Jedro

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost izvršitelja je v 289. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, po kateri je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča (seveda v zvezi s splošnimi predpisi o odškodninski odgovornosti). Kot rečeno, je bilo izvršilno dejanje pomoč upniku v zvezi z obveznostjo dolžnika nekaj storiti, z odredbo sodišča je bilo izvršitelju naloženo le, da pridobi geometra in gradbene izvajalce. Odgovarja torej lahko le za tisto ravnanje, ki mu je bilo naloženo in ki ga je tudi opravil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahtevek tudi v delu, ko mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.639,48 EUR v roku 15 dni, šteto od pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

Tožeča stranka stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.162,08 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 293,96 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini 1.639,48 EUR za škodo, nastalo ob rušenju dela stavbe tožnikov v zvezi s sklepom o izvršbi. Ugotovilo je, da je izvršitelj rušenje izvajal na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki sta ga tožnika prejela in kljub roku za prostovoljno izpolnitev tega sama nista storila in da zato v ravnanju izvršitelja, kolikor je bil porušen objekt do mejne črte, ni protipravnosti, da pa je bil objekt porušen tudi preko mejne črte, čeprav se na ta del stavbe sklep o izvršbi ni nanašal. Izvršitelj odgovarja solidarno z izpolnitvenimi pomočniki, ki so rušenje izvajali. Tožeči stranki je zaradi rušitve preko mejne črte nastala škoda v višini 1.639,48 EUR, kolikor bi znašali stroški sanacije. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 267,54 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga , da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je samo izvršila, kar ji je odredilo Okrajno sodišče v Sežani. Njeno dejanje zato ni bilo nedopustno, še manj protipravno.

Že prej je sodišče opozorila, da ni sama izvrševala gradbenih del, prav tako ni sama določila črte, po kateri je bila izvedena rušitev. Za izvršitev teh del je izbrala ustrezne strokovnjake, kar je bila tudi dolžna po sklepu sodišča. Toženec bi bil sam odškodninsko odgovoren le v primeru slabe izbire, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Ne obstaja nobena zakonska osnova, po kateri bi se odškodninska odgovornost geometra prenesla na toženca. Toženec ne razpolaga z znanjem, da bi lahko na kraju samem presodil pravilnost zarisane mejne črte.

Tožena stranka se sprašuje, od kdaj lahko izvedenec gradbene stroke samostojno podaja mnenja s področja dela izvedenca geodetske stroke. Tožeči stranki sta imeli možnost sami izvršiti pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, česar pa očitno nista želeli. Tako kot je družba Ž. d.o.o. po rušenju povlekla „mejno črto“, bi to lahko storila tudi prej, čeprav na škodo upnika. V tem primeru do prisilne izvršbe sploh ne bi prišlo.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je bila v tej zadevi s sklepom sodišča imenovana za izvršitelja. Z odredbo mu je bilo naloženo, da zaradi izvršitve sklepa o izvršbi pridobi ustrezne strokovnjake (geometra, gradbene delavce), s pomočjo katerih se bo opravilo izvršilno dejanje odstranitve. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki niso sporni, izhaja, da je izvršitelj res pridobil geometra in sicer G. d.n.o., iz S., to je podjetje, pooblaščeno za opravljanje geodetskih storitev. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi ravnanja izvršitelja nastala škoda in sicer iz treh razlogov: za rušenje ni bilo pravne podlage, pri rušenju je prišlo do poškodovanja preostalega dela stavbe in z rušenjem je bilo poseženo v del objekta, ki je last tožnikov (pri čemer ni sporno, da je mejo, do katere se je rušilo, označil geometer). Prva dva razloga sta se med postopkom izkazala za neutemeljena, zoper tako odločitev sodišča tudi ni pritožbe, zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju ukvarjalo le s tretjim razlogom.

Tožnik je zatrjeval, da je toženec s svojim ravnanjem (organizacijo, vodenje, naročanje in drugo same izvršbe) povzročil škodo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sporno rušenje izvršil toženec. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi listinskih dokazov, pri čemer je nekatere ocenilo zmotno, nekaterih pa ni ocenjevalo v luči vprašanja, kdo je izvajal izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato v zvezi z drugo in tretjo alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo opravilo oceno teh dokazov, saj so bili vsi dokazi izvedeni na glavni obravnavi in sta se stranki imeli možnost izjaviti o njih. Po sklepu o dovolitvi izvršbe je imel upnik pooblastilo, da sam izvede odstranitev spornega objekta. Naknadno je zaprosil za asistenco sodnega izvršitelja in sodišče je imenovalo toženca ter mu odredilo, da pridobi geometra in gradbene izvajalce, s pomočjo katerih se bo opravilo izvršilno dejanje odstranitve. Iz opisanih listin torej ne izhaja, da bi odstranitev objekta opravljal izvršitelj, ampak le, da je odstranitev potekala ob pomoči izvršitelja. Da je temu tako, izhaja tudi iz zapisnika (upnik je bil ves čas navzoč, ob 10.40 uri 23.3.2005 je izvršitelj obvestil dolžnika, da bo upnik v skladu s sklepom o izvršbi v prisotnosti izvršitelja vzpostavil prejšnje stanje; po naročilu upnika se 23.3.2005 izvršba ni opravila za prizidek, na njegovo zahtevo se je ob 10.30 uri 24.3.2005 dodatno poravnalo površino, del prizidka se je nato 7.4.2005 odstranil na zahtevo upnika). Izvršilno dejanje je torej bila le pomoč pri dejanjih (v smislu 21. točke 38. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja) in ne izvedba samih dejanj. Povedano pomeni, da je ugotovitev, ki jo je sodišče povzelo po izvedenskem poročilu, da je toženec rušenje izvedel tudi preko mejne črte rušenja, napačna. Rušenja namreč ni izvajal toženec, ampak upnik. Do drugačnega zaključka ne pridemo niti ob upoštevanju računa, ki ga je toženec izstavil v izvršilnem postopku, saj je bil račun sestavljen v skladu z odredbo sodišča (da mora izvršitelj pridobiti geometra) in so bili stroški geometra v računu posebej specificirani in ločeni od stroškov izvršitelja.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost izvršitelja je v 289. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, po kateri je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča (seveda v zvezi s splošnimi predpisi o odškodninski odgovornosti). Kot rečeno, je bilo izvršilno dejanje pomoč upniku v zvezi z obveznostjo dolžnika nekaj storiti, z odredbo sodišča je bilo izvršitelju naloženo le, da pridobi geometra in gradbene izvajalce. Odgovarja torej lahko le za tisto ravnanje, ki mu je bilo naloženo in ki ga je tudi opravil. V zvezi s pridobitvijo geometra pa tožeča stranka kakšne protipravnosti v ravnanju toženca niti ni zatrjevala. Ker torej ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, odškodninska obveznost toženca ni nastala in je zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo 1.639,48 EUR (druga in tretja alineja 358. člena ZPP).

S spremembo odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Odmera višine stroškov tožene stranke ni bila sporna, tožeča stranka je v pravdi v celoti izgubila, zato mora toženi stranki povrniti vse pravdne stroške, to je 2.162,08 EUR. Povrniti pa ji mora tudi stroške pritožbenega postopka (glede na vrednost spornega predmeta v pritožbi: za sestavo pritožbe, za DDV in za sodno takso), skupaj 293,96 EUR.