Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.

V 170. členu ZPIZ-1 je določeno, da se invalidnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev za nazaj. Ker je izplačevanje invalidnine pogojeno z datumom vložene zahteve, se lahko izplačevanje invalidnine razlikuje od dneva nastanka telesne okvare. Od dneva nastanka telesne okvare se invalidnina izplačuje le, če je že na dan nastanka telesne okvare vložen zahtevek, v nasprotnem primeru se invalidnina izplačuje največ od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 7. 2010 in št. ... z dne 18. 3. 2011 in, da se mu prizna pravica do invalidnine za 7. stopnjo telesne okvare, nastale dne 21. 1. 1986 kot posledice poškodbe pri delu ter tožencu naloži izdajo odločbe o višini in izplačilu invalidnine (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 7. 2010 in št. ... z dne 22. 2. 2011 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, tožencu pa naloži izdajo odločbe v roku 30 dni (II. točka izreka). Obenem je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 2. 2011, odločbo št. ... z dne 22. 7. 2010 pa je delno odpravilo (glede vzroka invalidnosti) in ugotovilo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločilo, da stroški tega postopka bremenijo proračun (III. in IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je v tožbi izrecno skliceval na mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 26. 4. 2010, ki je ugotovila, da je pri njem podana 40 % telesna okvara. Ker je tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje del medicinske dokumentacije, ki je bila predložena kot procesno gradivo v tem postopku, je nejasno, kako in zakaj je sodišče ocenilo, da naj bi bilo mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 2. 2011 skladno s predloženo medicinsko dokumentacijo. Mnenji obeh invalidskih komisij sta neskladni prav glede odločilnega dejstva in sicer, ali je krn funkcijsko dober ali neprimeren. Tožnik se je v 1. odstavku 2. točke tožbe izrecno skliceval na to, vendar se sodišče do tega ni opredelilo in sodba o tem nima nobenih razlogov. Pri oceni, ali gre v tožnikovem primeru za funkcijsko dober krn ali neprimeren krn, gre za povsem strokovno vprašanje s področja medicinske stroke. Zato je nejasno, kako oziroma na podlagi česa je sodišče prišlo do ocene, da gre v tožnikovem primeru za funkcijsko dober krn. Po tožnikovem mnenju sodišče za to nima potrebnega strokovnega znanja in samo takšne ocene ne more podati. Tudi v zvezi s tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Sodišče se sklicuje predvsem na izvid z dne 18. 2. 2009, v katerem specialist kirurg med drugim ugotavlja, da je krn primerno oblikovan. V kolikor odločitev sodišča temelji na tem, da zdravniška ocena v izvidu z dne 18. 2. 2009 o primerno oblikovanem krnu pomeni obstoj telesne okvare, je to napačno. Opredelitev telesne okvare po VII. A, tč. 6 d se glasi s funkcijsko dobrim krnom. Po mnenju tožnika ni mogoče enačiti vsebine in pomena obeh strokovnih opredelitev, saj izhajata iz različnih strokovnih kriterijev, kot je mogoče sklepati po dobesednem pomenu besednih zvez „primerno oblikovan krn“ in „funkcijsko dober krn“. V kolikor je to materialno pravna podlaga za izpodbijanje odločitve, je ta odločitev iz materialnopravnih razlogov napačna, saj ocena o primerno oblikovanem krnu ne pomeni, da gre hkrati tudi za funkcijsko dober krn. Ker pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je to res nosilni razlog za izpodbijano odločitev, je tudi v tem pogledu podana procesna kršitev, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je povzeta vsebina predloga tožnikove osebne zdravnice, da se tožniku večkrat vname koža na krnu levega stopala in da revizija krna ni potrebna. Meni, da ni mogoče govoriti o funkcijsko dobrem krnu, če je hkrati nesporno, da se večkrat vname koža na krnu. Navaja, da ne drži, da tožnik ni predložil dokazil, da je pri njem podana 40 % telesna okvara, saj je predlagal postavitev izvedenca ortopeda, ki bi po njegovem mnenju edini lahko podal strokovno utemeljeno in verodostojno oceno o tem, ali je v tožnikovem primeru krn funkcijsko dober ali neprimeren, še posebej zato, ker se mnenji obeh invalidskih komisij razlikujeta prav glede te okoliščine. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, zakaj sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, pri čemer tožnik poudarja, da so se v ustavno sodni praksi že izoblikovala jasna stališča o tem, da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, če sodišče zavrne izvedbo predlaganega dokaza iz razloga, ker se je že na podlagi drugih dokazov prepričalo o neutemeljenosti strankinih navedb. Navaja, da datum 14. 5. 2009 nima nobene zveze z nastankom tožnikove telesne okvare, to je samo datum ugotovitve infekcije v področju krna in datum odpusta iz A. klinike v B.. Do same poškodbe je prišlo ob nesreči dne 21. 1. 1986. Hospitalizacija v obdobju od 9. 5. 2009 do 14. 5. 2009 ter datum odpusta iz bolnišnice 14. 5. 2009, nimata nobene zveze z nastankom tožnikove poškodbe dne 21. 1. 1986. Poleg tega je bila tožniku zaradi iste poškodbe priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do drugega dela že od 10. 11. 1986. Zato je nelogično, da bi mu bila telesna okvara na podlagi istega historičnega dogodka priznana z drugim, toliko kasnejšim datumom. Izpodbijana odločitev je zato materialnopravno napačna. Tožnik v tožbi izrecno oporeka datumu 14. 5. 2009, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Glede invalidnosti navaja, da ne drži, da tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da je tožnikova delovna zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela izgubljena, saj je predlagal postavitev izvedenca ortopeda. O tem, zakaj sodišče ni izvedlo tega dokaza, sodba nima razlogov. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z bistvenimi in odločilnimi dejstvi in pravnimi razlogi.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea).

