24. 2. 2022 ukrep pridržanja prenehal, v tej zadevi ni več izkazan pravni interes tožnika za tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa, ker ta od navedenega datuma ne učinkuje več.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je dne 8. 12. 2021 po predhodnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi tožbo zavrnilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožbo, v kateri je tožnik med drugim navedel tudi, da je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, in da predlaga izvedenca psihiatrične stroke, ker se slabo počuti, je sodišče zavrnilo, pri čemer je tožnik na zaslišanje na glavni obravnavi na posebno vprašanje pooblaščenke povedal, da ne bi še en mesec zdržal v Centru za tujce, ni pa omenil nobenih travm zaradi zatrjevanega strahu, ali zaradi posledic maltretiranja v Alžiriji. Upravno sodišče je v odstavku 36 sodbe z dne 8. 12. 2021 utemeljilo, da je bil tožnik zaslišan dne 8. 6. 2021, dne 17. 6. 2021, ko je bil prisoten tudi predstavnik nevladne organizacije, nato je bil zaslišan dne 22. 7. 2021 ob prisotnosti odvetnice in da se nikoli v tem obdobju ni izkazala morebitna potreba po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke in da te potrebe tudi ni zaznalo sodišče na glavni obravnavi dne 8. 12. 2021 in je omenjeni dokazni predlog v istem odstavku obrazložitve zavrnilo kot očitno nepotrebnega. Tudi v utemeljitvi zavrnitve zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče navedlo, da je tožnik težko popravljivo škodo na splošno zatrjeval, na zaslišanju ni izrazil ali izkazal kakšne posebne stiske, ki bi očitno izstopala od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito in da sodišče ni zaznalo znakov ranljivosti pri tožniku.

2. V pritožbi z dne 24. 12. 2021 zoper sodbo Upravnega sodišča z dne 8. 12. 2021 je pritožnik med drugim uveljavljal, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da zaradi hujših psihičnih težav tožnik ni sposoben oblikovati želje po pobegu in da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke. Navedbe o hujših psihičnih težavah je tožnik podkrepil z dejstvom, da je bil dne 15. 12. 2021 hospitaliziran v psihiatrični bolnici in da je že na zaslišanju pred sodiščem povedal, da še en mesec ne bi zdržal v Centru za tujce. Skupaj z dopolnitvijo pritožbe je kot dokaz priložil sklep Okrajnega sodišča Idrija opr. št. Pr 374/2021 z dne 14. 12. 2021, s katerim je bilo odločeno, da se tožnika zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Idrija.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 2. 2. 2022, ki ga je Upravno sodišče prejelo 17. 2. 2022, pritožbi tožnika ugodilo, sodbo Upravnega sodišča z dne 8. 12. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je „_utemeljen ugovor procesne kršitve, ker ni bil zaslišan s strani pritožnika predlagani izvedenec psihiatrične stroke, ki bi lahko izpovedal o zmožnosti oblikovanja namena pritožnika za pobeg ter o tem, kako bivanje v Centru za tujce nanj vpliva_“.Vrhovno sodišče je dodalo, da iz sodbe Upravnega sodišča ni razvidno, kako je navedbo tožnika, da ni bil zmožen oblikovati namena oziroma naklepa za pobeg, razumelo Upravno sodišče in da se sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga v 36. odstavku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni opredelilo do navedb pritožnika v zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na njegovo psihično stanje.1 To po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da se Upravno sodišče ni opredelilo do navedb pritožnika, da bo nadaljnje pridržanje povzročilo resno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja oziroma da sodišče „_ni ovrednotilo zatrjevanih posledic kot takih, ki ne dosegajo stopnje resnosti_“ v skladu s prakso ESČP in SEU, da bi jih lahko štelo kot neupoštevne za odločitev v konkretni zadevi.2 Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča Upravno sodišče tudi na glavni obravnavi ni razčiščevalo navedenih dejstev na način, ki bi lahko nadaljnje razjasnil (ne)utemeljenost navedenega dokaznega predloga, saj ob odgovorih pritožnika na vprašanja njegove pooblaščenke v zvezi z obstojem njegovih zdravstvenih težav samo ni zastavilo nobenih vprašanj, ki bi jih lahko zastavilo na podlagi pooblastila iz 285. člena ZPP, ki ureja materialno procesno vodstvo. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da "t_udi v pritožbenem postopku predložene listine (sklep Okrajnega sodišča Idrija itd.) kažejo na obstoj zdravstvenih težav pritožnika, ki bi lahko bile v nadaljnjem postopku pomembne za presojo za odločitev upoštevanih dejstev, torej pogojev nujnosti in sorazmernosti ukrepa v smislu citiranih določb Recepcijske direktive II in ZMZ-1_.“.3 Na tej podlagi, ki je na tem mestu zgolj strnjeno povzeta, je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravil postopka in je odločilo, da se bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku opredeliti do navedb pritožnika glede nevarnosti poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja skladno s stališči iz sklepa Vrhovnega sodišča in po potrebi izvesti vse dokaze za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja za pravilno odločitev v zadevi, ki ne bo posegala v pravice pritožnika iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP. 4. Upravno sodišče je sklep Vrhovnega sodišča z dne 2. 2. 2022 prejelo dne 17. 2. 2022 in je dne 18. 2. 2022 odposlalo poziv pooblaščenki tožnika, da sodišču do dne 23. 2. 2022 sporoči, kje se trenutno nahaja tožnik, in da sodišču v tem roku predoči morebitno zdravstveno dokumentacijo o stanju tožnika, upoštevajoč dejstvo, da je Vrhovno sodišče v zadevi odločalo dne 2. 2. 2022. Poziv sodišča je bil poslan v vednost tudi toženi stranki.

