Jedro

Soglasje Komisije Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve k določitvi enkratne letne nagrade direktorju zavoda ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati njegove izdaje, niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo, izdano v upravnem sporu, tako kot to s tožbo tožnica zahteva. Navedeno soglasje namreč ni odločba ali drug javnopravni, enostranski oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč gre za akt, ki ga da Vlada Republike Slovenije organu upravljanja (delodajalcu) javnega zavoda, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila zaradi molka organa z zahtevo, da se s sodbo Komisiji Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve (v nadaljevanju Komisija) naloži, da je tožnici kot zakoniti zastopnici javnega zavoda ... dolžna izdati soglasje za izplačilo enkratne letne nagrade za leti 2004 in 2005, odmerjene s sklepi Sveta zavoda z dne 28. 2. 2005 in z dne 28. 2. 2006, v roku 8 dni, sicer bo izdajo soglasja nadomestila ta sodba.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklep sodišče prve stopnje navaja, da akt, katerega izdajo tožnica zahteva, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožničino tožbo zavrglo.

3. Tožnica izpodbija celoten sklep sodišča prve stopnje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da se obravnavanje zadeve odstopi pristojnemu sodišču. Zahteva vračilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je soglasje Komisije, katerega izdajo zahteva, posamični upravni akt, s katerim državni organ posega v njene pravice, saj je od tega odvisno, ali se ji bosta nagradi izplačali.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ker je tožničino tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, po kateri akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Enkratna letna nagrada direktorju zavoda je po Sklepu o merilih za priznanje enkratne letne nagrade za uspešno poslovanje javnih zavodov (Ur. l. RS, št.78/98, v nadaljevanju Sklep Vlade), na katerega se tožnica sklicuje, ob izpolnjevanju posebnih pogojev predvidena kot možnost, ne pa kot pravica direktorja javnega zavoda, in sicer jo lahko, ne pa tudi mora, določi organ upravljanja javnega zavoda kot delodajalec ob izpolnjevanju posebnih pogojev, določenih v pogodbi o zaposlitvi, in po posebnih kriterijih, ki jih določa Sklep Vlade, vendar le po predhodnem soglasju Komisije, v primerih, ko je ustanoviteljica javnega zavoda Republika Slovenija. Obrazložen predlog za izdajo tega soglasja v imenu organa upravljanja poda pristojni minister, ki mora predhodno preveriti, ali direktor izpolnjuje pogoje za izplačilo nagrade, ki jo določajo sklepi Vlade Republike Slovenije ter pogodba o zaposlitvi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da ZUS-1 dopušča upravni spor v primerih iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 (če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku) le, če se upravni spor nanaša na izdajo upravnega akta, kot ga določa ZUS-1. Ta v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. Soglasje iz 3. člena Sklepa Vlade pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato tudi s tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati njegove izdaje, niti ni mogoče izdaje takega soglasja nadomestiti s sodbo, izdano v upravnem sporu, tako kot to s tožbo tožnica zahteva.

10. Navedeno soglasje namreč ni odločba ali drug javnopravni, enostranski oblastveni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, temveč gre za akt, ki ga da Vlada Republike Slovenije organu upravljanja (delodajalcu) javnega zavoda, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, v okviru uresničevanja svojih ustanoviteljskih pravic. Zato se Vrhovno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da izdaja omenjenega soglasja oziroma vprašanje nagrade direktorjem javnih zavodov z nobenim zakonom niti drugim predpisom ni urejena kot upravna stvar, niti ni mogoče navedenega soglasja šteti za upravni akt. Torej tudi sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1. 11. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi se sodišče prve stopnje moralo, če je menilo, da ni podlage za odločanje v upravnem sporu (glede na to, da tožnica meni, da zoper pasivnost državnega organa mora in gotovo je predvideno sodno varstvo, obravnavanje tožbenega zahtevka tožeče stranke spada v sodno pristojnost) na podlagi 23. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v povezavi z 22. čl. ZUS-1 izreči za nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti pristojnemu sodišču v nadaljnje obravnavanje, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zahtevka, kot ga tožnica uveljavlja, ni mogoče uveljavljati niti pred drugim specializiranim sodiščem niti pred sodiščem splošne pristojnosti.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se ZPP primerno uporablja tudi za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, uporabilo določbo 76. člena ZUS-1 in zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.