Nadalje 143. člen ZPIZ-1 določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, ali poklicne bolezni najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar.

Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti samoupravni Sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadalj. Sporazum). Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Sporazumu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Sporazumu.

Za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovne in prepričljive podlage v mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 2. 2011. Ta je po preučitvi medicinske in delovne dokumentacije menila, da je pri tožniku od 10. 11. 1986 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Obenem je menila, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VII. A, tč. 6 d (izguba noge v stopalu s primernim krnom) od 14. 5. 2009 (odpust iz A. klinike) zaradi posledic poškodbe pri delu.

Tožnik se je pri delu dne 21. 1. 1986 poškodoval. Prišlo je do amputacije vseh prstov levega stopala in obsežne avulzije kože stopala. Iz dokumentacije, ki je bila takrat priložena, ni bilo razvidno, da bi se kasneje zaradi težav s stopalom zdravil pri kirurgih. Zato je invalidska komisija II. stopnje pri njem ugotovila še nadalje invalidnost III. kategorije. Tožnik je bil dne 9. 5. 2009 zaradi nejasnega fibrilnega stanja sprejet na A. kliniko, kjer so na levem stopalu opazili drobno ranico, iz katere je iztekal gnoj. 10. 2. 2009 je bil pregledan pri kirurgih, ki so sprva menili, da bo potrebna reamputacija krna. Dne 18. 2. 2009 izločka iz krna ni imel več, prav tako ni bilo več znakov za akutno okužbo. Pregledan je bil tudi pri kirurgu plastiku, ki 6. 5. 2009 opiše, da je krn dobre kvalitete, brez defektov, le da je koža nekoliko preveč suha in da je potrebna redna nega krna ter uporaba elastične nogavice.

Navedeno dokumentacijo in izvide po opravljenih preiskavah in stanja, kakršna izhajajo iz njih, je invalidska komisija II. stopnje tudi obširno povzela na strani 2 izvedenskega mnenja. V dokumentaciji specialisti ugotavljajo stanje po TMT amputaciji prstov leve noge. Koža na tem delu je minimalno pordela, ob sicer občasnem iztekanju gnojne sekrecije, neke večje zastojne kolekcije ne najdejo, vidno mehko tkivo pa ni povezano s samo kostnino oziroma krni stopalnic in je brez prepričljivih znakov za akutno vnetno dogajanje na kosti.

Druge dokumentacije, ki bi izkazovale drugačno stanje kot ga je ugotovila invalidska komisija II. stopnje, to je dokumentacije, ki bi pri tožniku izkazovala takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ne bi bil več zmožen za pridobitno delo in da bi bila pri njem podana višja telesna okvara, tožnik ni predložil in česa takega tudi ne izhaja iz razpoložljive dokumentacije. Dejstvo, da je tožnik predlagal izvedensko mnenje pa ne pomeni, da je predložil novo oziroma dodatno dokumentacijo. Sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni našlo kakršnihkoli razhajanj med dokumentacijo in mnenjem invalidske komisije II. stopnje, da bi obstajal dvom v objektivnost podanega mnenja ter razlog za razčiščevanje dejanskega stanja še z izvedenskim mnenjem. V predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem se tožnik na konkretne razloge, to je na konkretno dokumentacijo tudi, enako kot sedaj v pritožbi, ni skliceval. Razloge zakaj je svojo odločitev oprlo na mnenje invalidske komisije II. stopnje je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

Pravilno pa navaja pritožba, da se mnenji invalidskih komisij razlikujeta glede ugotovljene telesne okvare in sicer v tem, ali je krn funkcijsko dober ali neprimeren. Ugotovitev od tega, za kakšen krn gre pri tožniku, vpliva na višino telesne okvare, konkretno, ali je pri tožniku podana 40 % ali pa 30 % telesna okvara. Po poglavju VII. A, tč. 6 c je zaradi izgube noge z neprimernim krnom podana 40 % telesna okvara, po točki 6 d pa je zaradi izgube noge v stopalu s funkcijsko dobrim krnom podana 30 % telesna okvara. V citirani določbi je posebej obrazloženo, da je krn stopala neprimeren, če so na njem trofične spremembe, stalne otekline, razjede, fistule, boleči nevrinomi in brazgotine.