5. Sodišče je dne 25. 2. 2022 prejelo obvestilo od pooblaščenke tožnika, ki datira na dan 23. 2. 2022. V tem obvestilu pooblaščenka navaja, da se tožnik nahaja v Centru za tujce v Postojni. Obvestilu je pooblaščenka priložila sklep Okrajnega sodišča v Idriji opr. št. Pr 374/2021 z dne 14. 12. 2021, in dodaja, da iz tega sklepa izhaja, da je bil tožnik dne 13. 12. 2021 sprejet na zdravljenje pod posebnim nadzorom v psihiatrično bolnico Idrija, ter dve fotografiji tožnika v bolniški postelji, ki jih je pooblaščenka prejela od tožnika.

6. Iz predloženega sklepa Okrajnega sodišča v Idriji z dne 14. 12. 2021 med drugim izhaja, da je bila zaradi sprejema tožnika na zdravljenje brez privolitve postavljena izvedenka psihiatrične stroke in in da je bil zadržani (tožnik) zaslišan ob odsotnosti zagovornice, tožnik je bil seznanjen z možnostjo, da si izbere zastopnika, a ga ni izbral. Sodišče je obiskalo zadržano osebo v zdravstveni organizaciji in je izvedlo dokaz z zaslišanjem zadržanega in izvedenke. Zadržani je sodišču povedal, da je v bolnici zaradi policije, ki z Maročani in Alžirci, ker so muslimani, zelo grdo ravna, med tem ko so do Pakistancev, Afganistancev prijazni in da je zaradi tega res poskušal narediti samomor in da bi raje ostal v bolnišnici, kot da se vrne v Center za tujce. Izvedenka je po opravljenem razgovoru z zadržanim ugotovila, da zaradi okrnjene komunikacije, ne more z gotovostjo opredeliti psihičnega stanja zadržanega. Po njenem mnenju deluje sicer umirjen, pogovorljiv, brez akutnejše psihopatološke simptomatike niti ne izkazuje depresivnega razpoloženja. Izvedenka je lahko izluščila le stalno tožbo čez ravnanje policistov, ki bi lahko bila tudi blodna ideja. Ustrezna bi bila krajša hospitalizacija, med katerim bi se izkristaliziralo psihično stanje zadržanega. Izvedenka je ugotovila, da se je zadržani zaradi psihičnih in vedenjskih motenj, ki so se kazale pred prihodom v bolnišnico hudo ogrožal. Izpostavljal je suicidalne namene z resnim načrtom, s čimer je hudo ogrožal sebe, svoje zdravje in življenje, kot tudi druge, vendar pa po ugotoviti sodišča izvedenka ni mogla potrditi simptomatike v smislu depresije niti ne suicidalnosti. Okrajno sodišče Idrije je tako od izvedenke povzelo, da je bil očitno pod vplivom psihičnih sprememb oziroma psihološkega pritiska. Izvedenka je predlagala, da se zadrži na zdravljenju do enega tedna. Sodišče je odločilo, da ukrep zadrževanja zaradi opazovanje zadržanega traja najdlje do 20. 12. 2021. 7. Pooblaščenka je v obvestilu Upravnemu sodišču, ob katerem je sodišču predložila omenjeni sklep Okrajnega sodišča v Idriji, dodala, da je od tožene stranke dobila informacijo, da bo tožniku podaljšala ukrep omejitve gibanja.

