Jedro

Čeprav je tožnik zatrjeval, ne pa tudi dokazal nižje plače, sodišče niti iz tega razloga ni moglo ugotoviti, da ponujena pogodba o zaposlitvi ne bi bila zakonita ali v skladu z določbo kolektivne pogodbe. Revizijsko sodišče sicer sprejema grajo revizije, da je nižje sodišče prišlo do dejanskega zaključka, ne da bi izvajalo dokaze, samo na podlagi navedb tožene stranke, vendar je bistveno, da je dejanski zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da revident pri plači ni bil prikrajšan, ki temelji predvsem na ugotovitvi, da revident svojega navajanja o prikrajšavi ni tudi dokazal. To za sojenje na revizijski stopnji pomeni, da je bila v tem delu ponujena pogodba o zaposlitvi v skladu z zahtevo kolektivne pogodbe in da zato tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku predložena s strani tožene stranke dne 24.12.1991, zakonita in skladna z določili kolektivne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je v sodbah sodišča prve in druge stopnje nasprotje, saj eno sodišče ugotavlja, da je prvi sklep o razporeditvi sklep z dne 10.3.1995, drugo sodišče pa kot tak sklep obravnava sklep z dne 6.6.1988. Sodišče ni izvajalo dokazov glede utemeljenosti tožnikovih navedb o zmanjšani plači, čeprav je tožnik zmanjšanje dokazoval z različnim številom točk. Znižano število točk pa pomeni znižano plačo, kar ima za posledico tudi nezakonitost ponujene pogodbe o zaposlitvi. Na podoben način je pritožbeno sodišče že sodilo. Ker gre za nepopolno ugotovljena odločilna dejstva, je revizija utemeljena. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročeni reviziji ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija vsebinsko ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih formalno sicer uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči pri odločanju upoštevali različna sklepa (10.3.1995 oziroma 6.6.1988), ki bi lahko bil očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa tudi pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ni sprejemljiv, saj glede na datum sprejema novega zakona v letu 1990, razporeditev po tem datumu (na primer v letu 1995) ne bi mogla biti odločilna za presojo, ali je razporeditev po novi pogodbi o zaposlitvi ustrezna razporeditvi ob uveljavitvi zakona. Sodba sodišča prve stopnje glede tega res ni povsem jasna, je pa zato povsem jasno stališče v sodbi sodišča druge stopnje, ki je kot sklep o razporeditvi pred sprejemom novega zakona upoštevalo sklep z dne 6.6.1988. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, revizija pa ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (določba tretjega odstavka 370. člena ZPP). Zato sodišče ni moglo slediti revizijski navedbi, da je revizija utemeljena zato, ker so odločilna dejstva ostala nepopolno ugotovljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

V določbi 135. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določeno, da delavec, ki je v delovnem razmerju, sklene pogodbo o zaposlitvi. Zakon je v drugem odstavku tega člena določal, da se pri sklenitvi take pogodbe delovno razmerje ne sme spremeniti iz delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas, v tretjem odstavku pa, da ni mogoča sprememba razporeditve delavca. Pri tem je 63. člen kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Kolektivna pogodba - Uradni list RS, št. 26/91) še določal, da se pri prvem razvrščanju delavcu ne sme zmanjšati osebnega dohodka.

Navedene zakonske določbe je po mnenju nižjih sodišč tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z revidentom upoštevala in sta zato presodili, da predlog pogodbe ni bil nezakonit. Sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v dejstvih, ki jih je ugotovilo, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi revidentu ponujeno povsem enako delovno mesto, kot ga je imel pred uveljavitvijo novega zakona, saj je ohranil razporeditev na delovno mesto A. Zahteve za delovno mesto so bile enake, dodatki za težje pogoje dela pa mu niso bili priznani niti po starem sklepu niti po novi pogodbi. Čeprav je tožnik zatrjeval, ne pa tudi dokazal nižje plače, sodišče niti iz tega razloga ni moglo ugotoviti, da ponujena pogodba o zaposlitvi ne bi bila zakonita ali v skladu z določbo kolektivne pogodbe.

Revizijsko sodišče sicer sprejema grajo revizije, da je nižje sodišče prišlo do dejanskega zaključka, ne da bi izvajalo dokaze, samo na podlagi navedb tožene stranke, vendar je bistveno, da je dejanski zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da revident pri plači ni bil prikrajšan, ki temelji predvsem na ugotovitvi, da revident svojega navajanja o prikrajšavi ni tudi dokazal. To za sojenje na revizijski stopnji pomeni, da je bila v tem delu ponujena pogodba o zaposlitvi v skladu z zahtevo kolektivne pogodbe in da zato tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju s strani tožene stranke ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi in da ni bil prikrajšan pri plači, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.