Jedro

Z navedbo osebnega imena toženk, zgolj kraja njunega domnevnega prebivanja in navedbo, da sta lastnici konkretne nepremičnine (pri čemer v zemljiški knjigi niso vpisani niti rojstni podatki niti ni vpisan naslov prebivališča toženk), tožnika nista zadostila zahtevi za določeno individualizacijo toženk. Predlogu za postavitev začasnega zastopnika toženkam sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika z dne 16. 12. 2011. Obrazložilo je, da v obravnavani zadevi tožena stranka ni določno individualizirana in s tem znana, zato ji sodišče ne more in ne sme postaviti začasnega zastopnika. Tožeča stranka namreč razpolaga zgolj z imenom in priimkom toženk, kar pa po prepričanju sodišča ne zadošča za njihovo nesporno identifikacijo. Na podlagi tako pomanjkljivih označb toženk pa tudi ne more opraviti sodišče nobenih uradnih poizvedb.

Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeni sklep pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je predlagala postavitev začasnega zastopnika toženkama v skladu s 4. točko drugega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je naredila vse, da bi ugotovila naslov toženk, vendar neuspešno. ZPP ne zahteva izrecne navedbe naslova tožene stranke, drži pa, da mora biti tožena stranka individualizirana. Tožeča stranka meni, da sta z navedbo imena in priimka toženk, kraja in lastništvo konkretne nepremičnine toženki dovolj individualizirani, zato ne soglaša z razlogi, navedenimi v izpodbijanem sklepu in meni, da so bila kršena določila ZPP. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za postavitev začasnega zastopnika.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo z zahtevkom, da je priposestvovala služnost na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana na toženki. V tožbi je toženki označila z njunima osebnima imenoma, za prvo toženko je navedla naslov Č. ulica, C., za drugo pa zgolj C. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom pozvalo na dopolnitev tožbe s popolnim naslovom prve toženke in dejanskim prebivališčem druge toženke, tožeča stranka pa je roku, ki ga je sodišče naknadno podaljšalo, predlagala, da se toženkama postavi začasnega zastopnika v skladu z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V predlogu je navedla, da je neuspešno poskušala pridobiti podatke o toženkah iz centralnega registra prebivalstva (CRP), saj so zemljiškoknjižni podatki pomanjkljivi, in da toženki nimata vpisanega niti naslova niti rojstnih podatkov ali drugega razločevalnega znaka, ki bi omogočal pridobitev naslova iz javnih evidenc. Navedla je, da tudi iz listine iz leta 1944, na podlagi katere so toženke pridobile lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, ki jo je tožeča stranka pridobila iz zgodovinskega arhiva, ne izhajajo natančnejši podatki, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko pridobila naslove toženk.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s tožečo stranko, da je z navedbo osebnega imena toženk, kraja prebivanja (C., kot je navedeno v izpisku iz zemljiške knjige; naslov Č. ulica namreč iz izpiska ne izhaja) in navedbo, da sta toženki solastnici konkretne nepremičnine, zadostila zahtevi za individualizacijo toženk. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe iz predloga za postavitev začasnega zastopnika, Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni določno individualizirala toženk, zato jima sodišče ne more postaviti začasnega zastopnika. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da je lahko več fizičnih oseb z enakim imenom in priimkom, zato zgolj na podlagi navedenih podatkov (osebno ime toženk, kraj prebivališča, kot je naveden v zemljiški knjigi – C., in podatek, da sta toženki zemljiškoknjižni lastnici predmetne nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva ugotovitev služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine) ni mogoče ugotoviti, kdo je tožena stranka in torej tudi ne, ali sploh obstaja oziroma ali je pravdno sposobna, na kar mora sicer sodišče paziti po uradni dolžnosti. Kot je torej pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi tako pomanjkljivih označb toženk tudi samo ne more opraviti nobenih uradnih poizvedb. Tožeča stranka bi morala toženke označiti vsaj z navedbo zadnjega znanega prebivališča toženk, katerega bi mogoče lahko ugotovila tudi s še dodatnimi poizvedbami v P. arhivu (morebiti o pravnem prometu sosednjih zemljišč), s poizvedbami pri Geodetski upravi ali pri župnijskem uradu, oziroma vsaj z navedbo rojstnih podatkov toženk, katere bi mogoče prav tako lahko ugotovila s poizvedbami pri župnijskem uradu, česar doslej, kot izhaja iz njenih navedb, še ni storila. Odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev začasnega zastopnika je tako glede na ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilna. Sodišče mora namreč med postopkom prvenstveno paziti ves čas po uradni dolžnosti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Na podlagi podatkov o toženkah, ki jih je podala tožeča stranka, pa ni moč niti ugotoviti niti preveriti, ali toženki kot fizični osebi sploh obstajata. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje ni kršilo določbe četrte točke drugega odstavka 82. člen ZPP, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.