Da gre za takšno stanje krna, torej da so na njem trofične spremembe, stalne otekline, razjede, fistule, boleči nevrinomi in brazgotine, tožnik ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje in enako ne v pritožbi in tudi takšnega stanja ni dokazal z ustreznim izvidom. Takšnega stanja pa tudi ni ugotavljala invalidska komisija I. stopnje, čeprav je bila mnenja, da je pri tožniku zaradi poškodbe pri delu podana 40 % telesna okvara, torej zaradi izgube noge v stopalu z neprimernim krnom.

Drugačnega mnenja je bila invalidska komisija II. stopnje dne 1. 2. 2011 in sicer, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VII. A, tč. 6 d (izguba noge v stopalu s funkcijsko dobrim krnom) od 14. 5. 2009 (odpust iz A. klinike) zaradi poškodbe pri delu. Pri tem se je invalidska komisija II. stopnje sklicevala na izvid specialista kirurga z dne 18. 2. 2009 ter na izvid kirurga plastika z dne 6. 5. 2009. Na podlagi takšnih izvidov in ugotovitev specialistov, da je krn primerno oblikovan, da je dobre kvalitete in da ni nobenih defektov, in na podlagi ostale medicinske dokumentacije, iz katere ne izhaja, da bi šlo pri tožniku za stanje kot je definirano v sporazumu za neprimeren krn, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju invalidske komisije II. stopnje in razloge za to tudi dovolj obrazložilo. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo, da v predlogu osebna zdravnica navaja, da se tožniku večkrat vname koža na krnu levega stopala. Kot izhaja iz dokumentacije pa za takšne navedbe ni predložila nobenega izvida ali drugega dokaza. Zato ni mogoče zaključiti, da so ugotovitve invalidske komisije II. stopnje v nasprotju z medicinsko dokumentacijo ali da gre za stanja določena za neprimeren krn, torej da gre pri tožniku za stalne otekline, razjede, fistule, boleče nevrinome in brazgotine. Le obstoj takšnega stanja se lahko šteje, glede na definicijo v sporazumu, da gre za neprimeren krn. Ob neizkazanem takšnem stanju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem, saj se je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje in celotne dokumentacije ter tožnikovega stanja, prepričalo o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in da izvajanje dodatnih dokazov ni potrebno.

Glede na to, da gre za skladno mnenje z medicinsko dokumentacijo, je v mnenju invalidske komisije II. stopnje sodišče prve stopnje imelo vso medicinsko strokovno podlago, tako glede višine kot tudi datuma nastanka telesne okvare. To je 14. 5. 2009, ko je bil tožnik odpuščen iz A. klinike. S sklepom z dne 7. 4. 1987 je pravna prednica toženca odločila, da tožnik nima pravice do denarnega nadomestila za telesno okvaro, ker le-ta ne dosega 30 %. V kasnejših postopkih je tožnik uveljavljal priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi sprememb v stanju invalidnosti (njegova zahteva z dne 27. 12. 2006). Šele v sedaj obravnavanem postopku, ki se je začel 2. 12. 2009 na predlog tožnikove osebne zdravnice, je uveljavljal tudi ponovno oceno telesne okvare in sicer na podlagi sedaj razpoložljive in predložene medicinske dokumentacije. Glede izplačevanja invalidnine je v 170. členu ZPIZ-1 izrecno določeno, da se le-ta izplačuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na to, da je izplačevanje invalidnine pogojeno z datumom vložene zahteve, se lahko izplačevanje invalidnine razlikuje od dneva nastanka telesne okvare. Povedano drugače, se od dneva nastanka telesne okvare invalidnina izplačuje le, če je že na dan nastanka telesne okvare vložen zahtevek, v nasprotnem primeru se invalidnina izplačuje največ od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj, kot v konkretnem primeru, ko je bila zahteva za oceno telesne okvare vložena 2. 12. 2009, telesna okvara pa je bila ugotovljena 14. 5. 2009 ter zato odločeno, da se invalidnina izplačuje od 1. 7. 2009 dalje.

Vse navedeno pomeni, da bi se tožniku invalidnina za telesno okvaro od tega datuma izplačevala skladno s citirano določbo 170. člena ZPIZ-1 tudi v primeru, če bi bila telesna okvara ugotovljena pred 14. 5. 2009 oziroma že od 21. 1. 1986, to je od dneva poškodbe pri delu, kot uveljavlja tožnik (in če ne bilo s sklepom z dne 7. 4. 1987 že pravnomočno odločeno o invalidnini oziroma o pravici do denarnega nadomestila za telesno okvaro).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je hkrati v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.