8. Dne 28. 2. 2022 je bil s sodišča odpravljen poziv toženi stranki, da se seznani z odgovorom oziroma obvestilom pooblaščenke tožnika z dne 23. 2. 2022 in da tožena stranka odgovori, ali se tožnik nahaja v Centru za tujce v Postojni, in če se, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Istega dne, 28. 2. 2022, je sodišče prejelo odgovor tožene stranke, da omejitev gibanja tožniku ni bila podaljšana, tožnik je bil iz Centra za tujce nemudoma izpuščen po prenehanju omejitve gibanja in sicer dne 24. 2. 2022. nameščen je bil v Azilni dom na Viču, kjer se tudi nahaja. To pojasnilo tožene stranke je bilo odpravljeno in poslano v vednost pooblaščenki tožnika dne 1. 3. 2022. Pooblaščenka se na to obvestilo ni več odzvala.

9. Tožba se zavrže. 10. Sodišče je iz dveh medsebojno povezanih razlogov v zgornjem povzemanju, natančneje kot običajno v takih primerih, izpostavilo vsa bistvena nova dejstva, do katerih je prišlo dne 13. oziroma 14. decembra 2021, torej 5 dni po tem, ko je Upravno sodišče odločilo o zavrnitvi tožbe tožnika in zahteve za izdajo začasne odredbe. Prvi razlog je ta, ker gre v tovrstnih zadevah po eni strani za zelo pomembno in pravno zahtevno problematiko sposobnosti zaznavanja posebne ranljivosti prosilcev za mednarodno zaščito v sodnem postopku.4 Drugi razlog pa je ta, ker je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo s sklicevanjem na materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) v okoliščinah, ko sodišče na glavni obravnavi ob neposrednem zaslišanju tožnika in skrbni analizi vseh zapisnikov o zaslišanjih tožnika v upravnem postopku ni zaznalo nobene posebne ranljivosti tožnika, pooblaščenka tožnika pa je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča RS v tožbi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke na posplošen način,5 in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da po potrebi izvede vse dokaze za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja za zakonito in pravilno odločitev v zadevi, ki ne bo posegala v pravice pritožnika iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU in 3. člena EKČP. 11. Iz podatkov v spisu in povzetih neprerekanih dejstvih izhaja, da je bil tožnik v psihiatrični bolnici Idrija od 14. 12. 2021 do 20. 12. 2021, da v času med 20. 12. 2021 in 24. 2. 2022, ko naj bi se ukrep pridržanja nadaljeval v Centru za tujce, niso nastale okoliščine oziroma pooblaščenka sodišče ni obvestila o okoliščinah, ki bi na novo izkazovale posebno ranljivost tožnika, da je bil dne 24. 2. 2022 tožnik premeščen iz Centra za tujce, ker je takrat tožena stranka prenehala izvajati ukrep pridržanja, in nastanjen v Azilni dom na Viču. Ker je z dnem 24. 2. 2022 ukrep pridržanja prenehal, v tej zadevi ni več izkazan pravni interes tožnika za tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa, ker ta od navedenega datuma ne učinkuje več. Ker izpodbijani akt ne učinkuje več, ga sodišče tudi ne more odpraviti. Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na tej podlagi je sodišče s sklepom tožbo zavrglo.

1 I Up 1/2022, 2. 2. 2022, odst. 14. 2 Ibid. odst. 16. 3 Ibid. odst. 17. 4 O tem glej 22. člen Direktive o sprejemu 203/33/EU in natančneje v: Judicial Analysis on Vulnerability in the Context of Application for International Protection, EASO Professional Development Series for Court and Tribunals, Produced by IARMj-Europe under Contract to EASO, 2021 (dostopno na spletni strani European Union Asylum Agency). 5 I Up 1/2022, 2. 2. 2022, odst. 14.